Knjige, ki jih nestrpno pričakujemo v letu 2023

Roman Petelinje jajce ni le nadaljevanje romana Kurji pastir, ki je bil leta 2021 najbolje prodajana Beletrinina knjiga, nominiran pa je bil tudi za nagrado kresnik, temveč je obenem samostojno literarno besedilo. V drugem delu načrtovane trilogije, v kateri pisatelj na izviren način tematizira svoje otroštvo, spremljamo dečkovo življenje v predšolskem obdobju. Njegovo magično doživljanje sveta in vztrajno iskanje odgovorov na prva bivanjska vprašanja pisatelju omogočajo ustvarjanje zanj značilne poetične in s simbolne govorice. Prvine magičnega realizma, ki so sicer značilne za Lainščkova najboljša romaneskna dela, tokrat še posebej izstopajo. Svojevrsten preplet arhaičnega in pravljičnega, krščanske mitologije in komunistične ideologije ter neobičajne vsakdanjosti se zlijejo v sugestivno besedilo, ki nas ne nagovori le kot prispevek za avtorjevo biografijo, temveč tudi kot literarna mojstrovina.

Že v začetku leta so pri založbi Miš, ki letos praznuje 20. obletnico delovanja, počastili arhitekta Jožeta Plečnika s posebno domišljijsko slikanico Petra Svetine Krušno mesto. K zgodbi je pregled dela in življenja silovitega arhitekta dodal dr. Damijan Prelovšek, za čudovite ilustracije pa je poskrbel ilustrator Peter Škerl. Besedilo je preplet avtorjeve domišljije in realnih oseb, krajev, stavb itd., v katerem arhitekt Jože Plečnik nastopa kot majhen fant, ki počitnice preživlja pri teti v Hotedršici. Tam rad oblikuje razne stvari iz testa za kruh: mostičke, hiše, stolčke … Nekoč pa teti opisuje, kako je zlezel v hlebček in se znašel – v velikem mestu, skozi katerega teče reka, in ki ima veliko cerkev, grad in lepe hiše. Krušno mesto je torej nekoliko drugačna knjiga o Jožetu Plečniku; nesistematična, nezgodovinska, v svojem jedru nestrokovna, pravzaprav leposlovna in igrivo samosvoja, spremna beseda pa bo k temu le prispevala tudi nekaj sistematike in strokovnosti ter tako vsebino lepo in smiselno zaokrožila.

Boštjan Videmšek (Fotografija: arhiv AirBeletrine)

Novinar Boštjan Videmšek (1975) je avtor sedmih knjig, vse, razen samoizpovednega in soavtorskega Ultrabluesa pa sodijo v žanr žurnalistične, stvarne literature. Roman Vojni dnevnik se odvija na (ne)znani lokaciji v današnjem času in predstavlja Videmškov vstop na polje leposlovja, ki pa je prepleten z elementi avtofikcije. V njem avtor predstavi uspešnega vzhodnoevropskega pisatelja v zgodnjih srednjih letih, ki se po hudih pretresih v zasebnem življenju znajde sredi vojne vihre. Kot zaprisežen humanist, zavezan mirovništvu in ostrim etičnim načelom, se hipoma znajde na prepihu – vojna, za katero je bil do zadnjega prepričan, da je ne bo, začne naenkrat njegova teoretična prepričanja preizkušati v brutalni praksi. Vojni dnevnik je protivojna knjiga o sprejemanju odločitev, etiki, stranpoteh digitalne dobe, temeljnih odnosih, prioritetah, prisotnosti ali odsotnosti svobodne volje, totalitarnosti, militarizmu in vlogi medijev; skratka o duhu časa, ki ga živimo.

Irena Svetek (Fotografija: arhiv založbe Beletrina)

Neprekinjeno sneži že več kot teden dni, temperature so se spustile pod ledišče. Ceste so zaledenele, drevesa so odeta v žled. V mrzli sobi stare hiše na obrobju Ljubljane leži truplo ženske srednjih let. Na prizorišče zločina prispe okrožni državni tožilec Mio Aurelli z ekipo, ki poskuša ugotoviti, kdo je žrtev in zakaj je umrla. Ker ima iznakažen obraz, je Aurelli ne prepozna in šele pozneje, ko prebere obdukcijsko poročilo, dojame, da je mrtva ženska njegova sestra Avionka. Kmalu se izkaže, da za umorom stoji Avionkin mož Rudolfo Cremino in Aurelli, ki nikomur ne pove, da gre za njegovo sestro, v sojenju nastopi kot tožilec. Dokazov, ki pričajo o zakonu, v katerem je Avionka trpela hudo fizično zlorabo, je veliko in Rudolfo je obtožen umora svoje žene. Ko ga nekaj dni po koncu sojenja v zaporu najdejo mrtvega, se izkaže, da primer ni tako preprost, kot je videti. Aurelli začne s pomočjo kriminalista Vidmarja odkrivati preteklost svoje sestre, o kateri ni vedel ničesar. Iskanje resnice ga pripelje v hribovito Trbovlje, kjer živita čudaška mati in sin, nato pa v vas sredi ruralne Sicilije, kjer se v dogodku, ki se je tam zgodil pred leti, skriva temačna skrivnost, zaradi katere je Avionka morala umreti.

Janja Vidmar (Fotografija: arhiv AirBeletrine)

Pisateljica Janja Vidmar z romanesknim ciklom »Koraki« ustvarja svoj daleč najambicioznejši knjižni projekt doslej, ta pa je nekaj posebnega tudi v slovenskem knjižnem prostoru. V Korakih dvojine, sklepnem delu trilogije Camino (Niti koraka več), Toskana (V koraku z volkom) in Kreta (Koraki dvojine), pravzaprav hibridna, potopisna forma neprestano prehaja v psihološki roman ter v reflektivne in dokumentaristične pasaže, odkrito pa se spogleduje tudi z žanrom. Glavna junakinja Alenka poslovno in zasebno krene na pot samouresničenja in iskanja lastne podobe v volčjem pogledu moža, ki je v njej še pred njo samo uzrl vse, kar si je želela postati. Alenko pot čez Balkan in celinsko Grčijo popelje na Kreto, valilnico grških božanstev, med južna neobljudena ostenja in soteske, ki jim kraljujejo kri kri, slovite gorske koze. Med iskanjem pravih poslovnih priložnosti za lastno agencijo preizkuša meje svojih zmogljivosti, za poslovno in osebno srečo pa mora izstopiti daleč iz območja udobja. Vztrajnost in hrepenenje jo privedeta nazaj k moškemu s severa, s katerim sta že od začetnega romana v trilogiji Niti koraka več (s)pletla usodno vez. Iskanje je končano. Divji, prvobitni otok postane njun dom. Tudi zadnji del temelji na avtoričini pohodniški in potopisni izkušnji.

Tone Partljič (Fotografija: Wikipedija)

Nova knjiga Toneta Partljiča nadaljuje pričevanje o njegovem rojstnem mestu Mariboru. Tokrat obravnava trideseta leta, ko je Maribor postajal industrijsko središče z železničarskimi delavnicami in unikatno železničarsko stanovanjsko kolonijo, tekstilno industrijo, splavarskim tranzitom na Dravi in elektrarno Fala. To je »mariborska kronika«, zmes zgodovine in fikcije, obrnjena v leto 1934, leto Maistrove smrti in atentatov na kralja Aleksandra v Marseillu in kanclerja Dollfusa na Dunaju. V tem času se je že bliskalo zaradi Hitlerja v Nemčiji, fašistov v Španiji, Mussolinija v Italiji, fašisti pa so že desetletje izvajali genocid nad slovenskimi Primorci. V obmejnem Mariboru se je že slišal zlovešči grom, vendar je še pihal vzhodni veter z Goric, Prlekije in daljnih slovanskih dežel. Poleg prepoznavnih osebnosti so junaki še dijaki gimnazij iz Kinder procesa, primorski emigranti, avstrijski Nemci, Rusi, jugoslovanski vojaki … In kot večna priča reka Drava, ki teče in nič ne reče.

Antonija Javornik (Natalija Bjelajac)

Mariborka je literariziran risoroman, zgrajen iz drobcev fascinantne življenjske zgodbe Antonije Javornik, rojene v Mariboru, ki se je pod svojim drugim imenom (Natalija Bjelajac) udeležila obeh balkanskih ter prve svetovne vojne. Najprej kot bolničarka, nato pa kot vojakinja se je borila v vrstah vojske Kraljevine Srbije; bila je večkrat ranjena in odlikovana, med drugim tudi z ruskim redom sv. Jurija in francoskim viteškim redom legije časti. To je zgodba o strasti, trmi, boju za enake pravice žensk, pa tudi zgodba o mestu ob Dravi, v katerem je junakinja preživela del svojega življenja. Avtor in ilustrator sta oba rojena leta 1969, prvi je pisatelj, pesnik in publicist, eden največjih poznavalcev zgodovine Maribora, drugi pa večkrat nagrajeni slikar, ilustrator in stripar z res zajetno biografijo.

Vinko Möderndorfer (Fotografija: Wikipedija)

Novi roman za odrasle Vinka Möderndorferja Odštevanje govori o poti in času, ki sta potrebna, da človek spozna vsaj del resnice o sebi, o svojih koreninah in o družbenem času, v katerega smo bili rojeni. Zgodba, postavljena v leto 1998, pripoveduje o moškem srednjih let, ki z najstniško hčerko potuje na prvo srečanje z očetom. Seveda pa v tej sugestivni, zelo osebni pripovedi ne gre zgolj za srečanje med očetom in sinom, ampak za pogled vase, za odkrivanje skrivnosti, razpiranje preteklosti, za brskanje po spominih, v katerega se vpletajo domneve, sumničenja, samoopraševanja.

V drugem romanu Anje Mugerli spremljamo zgodbo Jane in Primoža, ki si želita otroka, na to, da je že skrajni čas za naraščaj, ju ves čas opominja tudi okolica. Njuno pričakovanje se že kmalu izkaže za nič kaj veselo, temveč za mučno in boleče. Avtorica v romanu odkrito spregovori o neplodnosti, umetni oploditvi, splavu – temah, ki so danes še vedno tabuizirane. V središču pisanja je ženska, njena družbena vloga, predvsem pa njeno telo, ki je do konca razgaljeno in postavljeno na ogled skupaj z občutki osamljenosti, praznine in krivde. V temo, hlad in tišino, ki prevevajo zgodbo, pa vedno znova vstopajo tudi svetloba, narava in umetnost, ki omilijo težo življenja.

Jurij Hudolin (Fotografija: Milovan Milenković)

Jurij Hudolin je v svojem novem delu Čas lepih žensk zakorakal na povsem drugačno pot kakor v prejšnjih romanih, ki jih je izdal pri Beletrini. Čas lepih žensk je zgodba o moškem, ki ljubi ženske, čeprav se z nobeno noče posebej vezati. Minu, Romina, Irena, Alina, Alenka so le nekatere izmed protagonistk, ki junaku ne dajo miru. Življenje med Istro in Ljubljano se suče med ljubeznijo in neprenehnim iskanjem ženske družbe, zato smo v Času lepih žensk priča nežnemu zaklinjanju in oboževanju ženstvenosti. Čas lepih žensk je najbolj berljiv Hudolinov roman, saj gre za povsem realno življenjsko zgodbo, ki se preteklosti ne boji in v njej išče lepoto. Intimni svet, ki smo mu priča v tej prozi, se preliva tudi v zunanji svet, kar govori o tem, da gre poleg ljubezni do žensk tudi za detekcijo dogajanj v sodobnem svetu.

Lidija Dimkovska (Fotografija: Wikipedija)

Roman govori o odtujenosti in o izgubi bližnjih ljudi, doma ter mesta zaradi geopolitičnih in osebnih razlogov. Zgodba ima antiutopične elemente, glavni lik pa je ženska, ki se je s svojo hčerko popolnoma odtujila od domačih. V sebi nosi spomin tako disfunkcionalne družine kot tudi zgodovinske preizkušnje. To je zgodba o osebah, ki so jih oblasti, predvsem iz političnih razlogov, prisilile, da zapustijo svoj dom. Čeprav jim je bilo obljubljeno, da se bodo že v kratkem lahko vrnili, v resnici nikoli več niso prestopili praga svojega doma. Junakinja romana več kot štirideset let poskuša razumeti, zakaj se je to zgodilo prav njeni družini, in kakšne posledice je dogajanje pustilo na potomcih.

Samo Rugelj

Avtor in urednik Samo Rugelj je do zdaj napisal serijo osebnoizpovednih knjig (nazadnje Na prepihu in Soncu naproti), na področje leposlovja pa je vstopil leta 2016 s knjigo Na dolge proge, kjer je življenjske prigode tekača povezal v zgodbo. Prvi roman Resnica ima tvoje oči, nominiran tudi za kresnikovo nagrado, je objavil leta 2018. S svojim novim romanesknim delom Milina v njenih očeh pred bralca postavi ustvarjalni par na začetku srednjih let. Tine je dolgoletni novinar, ki se je pred nekaj leti odločil za pisateljsko pot, po seriji komercialnih romanov pa je zdaj napisal nekaj drugačnega: tako drugačnega, da je njegova urednica v dilemi, ali bi to objavila. Njegova partnerka Tina, s katero nimata otrok, pa je grafična oblikovalka in ilustratorka, ter v tem (očitno izpraznjenem) odnosu nezadovoljna. Po tem, ko se poletni konec tedna Tina s prijateljicami odpravi na »ženski vikend« v Bohinj, se ta na videz običajna prigoda za Tineta v ponedeljek zjutraj spremeni v nočno moro, ki preobrne njegovo nadaljnje življenje, sproži vprašanja o njunem resničnem odnosu s partnerko in ga napoti v novo smer. Roman, navdahnjen in prežet s knjigami, ter ugašajočimi in porajajočimi se ljubezenskimi odnosi.

Ksenija Benedetti (Fotografija: Wikipedija)

Hiša sožitja je nenavadna zvrst avtobiografije, ki je v Sloveniji na tak način še nismo imeli. Nastajala je tri leta in v mnogih krajih, od Kopra do Ljubljane, pa do Hvara in Toskane. Petinsedemdeset znanih Slovenk in Slovencev je Kseniji Benedetti zastavilo po tri nevsakdanja, iskriva, ustvarjalna in izzivalna vprašanja s številnih področij. Poleg članov njene družine so vprašanja postavljali Milena Zupančič, Manca Košir, Katarina Čas, Milan Kučan, Ljudmila Novak, Vlado Kreslin, Zoran Predin, Marta Kos, Peter Čeferin, Jurij Zrnec, Nataša Pirc Musar, Janez Škrabec, Danica Purg, Barbara Jaki in številni drugi. Odgovori nanje so v knjigi razdeljeni po vsebinskih poglavjih, glede na avtoričina življenjska obdobja, prepričanja, zanimanja, vrednote in razmišljanja.

Avtor-ica romana Vanja Kranjc je želel-a in ostal-a neznan-a žiriji in uredništvu založbe Mladinska knjiga, ki razpisuje natečaj modra ptica. Evo me, tu sem se je uvrstil med tri nominirane romane in si prislužil objavo.Gre za razgiban in duhovit ljubezenski roman, ki prepleta številne teme in motive iz našega današnjika. Duša in njen mož, dvajset let starejši Martin, sta skupaj že dovolj dolgo, da je njun odnos zapadel v neizbežno rutino, izginila je romantika in zdi se, da tudi privlačnost. Duša opaža, da ji gre Martinovo pametovanje in pokroviteljstvo vse bolj na živce, še bolj pa postane nemirna, ko izve za smrt svoje prve velike ljubezni. Začne se udeleževati petkovih protestov, postavi se po robu kolegu profesorju na fakulteti, ki »duhoviči« s seksističnimi pripombami. Na novo pridobljena samozavest ji nakoplje težave, pa tudi … prostost.

Eva Mahkovic (Fotografija: Peter Giordani)

»TOXIC je avtofikcija, dnevnik, koledar, glitter, tema, roza, kri, veliko resnice, veliko laži, jaz, prava in izmišljena, čustva, fantazije, tesnoba, sanje in umor.«Iz knjige:danes je enajsti oktober stara sem 36 in pol v vsaki drugi zgodbi bi bila villain. od moje zadnje knjige so minila tri leta in pol takrat sem bila stara 33 v vmesnem času sem postala zelo srečna. moje življenje je sparkle diet coke my year of rest and relaxation moje pipike netflix imam flet job dva joba internet in izkušnje vrtnice pink floyd picarole samozavest obet sreče in odrasla sem in realizirana in v pljučih, v nosu, na vekah, na ustih v nosu imam roza bleščeč prah, zelo bleščeč prah in bleščim se in sem srečna, najbolj srečna do zdaj, moje življenje je sparkle flet job pomfri emoji zajec emoji roza srce izkušnje taylor relatable album in samozavest in po celem telesu imam roza bleščeč prah imam erdem obleko s črnim bleščečim prahom za moje oči nos veke vrat imam dva nečaka imam prijateljice *, *, * in * imam ljudi, ki me podpirajo imam ljudi, ki bi jih ubila, če to ne bi bilo kaznivo in neprijetno in imam tudi * {zanj ne vem, kaj to je} imam roza bleščeč prah v nosu na vekah po vratu povsod in še nikoli nisem bila tako srečna tako močna realizirana roza prah srečna realiziranain to je tosrečnaampak v vsaki drugi zgodbi bi bila villain.

Pia Prezelj (Fotografija: Jože Suhadolnik / Delo)

Romaneskni prvenec pisateljice in publicistke Pie Prezelj Težka voda je pripoved o odnosih v manjši vaški skupnosti, zamejeni s kapelicami, njivami in vrtovi, polnimi cinij, kjer se vse zdi na dlani, pa vendar skrivnost rojeva nove skrivnosti. Roman, ki odnose – s poudarkom na odnosu med starejšima protagonistkama in njuno okolico – razpleta počasi in postopoma, krmari med zamolkom in razkrivanjem, ob tem pa se zaveda, da noben zamolk ni nezgovoren in nobeno razkritje dokončno. Težka voda se med posledicami zamolčane preteklosti in neizživete prihodnosti posveča vprašanjem krivde, ljubezni, vere, samote in bolečine, ki smo jo – namerno ali ne – zmožni prizadejati tako sebi kot drugim. Formalno odprto in nelinearno pripoved zaznamuje gost in bogat slog ter zmožnost razpiranja lahkotnih, celo humornih trenutkov znotraj s težo zaznamovanega vsakdana.

Tadej Golob (Fotografija: Wikipedija)

Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor na Policijski upravi Ljubljana in nekdanji alpinist, pelje svojo delovno skupino na Triglav, na katerem pride do nevihte, ki zaloti večjo skupino ljudi. Taras jim s svojim prijateljem, nekdanjim soplezalcem, zdaj gorskim vodnikom, ki ga sreča na Kredarici, pomaga sestopiti. Ko naletita na truplo na Malem Triglavu, sta zaradi nevihte tudi sama prisiljena zbežati na Kredarico. Ko se Taras vrne v Ljubljano, izve, da so na sodni medicini, kamor so naslednji dan s helikopterjem prepeljali truplo, ugotovili, da je moški umrl zaradi strela v glavo in ne zaradi udara strele. Tadej Golob (1967) je eden najbolj samosvojih slovenskih avtorjev s tematsko raznolikim naborom del. Med pisci se je pojavil s knjigo Z Everesta (2000), v kateri popisuje smučanje Dava Karničarja z najvišje gore sveta, na vrh katere se je povzpel tudi sam, nadaljeval pa z biografijami in romani. Serija kriminalk s Tarasom Birso v glavni vlogi, ki se je začela z romanom Jezero (nominacija za kresnik 2017), se zgleduje po skandinavskem tipu kriminalk. Predvsem po tistih, ki jih pišejo novinarji in med vrsticami razkrivajo manj znane plati družbe, v kateri živimo.

Adriana Kuči

Roman z delovnim naslovom Noč, ko je preplavala reko je pretresljiva zgodba o tem, kako se tudi najmočnejše ženske lahko znajdejo v brezizhodnih partnerskih razmerjih. Protagonistka Sara je ženska v štiridesetih letih, ki živi v slovenski provinci v na videz brezupnem položaju. Partner, njena nekoč velika ljubezen, je nasilen, ko pa ni nasilen, je nezainteresiran. Poleg tega, da je finančno ogrožena, je ključni problem ta, da je tujka, ki se nima nikamor umakniti, na dom pa jo vežejo še otroci, tako njeni kot tudi pastorek, ki ga ima nadvse rada. Dolgo načrtuje in končno ji uspe izstopiti iz razmerja ter prijaviti nasilje, ki ga je doživljala dolga leta. Ko svojega moža po nekaj mesecih sreča na sodišču, dojame, da nasilneži, četudi se zares pokesajo, nimajo nobene možnosti v družbi. Nekdanji partner celo že živi s svojo novo ljubico. Iz položaja žrtve preide Sara v položaj aktivistke, raziskovalke, ki upa, da bo našla vsaj en primer, ko se je nasilnež spremenil in je družina obstala, kajti svet, v katerem živi, je poln razpadlih družin. Roman je napisan s pomočjo dialoga z umrlo mamo, saj je ta v njenih prividih tista, ki jo popelje iz pekla. Mama ji pomaga premagati občutke sramu, obupa in strahu. Oporna točka, ki Sari tudi pomaga preživeti, je socialna mreža, ki si jo je kot tujka vendarle uspela zgraditi.

Laura Buzeti (Fotografija: osebni arhiv)

Avtorica, rojena leta 2000, je študentka magistrskega študija, sicer pa diplomantka psihologije, katere romaneskni prvenec bo izšel v letošnjem letu. Zahodnonemški kancler Willy Brandt je 7. decembra 1970 pokleknil pred spomenikom heroja v varšavskem getu med drugo svetovno vojno. Gesta je bila tako tarča kritik kot tudi pohval. V množici novinarjev, diplomatov in mimoidočih so dogodku priča tudi trije osrednji liki romana: Otto Gottlieb, Dorota Janowska in Florian Janowski. Zgodba sledi njihovim doživljanjem v času treh dni kanclerjevega obiska, od njegovega prihoda, 6. decembra, do odhoda, 8. decembra. Kanclerjev obisk pomeni soočanje s preteklostjo, spomini, kolektivnimi in osebnimi travmami. Dorota, ki je bila med vojno ugrabljena in posvojena v Nemčijo kot del procesa germanizacije, se mora v času kanclerjevega obiska znova soočiti s svojim občutkom identitete, razumevanjem vojne in krivde. Svojo vojno izkušnjo izrazi v poeziji, ki daje dogajanju v romanu še poseben pečat. Ko svojo željo, da bi poezijo objavila kot pesniško zbirko, izrazi bratu Florianu, jo ta zavrne. Njen brat se namreč še ni soočil s svojo vojno travmo. Rojen na podeželju sredi vojne vihre nikoli ni spoznal svojega očeta. V romanu spoznavamo Varšavo tudi skozi oči fotonovinarja Otta, ki v Varšavo prispe, da bi za revijo Der Spiegel dokumentiral kanclerjev obisk. Kljub zavedanju nacističnih zločinov je optimističen, da bosta državi dosegli spravo. Po srečanju s prodajalcem v knjigarni (Florianom) je njegovo upanje omajano. Otto, čeprav rojen po vojni, se je prisiljen soočiti z odgovornostjo do spominjanja in preprečevanja vojne in podobnih zločinov. Čeprav zgodba spremlja kanclerjev obisk, je osredinjena na posameznike in njihove travme ter tragično zgodbo družine Janowski, kot tudi na doživljanje kolektivne krivde in prevzemanje odgovornosti.

Gabriela Babnik Quattara (Fotografija: Mankica Kranjec)

V zbirki novel z delovnim naslovom Ljubeznivosti se bo Gabriela Babnik Ouattara posvetila temam, ki so značilne zanjo, le da jih bo tokrat nadgradila. Tema drugosti in tudi rasizma se bo prepletla z odkrivanjem notranjega sveta junakinj, ki so od vekomaj samozadostne in torej niso imitatorke Kirke iz klasičnega grškega epa, napol ptice, napol človeška bitja, kot tudi niso navdihovalke dobrega spomina (muze), ampak so razpete med ljubeznijo in lastno samozadostnostjo, ki se kaže na način prakticiranja njim lastne umetnosti. Rdeča nit bo tudi tokrat erotika, krik ženskega užitka, vendar dopolnjena z nasiljem, ki ga izvajajo novodobne sirene, pogosto tudi nad otroki. Fragmentarnost, ki sledi filmski tehniki, bo avtorici omogočila tudi raziskovanje pripovednih časov, saj se bodo junakinje nahajale v različnih časovnostih, od šestnajstega stoletja preko druge svetovne vojne do današnjosti.

Milček Komelj

Monografija Mojstri slovenskega impresionizma predstavlja zgodovinsko neponovljivo umetnost četverice, ki spada v trajno zakladnico slovenske likovne ustvarjalnosti. Avtor dr. Milček Komelj nas v delu z veliko mero empatije do umetnikov popelje po poti uveljavitve in delovanja Ivana Groharja, Riharda Jakopiča, Matije Jame in Mateja Sternena ter nam izvrstno prikaže ne le njihovo umetniško plat, temveč tudi osebnostno podobo, njihove ustvarjalne lastnosti in glavne dosežke, ki jih nadgrajujejo tenkočutne interpretacije. Knjiga bo izšla v razkošni izdaji v platnicah iz grobega slikarskega platna, dragocena umetniška dela Groharja, Jakopiča, Jame in Sternena pa bodo natisnjena na finem umetniškem papirju. Naslovnico bo krasila reprodukcija Sejalca Riharda Jakopiča. Delo je dragoceno darilo za ljubitelje mojstrske likovne umetnosti, še zlasti obdobja na začetku 20. stoletja, ter seveda vse knjigoljube, ki cenijo lepe, čudovito izdelane knjige.

Stephen King (Fotografija: arhiv založbe Beletrina)

Stephen King je napisal več kot dvesto kratkih zgodb, ki so bile praviloma najprej objavljene v različnih ameriških literarnih in komercialnih revijah, med drugim tudi v Playboyu. Brez neposredne vsebinske povezave (razen štirih novelet v knjigi Pomlad, poletje, jesen in smrt) so nato izšle v enajstih različnih izdajah; Mrtva straža (The Skeleton Crew) iz leta 1985 je njegova druga, v njej je dvaindvajset zgodb, od teh sta dve daljši t. i. noveleti: Balada o prilagodljivi krogli in Megla, ki je leta 2007 doživela filmsko adaptacijo režiserja Franka Darabonta, menda najboljšega inscenatorja Kingovih del, ki se je podpisal tudi pod Kaznilnico odrešitve in Zeleno miljo. Omenjene zgodbe pripadajo tako žanru znanstvene fantastike kot gotske grozljivke, nekatere pa imajo tudi izrazite avtobiografske note (Babica). Medtem ko za najstrašljivejšo med vsemi Kingovimi kratkimi zgodbami na splošno velja Skok iz te knjige (prvič objavljena leta 1981), je sam nekoč povedal: »Kar zadeva moje kratke zgodbe, so mi najbolj všeč tiste najbolj nagnusne, ampak Preživetveni tip človeka gre tudi zame vendarle nekoliko predaleč.«Kingove pripovedi, ki jih radi povezujejo z deli E. A. Poeja in H. P. Lovecrafta, predhodnikoma pisateljev grozljivk, raziskujejo najbolj šibke točke človekove zavesti in podzavesti, razvade in pregrehe sodobnega življenja ter načine, kako asocialno vedenje in negativne izkušnje strahu, nelagodja, jeze in šoka oblikujejo naše sanje in nočne more.

Mira Furlan (Fotografija: Wikipedija)

Mira Furlan ena največjih filmskih in gledaliških igralk nekdanjega jugoslovanskega prostora, je z možem, režiserjem Goranom Gajićem, leta 1991 emigrirala v Ameriko. Tam je začela pisati svojo avtobiografijo kot pismo sinu Marku, da bi razumel, kaj se je dogajalo pred njegovim rojstvom, in da bi spoznal domovino svojih prednikov. Pisala je tudi zaradi sebe, da bi bolje razumela svoje kaotično življenje. Opisuje svoje zgodnje otroštvo, odraščanje in kariero, v kateri je poznala vse obraze slave. Skozi različne zgodbe, izkušnje in refleksije spoznavamo njen notranji svet pa tudi najhujši čas vojne, ko za nadnacionalne posameznike, kot je bila sama, ni bilo več prostora in je na Hrvaškem postala tarča medijske gonje, odpustili so jo iz gledališča in ji pozneje celo zaplenili stanovanje. Globoko pretresljiva izpoved ni zgolj avtobiografija, je tudi proza, saj se bere kot roman, polna je bridkosti in radosti. V njej ne prizanaša ničemur in nikomur, še najmanj pa sebi.

Ryszard Kapuściński (Fotografija: Wikipedija)

Imperij je takoj po izidu leta 1993 postal svetovna uspešnica. Po zadnjih dogodkih v Ruski federaciji pa so opažanja o imperialni zavesti vladajočih slojev še bolj aktualna.Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je Ryszard Kapuścinski, poljski mojster reportažne pripovedi, ob vesteh o nenavadnih spremembah v Sovjetski zvezi izdelal potovalni načrt, po katerem je med letoma 1989–1992 premeril njena prostranstva po dolgem in počez. Vseh 60.000 km je večinoma prepotoval kot anonimni sopotnik, kot del množice, in v živo opazoval, kako se je mogočni imperij vzhodnoevropske velesile sesuval vse do svojega konca leta 1991. Avtor v Imperiju gradi pripoved s prvoosebnimi opisi, skozi katere se številni motivi oblikujejo v veličastno fresko sovjetskega obdobja. V treh poglavjih kot v nekakšnem triptihu najprej predstavlja svoja prva srečanja z imperijem (1939–1979), nato niza doživetja s potovanj med letoma 1989–1991 in jih sklene s pronicljivimi refleksijami o opaženih spremembah.

Charles Darwin (1809–1882), eden največjih naravoslovcev vseh časov, je razvil in predstavil evolucijsko teorijo, ki predpostavlja, da so se vsa živa bitja razvila iz skupnega prednika. Na osnovi svojih opažanj in poskusov je dognal tudi mehanizem teh sprememb – naravni izbor. Bil je prvi, ki je podal razlago raznolikosti življenja na Zemlji brez posredovanja nadnaravne sile. Njegovo teorijo so kasneje razširili in dopolnili z novimi odkritji; danes tvori teorija evolucije enega od temeljev sodobne biologije in vse bolj tudi drugih ved o človeku ter živih bitjih, saj se evolucija pospešeno aplicira na vsa področja človekovega življenja. Darwinovo razmišljanje, raziskave in delo je bilo osnovano na obsežnem terenskem delu (opisano tudi v njegovi knjigi Dnevnik potovanj), kjer je postavil gradnike za svojo temeljno knjigo O nastanku vrst (1859), ki jo je kasneje nadgradil še s Poreklom človeka (1871, dopolnjena izdaja 1874) in pomeni vrh njegovega raziskovanja ter predstavlja Darwinovo življenjsko delo. Z njo je svojo evolucijsko teorijo razširil na človeka, pokazal na njegov izvor, ga umestil v verigo živih bitij ter razširil svojo tezo o spremenljivosti živih bitij, s čimer je kronal svojo argumentacijo zoper dogmo tistega časa o stvarjenju in nespremenljivosti vrst. Poreklo človeka je temeljno delo sodobne zahodne misli, ki je predolgo čakalo na prevod v slovenščino, izšlo pa bo pred 150-letnico dopolnjene izdaje iz leta 1874, ki zdaj predstavlja standardno izdajo.

Michel de Montaigne

Iz kotla na bordeaujskem sodišču, ko še ni prav prebolel izgube prezgodaj umrlega prijatelja Étienna de la Boétieja, na pragu novih nemirov, ki jih zgodovina šteje med osmerico državljanskih vojn, se je Montaigne, ne več mlad in še ne star, zatekel v samoto prostega časa. Prav samota ga je odprla občestvu ljudi in sveta, ko so duhovne pogovore s prijateljem nadomestili dialogi z »bralcem« v sto sedmih esejih. Kdo bi ob njegovih zametkih o strahu in pogumu, krutosti in norosti, o mečih in mušketah, o pešakih in graščakih, svetnikih in rokovnjačih verjel, da bo stoletja pozneje našo radovednost še vedno mikal misterij knjige, ki je »eno s pisateljem« in ki ji je »srkalo srž« toliko rodov sladokusnega bralstva? Ne nazadnje tudi takega, kot sta William Shakespeare in Francis Bacon. Če je hotel Montaigne svojo protejsko misel ubesediti v količkaj verodostojni obliki, je potreboval nov slog in v presečišču njegove nove sporočilne forme se znajdejo vse tri komponente eseja: poskus, preizkušnja in izkustvo. Nezaslišano samozavestna in transgresivna gesta, da piše izključno »o samem sebi«, ga postavlja na stičišče novodobnega duha, ki se nujno prekriva z občutljivostjo naše lastne sodobnosti.

Chelsea Conaboy

Knjiga Materinski možgani je prelomna raziskava, ki razkriva zahrbtne mite o pomenu starševstva in pod drobnogled vzame koncept »materinskega instinkta« ter se tako loti premišljevanja o tem, kaj pomeni postati mama. V pričakovanju otroka se je namreč avtorica in raziskovalna novinarka Chelsea Conaboy, posebej specializirana za področji osebnega in javnega zdravja, nadejala tako svetlih kot napornih plati nove življenjske vloge: veselja ob pestovanju svojega novorojenčka, a tudi brezkončnih obveznosti in neprespanih noči. Ni pa slutila, kako drugače se bo počutila – doživela je namreč globok notranji preobrat, zaradi katerega je bila izgubljena. Novopečeni starši so podvrženi velikim strukturnim in funkcionalnim spremembam v možganih, ki jim vzrokujejo hormoni in poplava dražljajev, ki jih ustvarja otrok. Te nevrobiološke drugačnosti jim pomagajo prilagoditi se intenzivnosti prvih dni in se pripraviti na dolgo obdobje učenja, kako zadovoljiti potrebe svojega otroka. Nosečnost povzroči tako pomembne spremembe v anatomiji možganov, da lahko raziskovalci zlahka ločijo tiste, ki imajo otroka, od tistih, ki jih nimajo. In vsi v vzgojo vključeni starši, ne glede na svojo pot do starševstva, razvijejo podobno skrbniško vezje. Piska, ki je bila tudi del ekipe Boston Globe, ki je leta 2014 prejela Pulitzerjevo nagrado za poročanje o bombnem napadu na bostonskem maratonu, s prepletom izsledkov nevroznanstvenih raziskav in socialne psihologije ponudi nov pogled na materinstvo.

Jack Fairweather

Prostovoljec je skoraj neverjetna zgodovinska pripoved o Witoldu Pileckem, junaku, izbrisanem iz zgodovine. Pilecki je bil poljski vojak, ki se je ob nemško-sovjetski okupaciji pridružil odporniškemu gibanju. Ko so poleti 1940 začeli dobivati poročila o nemškem taborišču v mestu Oświęcim, kamor so pošiljali »nezaželene« ljudi, so se odločili, da preverijo situacijo še na lastne oči. Pilecki se je prostovoljno javil, da se infiltrira v taborišče, zbira informacije, in če bo le mogoče, organizira odpor in pobeg. Septembra 1940 se je pod lažnim imenom pustil aretirati in kot zapornika številka 4859 so ga poslali – v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Tam je ostal dve leti in devet mesecev, nakar mu je uspelo pobegniti in zaveznikom je predal detajlno poročilo o nemškem grozljivem eksperimentiranju na ljudeh in množičnem pobijanju. Zgodba je dolgo ostala nepoznana, saj so Pileckega poljske komunistične oblasti pozneje obsodile vohunjenja in ga usmrtile.

Vladimir Majakovski (Fotografija: Wikipedija)

V knjigi z naslovom O tem bo prvič v slovenščini objavljena pesnitev ruskega avantgardnega pesnika Vladimirja Majakovskega (1893–1930) s tem naslovom (prvič izšla leta 1923), eno pesnikovih najpomembnejših del; drugi del knjige pa bo vseboval krajši, a reprezentativen izbor njegovih pesmi. Temu bo dodan še obsežen spremni esej Miklavža Komelja, ki je delo prevedel, z naslovom Revolucija in byt. Pesnitev O tem, v kateri je Majakovski zgodbo o konfliktu v ljubezenskem razmerju z Lili Brik povezal z uporom proti inerciji vsakdanjega življenja (rusko byt), ki se je polastila tudi Sovjetske zveze v času nove ekonomske politike (NEP), je pogosto označena kot njegovo najkompleksnejše delo in ena najkompleksnejših umetnin ruske avantgarde. Polna je jezikovnih bravur in fantastičnih podob, s katerimi se revolucionarni pesnik zaganja ob meje obstoječega in kliče po tem, da bi bil človek zmožen iz vsakdanjosti prestopiti v osvobojeno kozmično zavest. V izbor v drugem delu knjige bodo vključene pesmi iz vseh obdobij njegovega pesništva – od zgodnjih iz futurističnega obdobja do fragmenta, ki so ga po njegovi smrti našli v njegovi beležnici. V tej knjigi bo v slovenskem prevodu prvič objavljenih več njegovih pesmi – na primer celotni cikel Jaz, pesmi Lep odnos do konj, Nenavadna dogodivščina z Vladimirjem Majakovskim poleti na dači, Pismo tovarišu Kostrovu iz Pariza o tem, kaj je ljubezen, itd. Vključena bo tudi pesem Domov!, ki so jo nekateri razumeli kot kontroverzno, njen pozneje prečrtani dodatek, ki se je pred drugo svetovno vojno znašel v nekem slovenskem učbeniku ruščine, pa je med drugo svetovno vojno v Sloveniji inspiriral tako Mateja Bora kot Franceta Balantiča.

Nikola Tesla (Fotografija: Wikipedija)

Knjiga korespondenc izumitelja in inženirja Nikole Tesla z J. P. Morganom in J. P. Morganom jr. je nadaljevanje zelo zahtevnega prevajalskega projekta Teslovega opusa v slovenščino, ki se je začel s knjigo Problem povečevanja človeške energije. Prevod Teslove znanstvenofilozofske razprave iz leta 1900 je avtor in prevajalec Tibor Hrs Pandur pospremil s komentarji in izčrpno interdisciplinarno spremno študijo. Teslova pisma J. P. Morganu in J. P. Morganu jr. razkrivajo dinamiko boja med izumiteljevo neuresničeno vizijo in kapitalom, saj dokumentirajo Teslov poskus vzpostavitve prototipa postaje Wardenclyffe, s katero je želel zagotoviti brezžično, trajno in ekološko oskrbo energije človeštvu. S tem omogočajo vpogled v eno izmed večjih tragedij 20. stoletja, ki bi lahko spremenila energetski-družbeni ustroj človeštva. Pisma se nanašajo na obdobje med letoma 1900 in 1939, ki je še vedno slabše raziskano obdobje verjetno enega izmed največjih izumiteljev in mislecev vseh časov. Gre za prvi prevod te dokumentacije v slovenščino (in prvo kompletno publikacijo te korespondence sploh). Ob tem so k pismom dodani nekateri Teslovi (doslej neprevedeni) ključni članki in poročila, ki jih je k pismom priložil, osvetljujoč tudi njegova širša humanistična prizadevanja: npr. članek Prenos brezžične energije kot sredstvo pospeševanja miru (1905), članek Brezžični prenos električne energije (1904), Čudežni svet, ki ga bo ustvarila elektrika (1915), izrezki člankov o delovanju njegovih edinstvenih turbin in brzinomerov ter drugih izumov, citati iz Teslove patentne dokumentacije, koncepti in predlogi za obrambne sisteme, s katerimi se je ukvarjal na koncu življenja, Teslove izjave na sodišču ob patentih pravdah o prvenstvu izuma radia na velike razdalje, doslej neobjavljeni intervju o nekaterih vidikih prve svetovne vojne, priporočila sodobnikov ter izbrane fotografije njegovih eksperimentov, izumov in projektov.

Annie Ernaux (Fotografija: Wikipedija)

Prav presenetljivo je, kako slabo smo do sedaj pri nas poznali francosko pisateljico in dobitnico Nobelove nagrade za literaturo 2022 Annie Ernaux. V prevodu je pred desetimi leti izšel le njen najbolj znani roman Leta, a zdaj se bo to spremenilo, saj bosta založbi Mladinska knjiga in Cankarjeva založba v prihodnjih letih objavili izbor njenih ključnih del. Annie Ernaux si je pred 22 letih obljubila: Pisala bom, da bom maščevala svojo raso, se pravi raso ljudi preprostega porekla. Temu je dodala še drug cilj: maščevati svoj spol s popisovanjem izkušnje ženske določenega okolja in določenega časa. Tri kratka, gosta, skoraj surova besedila, vključena v to knjigo, pripadajo drugemu polu globoko osebne izkušnje, ki pa jo nevtralna, objektivna, hoteno neemocionalna pisava razkriva v njeni običajnosti, univerzalnosti.

J. R. R. Tolkien (Fotografija: Wikipedija)

J. R. R. Tolkien je leta 1937 izdal t. i. otroško domišljijsko pripoved Hobit. Še isto leto je začel pisati nadaljevanje, ki pa je v naslednjih dvanajstih letih preraslo v tridelno (oziroma šestdelno) epopejo na več kot 1000 straneh. Med letoma 1954 in 1955 je pripoved s krovnim naslovom Gospodar prstanov izšla v treh dvodelnih knjigah: Bratovščina prstana, Stolpa in Kraljeva vrnitev. Saga o Bilbovem nasledniku Frodu, skromnem hobitu, ki ga usoda izbere za rešitelja Srednjega sveta, je sčasoma obveljala za enega od temeljev svetovne fantazijske književnosti in danes velja za eno najbolje prodajanih, pa tudi odmevnih knjig vseh časov. Delo je bilo v slovenščino doslej prevedeno že dvakrat, tokratni prevod Sergeja Hvale pa bo prvi, v katerem bodo lastna imena in poimenovanja usklajena tako s prevodom romana Hobit kot tudi knjige Silmarilion. Slednjo je Tolkien pojmoval kot nujen dodatek h Gospodarju prstanov in bo v prevodu že omenjenega prevajalca izšla leta 2024.

Mark Twain (Fotografija: Wikipedija)

Zgodovinsko-biografski roman Ivana Orleanska (1896) je Twainovo zadnje delo, za katero je avtor sam verjel, da je tudi najboljše in najpomembnejše v njegovem opusu. Sprva ga je v nadaljevanjih anonimno objavljal v reviji Harper’s. Roman je zasnovan kot prevod spominov Ivaninega paža in vseživljenjskega prijatelja. Twainov prepoznavni humor se tu umika resnejši obravnavi, ki odseva avtorjevo globoko spoštovanje do upodobljane svetnice in bralcu omogoči, da velikega pisca spozna v novi luči. Roman odlikuje rahločutnost in velika zgodovinska natančnost, ki naj bi po Twainovih besedah terjala kar dvanajst let priprav.

Slavenka Drakulić v knjigi Nevidna ženska in druge zgodbe zaplava proti toku ideologije večne mladosti in zdravja, ki nas v en glas s farmacevtsko, modno, kozmetično, prehransko in še kakšno industrijo od vsepovsod prepričuje, da ni ničesar lažjega kot skriti svoja leta in da je strah pred starostjo in boleznijo odveč. V središču njenega razmišljanja je (žensko) telo, ki z leti postaja vse bolj bledo in prosojno, dokler ne postane nevidno. To prevladujoče občutje povezuje šestnajst zgodb o odnosih med moškimi in ženskami ter starši in otroki, o izgubljanju spomina in odhajanju, o bolezni in bolečini, nemoči in osamljenosti, izgubi dostojanstva, sramu in ponižanju, o vonju po starosti, izgubljanju identitete in še marsičem, o čemer je težko, a vendarle nujno govoriti. Pretresljivo, a niti najmanj sentimentalno napisane zgodbe iz vsakdanjega življenja vam bodo zlezle pod kožo ter odprle oči za bližnje in vas same. Nevidna ženska in druge zgodbe je knjiga za občutljive ženske – in moške tudi.

Eva Baltasar (Fotografija: Wikipedija)

Eva Baltasar je katalonska pesnica in pisateljica. Objavila je že deset pesniških zbirk, ki so prejele različne nagrade, roman Permafrost pa je njen prozni prvenec. Zanj je leta 2018 prejela nagrado katalonskih knjigarnarjev Premi Llibreter. Permafrost je prvi roman iz trilogije, v kateri so glavne protagonistke in prvoosebne pripovedovalke tri zelo različne ženske. Glavna junakinja romana Permafrost je lezbijka s samomorilnimi težnjami, ki s pikro ironičnostjo opazuje svet okoli sebe in sebe v njem. Da bi obvarovala svojo ranljivost, se je obdala z ledenim oklepom. S prezirom se upira vlogam, ki ji jih kot ženski vsiljuje tradicionalna družba, ter se v paradoksnem samoohranitvenem nagonu izmika pričakovanjem drugih, najsi gre za mamo, sestro ali ljubimke. Permafrost je poln močnih, fizičnih podob iz življenja protagonistke, ki drzno govori o telesu, seksualnosti, duševni izpraznjenosti in osamljenosti, obenem pa je tudi poziv k ženski svobodi, sprejemanju užitka in samote.