Knjiga za katastrofo, ki jo doživljamo

Oran v prvi polovici 20. stoletja.

»A chaque tragédie, son livre de chevet

Tako se je glasil naslov enega od (pre)številnih seznamov, ki so se v zadnje pol leta množili po časopisih, revijah, internetu, družbenih omrežjih in še kje. Neskončna vrsta priporočil in nasvetov, kako najbolje preživeti karanteno, kaj jesti, kako ustvarjati, kaj gledati in kaj brati. »Vsaka katastrofa ima primerno knjigo za nočno omarico,« tako nekako. Letošnja pandemija je očitno že našla svojo.

*

V Franciji so tovrstne »katastrofične uspešnice« stalnica. Leta 2015, po novembrskih terorističnih napadih, je bila najbolj brana in prodajana (očitno se včasih oba pojma celo pokrijeta) knjiga A Moveable Feast, Hemingwayjevo ljubezensko pismo Parizu; ko je lani gorel Notre Dame pa se je na lestvice priporočil znova povzpel Hugojev Notredamski zvonar. V času, ko je pandemija v Evropi dosegla (prvi?) vrhunec, je karantenski režim mnoge spodbudil k ponovnemu pretresu zgodovinskih in drugih arhivov, v iskanju gradiva, s katerim bi bilo trenutno stanje lažje razumeti in reflektirani, pa tudi kot uteho, kot dokaz, da to »ni prvič«, da gre za tisto, kar Barthes v Dnevniku žalovanja imenuje »strah pred tem, kar se je že zgodilo« … in če se je že zgodilo in se zdaj le ponavlja, je verjetnost, da bomo ponovno preživeli »preživeto« toliko večja. Občutek, ki ga nudi prebiranje poročil s časa španske gripe, zadnje večje pandemije, je hkrati pomirjujoč (vsaj ni bubonska kuga!) in strašljiv (negotovost v zvezi s podatki o načinu širjenja, dejanski smrtnosti in posledicah na preživelih, da o socialno-ekonomskih posledicah, ki bodo še sledile, niti ne govorimo). In ker je razsežnost katastrofe včasih lažje dojeti v fiktivnem kot pa stvarnem kontekstu, se je kmalu po uveljavitvi karantene začel pojavljati vrtinec seznamov (ta ecovski postopek obvladovanja neskončnosti), niz umetniških del v duhu »kako smo preživeli epidemijo in se celo smejali (ali vsaj ne-jokali)«. Nekoč v prihodnosti bi bilo gotovo zabavno sestaviti pregled vseh teh priporočil, ki segajo od čisto predvidljivih (Saramagov Esej o slepoti in Marquezova uspešnica Ljubezen v času kolere, slednja že zaradi naslova), ironičnih (The Rum Diary Hunterja S. Thompsona) in bizarnih (ne vem, kdo si je zamislil, da je ravno pandemija idealna priložnost za prebiranje Lolite), do izgovorov za (samo)promocijo (nič omembe vrednega). Zgovorna je tudi odsotnost nekaterih, kljub temu, da se zelo očitno dogajajo v času resničnih ali izmišljenih epidemij (Dekameron in Maska rdeče smrti). Kuga Alberta Camusa bi se verjetno uvrstila med predvidljive izbire; roman se je vztrajno pojavljal na seznamih različnih držav, vključno z Japonsko, založba Gallimard pa je že v prvih osmih tednih leta 2020 prodala 40 ostotkov letnega števila izvodov (https://twitter.com/edistat_actu/status/1234450836538957824). Razlogi za njegovo priljubljenost pa daleč presegajo času še kako primeren naslov.

*

Brati Kugo v prvi polovici leta 2020 se ni zdelo nič drugače kot brati dnevne novice z resneje prizadetih območij. Dolgi opisi izpraznjenih ulic, v sobe zaprtih posameznikov in družin, podobe zaprtih lokalov so se mi v tistem kontekstu zdele skoraj stereotipne. Camus zgodbo razvija počasi, vsak ukrep se zdi kot formalna preventiva, tudi srečanje zdravnikov, ki se spočetka še ne morejo odločiti, ali gre v primeru nenavadne bolezni, ki se širi po mestu Oran, za dejansko »srednjeveško« kugo ali samo za »mrzlico tifoidnega značaja«. Semantika ni nepomembna, oranska oblast sprva še šteje mrtve, toda ko začne njihovo število skokovito naraščati, to povsem opusti. Prav tako se kljub vse večjim in neogibnim podatkom upira zaprtju mesta (ker to ni dobro za ekonomijo) ali uvedbi karantene, nadzorovati začne širjenje informacij in ko javnost končno izve, da je skrivnostna bolezen, sprva omejena na revne, gosto poseljene mestne četrti in torej »problem drugih«, bubonska kuga, je tako rekoč že prepozno. Groza postane resnična šele, ko postane osebna, kar Camus že skoraj didaktično prikaže na primeru gospoda Othona, ki postane altruist, ko ga doleti osebna tragedija. Kuga je nekoliko tezno, shematično delo, kot bi želel Camus na oprijemljivem primeru pokazati, kaj se zgodi, ko družba ne zna več prepoznati več kot očitnih znakov bližajoče se katastrofe ali nima zgodovnskega spomina: množice podgan, ki hodijo umirati na ulico, v javnost, ki vsem na očem trzajo v predsmrtnih krčih, so očiten znak za alarm, ki pa ga ne vidi nihče drug razen doktorja Bernarda Rieuxa.

Camus dogajanje v izoliranem Oranu popisuje v stvarnem, skoraj suhoparnem jeziku, s čimer ustvari razkol med subjektivnim občutenjem epidemije in njenega vpliva na kvaliteto življenja prebivalcev ter »banalnostjo« bolezni, ki vsakdan protagonistov organizira v rutinsko delitev nalog. Prav ta »izpraznjenost« sloga, ki najbolje ustreza izbranemu žanru kronike, vzbuja nelagoden občutek, da bi se dogodki lahko zgodili kjer koli in kadar koli. Oran je mesto kot vsako drugo, pojav epidemije je tu posledica naključja; protagonisti se zato ne zamujajo z iskanjem razlogov, ker nima smisla. Edino, kar jim preostane, je, da se soočijo z dejstvom in skušajo ravnati v skladu s svojo osebno etiko, v dobro sebe in, morda, zakaj pa ne, tudi drugih.

Albert Camus Fotografija Wikipedija

Idejo za roman o epidemiji je Camus baje že leta 1938 prevzel od Antonina Artauda. V ta namen je avtor v času svojega bivanja v Oranu (prav tam!) začel temeljito preučevati srednjeveška poročila o »črni smrti«, medicinske razprave, literarne predloge (med njegovimi osrednjimi viri je bil na primer A Journal of the Plague Year Daniela Defoeja) in zgodovinske arhive o izbruhu kolere v Franciji in Alžiriji v letu 1849. Dejanskega pisanja pa se je lotil šele januarja 1941, kmalu po vzpostavitvi vichyjevskega režima. Okoliščine so še kako vplivale na nastanek romana: zaradi izkrcanja zaveznikov v države severne Afrike (operacija Torch) se Camus ni mogel pridružiti družini, ki je ostala izolirana v Alžiriji. Tudi podoba podgan, ki širijo kugo po literarnem Oranu, ima svoj še kako realen izvor. Dan po vkorakanju nacistov na svobodno ozemlje južne Francije (operacija Anton), Camus v Zvezke zapiše: »Kot podgane!« Pomen zgodovinskega konteksta na nastanek romana je avtor izrecno poudaril tudi v pismu Rolandu Barthesu kot odgovor na članek »Anali epidemije ali roman o osamljenosti?«. Na Barthesove očitke, da se Kuga kot roman izvzema iz Zgodovine in promovira »politiko samote«, je Camus odgovoril prijazno, a odločno: roman je popis »evropskega upora proti nacizmu«. V času, ko so nekateri politiki pandemijo covid-19 in karanteno primerjali z vojnim stanjem, je na bralnih lestvicah tako kraljeval roman, ki je dejansko nastal v času vojne in jo primerjal z epidemijo kuge. Zgodovina ima subtilen občutek za ironijo.

*

Camus je Kugo dolgo časa hranil v predalu. Roman se mu je zdel zgrešen, celo »odvraten« (dégoûtant). Ko je leta 1947 končno izšel in postal prodajna uspešnica, največja za časa avtorjevega življenja, Camusa to ni posebej navdušilo. Zdelo se mu je, da od vseh njegovih del prav tista, ki jih publika najbolj vzljubi, najslabše izražajo njegovo dejansko misel. A kot vsak dober roman tudi Kuga potrjuje in presega avtorjevo intenco. Znotraj Camusovega opusa predstavlja prehod iz »cikla absurda« v novo ustvarjalno fazo, v »cikel upora«, ki ga uteleša nov tip camusovskega junaka, doktor Rieux. Slednji ne zabija časa z brezkončnimi vprašanji o smislu in namenu, temveč deluje tako kot najbolje zna: predano skrbi za bolnike. Včasih postanejo okoliščine premočne, da bi se človek lahko neobremenjeno predajal iskanju osebne sreče. Rieux tega ne pogojuje z usmiljenjem, niti z usodo; v delovanje ga sili notranja nuja, tako rekoč nima izbire. Kuga je hočeš nočeš tudi ali predvsem etični ekskurz. V svoji najsplošnejši obliki gre za kroniko posameznika in družbe v času krize. Camus beleži vse oblike bivanja in preživetja v neobičajnih okoliščinah, od vsakodevnih malih junaških gest in brezkompromisne solidarnosti do oportunizma in predaje obupu, a tudi problematično ravnanje oblasti in medijev. »Skozi pisanje o kugi želim izraziti občutek zadušljivosti, ki smo ga trpeli, in vzdušje ogroženosti in izgnanosti v katerem smo živeli. Obenem hočem razširiti interpretacijo tega stanja v splošni občutek bivanja,« piše Camus v Zvezkih. Bolezen v romanu spreminja ljudi, iz njih potegne lahko najboljše ali najslabše; nikogar pa ne pušča ravnodušnega.

Roman Kuga Alberta Camusa lahko kupite na tej povezavi.