Knjiga v meni: Crni molitvenik

Kako se pripravljam

Pijem dneve
in ob vsaki priložnosti
poskušam podtakniti
svoje zlomljeno srce pod kolo tovornjaka.
Ko pomislim, da je bilo dosti,
zlikam najljubšo srajco
in postanem neranljiv.
Zaljubim se v kakšno lepo soprogo
in jo prevaram s prvo, ki nasede
mojim depresivnim meditacijam o ljubezni in smrti.
Zatem se ponovno napijem
in se posmehujem vsemu, kar drugi mislijo o književnosti.
Stvar je, pravzaprav, izrazito komična.
Nekdo bo kupil mojo iskreno trpljenje,
nazvali me bodo s pesnikom,
jaz pa jih bom vse poskušal pregovoriti,
da gredo skupaj v posteljo.

Marko Tomaš

 

Odkar je zamotana roka usode uredila, da se moja doktorska disertacija bavi s poezijo, poezijo berem vse manj. Mislim, saj jo berem. A berem jo na način, ki si ga je prisvojila neka čudna inačica teorije, berem jo zato, da bi nekaj dokazala, režem jo na koščke, odvržem vse, kar ni videti uporabno in zadržim tisto, kar je zmožno prikimati neki abstraktni tezi, ki si jo je zmislila moja intelektualna intuicija. Berem jo tako, da sem pri tem komaj poštena do znanosti in povsem nepoštena do poezije. Od vseh občutkov, ki jih je poezija zmožna proizvesti, je na površju ostal bolj ali manj samo še občutek krivde. Kot bi živela z nekom, ki ga že leta ne znam zares poslušati, sem pa hvaležna, če je namesto mene pripravljen skidati sneg na dvorišču in zaliti rastline na balkonu. Brez ljubezni, kot se reče. In zagotovo ne iz tiste primarne nuje, da bi nekje našel misel, ki bi znala nadaljevati tvojo, ki je pod pritiski sveta omagala in prislonjena ob zid lovi sapo.

V teh neljubeznivih okoliščinah sem na lanskoletni istrski intelektualni veselici, ki sliši na ime Forum Tomizza, naletela na Marka Tomaša, mostarskega pesnika velikega srca in še večjih jeter, ki mi je v roko stisnil droban črn zvežčič, svojo pesniško zbirko Crni Molitvenik. In, kar je bilo morda še bolj usodno, slišala sem ga brati iz nje. In to je bila poezija, h kateri ni bilo mogoče pristopiti brez ljubezni.

Crni molitvenik je čudovita knjiga. Čudovita je zato, ker je tako preprosta. Pa ne, da bi popreproščala, samo izmika se ne po nepotrebnem. Niti v metaforiko, niti v težko ulovljivo introspekcijo, niti v jezikovne mahinacije. Hoče do bralca in zdi se, kot da je ne bi čisto nič motilo, da bi bralec hotel do nje. Ve, da je tisto, kar prenaša, sporočilo, in da je vsako sporočilo zakodirano v željo najti cilj. Najti ušesa, ki ne bodo ostala zaprta. In to je tisto, kar je v resnici bolj redko, kot bi si človek želel. Najti človeka, ki nečesa ne govori zato, ker bi rad izpadel kot nekaj drugega, temveč preprosto zato, ker zahteva stik. Stik, ki do katerega nikdar ne more priti, če nismo pripravljeni govoriti naravnost. V svetu, kjer vsi nenehno lažejo, pri čemer temeljna razlika ni več razlika med resnico in blefom, temveč zgolj med različnimi stopnjami rafiniranosti prevare, najti takega človeka ni samo redko, temveč tudi izjemno dragoceno.

Prav hecno – ena prvih stvari, ki jih je Marko Tomaš povedal o sebi je, da literarna kritika našega bivšega skupnega kulturnega prostora, za njegovo poezijo nima nobenega posluha. Da jo je spravila v predal trivialnosti in banalnosti, med stvari, ki jih izobražen človek ne bi smel jemati s pretirano resnostjo. Hecno zato ker – je v življenju sploh kaj bolj resnega, kot sta ljubezen in smrt? Samo ne recite, da je to literarna teorija.

 

* Knjiga v meni je rubrika, v kateri bralke in bralci priporočajo čtivo, ki se jih je v zadnjem času najbolj dotaknilo.