Knjiga priznanj: Veronika Simoniti

Ob vztrajanju pri neustreznih, bržkone butalsko neotesanih, a »viralno« udobnih paralelizmih, bi Veroniko Simoniti (1967) zlahka okronali za literarno Tino Maze. Diplomirana romanistka, prevajalka in lektorica italijanskega jezika je že za svojo krstno kratko zgodbo prejela 1. nagrado revije Literatura in od tam naprej malodane filatelistično nanizala za baročni album literarnih lovorik ter nominacij: leta 2005 nominacijo za prvenec leta ter za nagrado Fabula (zbirka kratkih zgodb Zasukane štorije), enkrat drugo in kar trikrat prvo nagrado kratkoproznega natečaja Radia Slovenija ter nagradi revij Mladika ter Primorska srečanja.

Njen romaneskni prvenec Kameno seme, ki ga je na svet pospremilo blagoglasje izvrstnih kritik, je, kakopak, nominiran za letošnjega kresnika.  

Pod takim pritiskom Knjiga priznanj z Veroniko enostavno ni mogla več izostati …

Ime: Veronika.

Zadnja knjiga: Roman Kameno seme.

Kje ste odraščali?

V Trnovem, tik ob Barju, kjer so se dogajale velike dogodivščine.

Kaj ste študirali in kje?

Romanistiko, na ljubljanski FF.

Kje živite in zakaj?

Spet: v Ljubljani. Ker žal ne morem živeti v Dalmaciji.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

Na kratkoprozno zbirko Hudičev jezik.   

Opišite svojo jutranjo rutino.

Lani in predlani sem se vsak dan razen ob vikendih zbujala ob petih zjutraj, da sem lahko pisala dve uri na dan. Vstajati je bilo sicer težko, občutek, da sem do sedmih že nekaj naredila zase, pa je bil potem fantastičen. Zdaj so jutra brez tega zanosa dosti bolj prozaična. 

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Hm, to vam bojo o meni bolje povedali drugi.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?

Modra poletna oblek'ca.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

Recimo Il barone rampante Itala Calvina, Petek ali Tihomorski limb Michela Tourniera, Dvori od oraha Miljenka Jergovića.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Z Mirano Likar Bajželj sva zelo dobri prijateljici, sproti predebatirava vse, od zasebnega do literarnega, v presojo si pošiljava tekste pred objavo. 

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Okej, ne bom skromna. Če bi bil roman, Mojster in Margareta, če zbirka zgodb, Tabucchijevi Piccoli equivoci senza importanza, če pesniška zbirka, Apollinairovi Alcools.   

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?

Povsod po malem, predvsem pa kjerkoli v Sredozemlju.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

Uh, tega je toliko … Bom naštela, kar mi najprej pade na misel. Knjiga: Maríasovo Tako belo srce. Film: Kiarostamijeva Overjena kopija. Slika: Velasquezove Las Meninas.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Če pišem zjutraj, mora biti ob meni obvezno kava, zvečer je neobvezno fino, če je to glaž rdečega. Zmeraj moram biti popolnoma sama, v tišini, če narava teksta dovoljuje, pa se ob pisanju vrti kakšna dobra muzika (npr. Deklica in smrt, Gnosienne št. 1 ali Bella Maria bratov Mancuso).  

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

S stolčka pod kvarnerskimi borovci, na katerem sem na roko popisala kar nekaj pasaž, je videti zaliv z nekaj barkami. Čez leto nimam te sreče.  

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon?

Potrpežljivo čakam na muze in berem. To nikakor ni izgubljen čas, je čas za premišljevanje, sanjarjenje, počitek.

Opišite svoj idealen dan.

Poletje, pozno vstajanje, kava, pisanje, vrtnarjenje, branje, ribarjenje, vožnja s čolnom, pisanje, večerja s prijatelji na obisku. Sem omenila, da bi se vse to dogajalo na dalmatinskem otoku, kjer bi živela v edini tamkajšnji hiši?

Opišite svojo večerno rutino.

Klepet ob večerji, branje kakšne dobre pesmi hčerki za lahko noč, če je čas, mogoče film, poblisk v mejle, nazadnje dobra knjiga.

Ste vraževerni?

Čisto en malček, s čisto svojimi vražami (ki jih ne smem izdati, sicer bojo izgubile moč).

Najbolj zoprn literat vseh časov?

Mogoče tisti, ki je napisal, da se moja soimenjakinja odloči umreti.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Vprašajte me rajši, česa ne vzamem s sabo (čeprav so moj večni problem ključi).

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Iz osebnega življenja mamo, čeprav je še zmeraj ves čas z mano, iz literarnega Itala Calvina, ker bi imel še toliko dobrega napisati.

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Brusketa (s paradižnikom, mocarelo, baziliko …).

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

V bistvu nobene, ker v bistvu to sploh ni značilno zame. Tako je pač to.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

Bilo je pred leti, vendar ne med literarnim dogodkom, ampak prednjim. Preden sem za štiri dni odpotovala na budimpeški knjižni sejem, sem moža in hčerko zaklenila v stanovanje, kamor smo se vselili nekaj dni pred tem, vse ključe pa nevede vzela s sabo. Zadevo sem reševala na vlaku tik pred madžarsko mejo. Še enkrat hvala slovenskemu sprevodniku, ki je še isti dan na ljubljanski železniški postaji predal ključe družinskemu prijatelju.    

Kaj (poleg pisateljevanja/urednikovanja) še počnete za preživetje?

Hodim v službo in od časa do časa kaj malega prevedem.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Upam, da ne bo zvenelo preveč pokroviteljsko: najprej berite, potem pišite. Uporabljajte pilo, ki je najpomembnejše pisateljsko orodje. Če vam uspe, se skušajte ne prevzeti.

Povejte nam kaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Ravnokar sem »Povejte nam nekaj o sebi, …« popravila v »Povejte nam kaj o sebi, …«. Puristična obsesivno-kompulzivna motnja pač, saj ne zamerite?

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Idej je več, od kratkih zgodb do zbirke novel ali novega romana. Kontinuiran projekt pa je blog italijansko-slovenske literarne izmenjave Papirnata hiša – La casa di carta.   

 

 Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.