Nina Kremžar (1993), rojena v Ljubljani, je magistrirala iz anglistike in primerjalne književnosti, trenutno pa je doktorska študentka literarnih ved. Piše prozo in poezijo, svoje tekste objavlja v revijah, na spletnih portalih in v nekaterih mednarodnih zbornikih. Deluje kot glavna in odgovorna urednica pri literarni reviji Novi zvon. Njen pesniški prvenec Dostop na odprto morje (JSKD) je izšel jeseni 2019 in je bil pravkar izbran za festival Pranger.
Ime: Nina.
Zadnja knjiga: Pesniški prvenec Dostop na odprto morje.
Kje ste odraščali? V Ljubljani – pod Golovcem in v bližini botaničnega vrta. Ravno tam je moja domišljija začela ustvarjati prve zgodbe.
Kaj ste študirali in kje? Na prvi stopnji anglistiko in japonologijo, na drugi anglistiko in primerjalno književnost, zdaj na tretji pa literarno teorijo. Vse na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Kje živite in zakaj? V drugi hiši, ampak še vedno v Ljubljani, še vedno pod Golovcem. Čeprav me sicer rado in pogosto zanese kam daleč, moj dom ostaja na majhnem območju dveh kilometrov. Verjetno zato, ker sem na Ljubljano močno vezana, ker jo imam rada in je najbrž ne bom mogla nikoli zares zapustiti.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni? Ker je knjiga samo ena, je potem to ravno Dostop, ki je luč sveta ugledal zaradi festivala mlade literature Urška. Gotovo sem ponosna tudi na zmago na Airbeletrininem natečaju za kratko zgodbo in naziv vitezinje poezije, ampak Urška bo za vedno ostala nekaj posebnega. Ne samo, da sem lahko izdala knjigo, predvsem sem v razširjeni JSKD ekipi spoznala toliko srčnih ljudi, ki delajo z in za literaturo, da bom za to izkušnjo vedno ostala hvaležna.
Opišite svojo jutranjo rutino. Najprej vedno podaljševanje budilke do zadnjega možnega trenutka. Potem nekajminutni postanek v kopalnici – preveč rada spim, da bi jutranja rutina vključevala na primer ličenje ali tuširanje. Nato obvezni zajtrk – po navadi nekaj konkretnega, popečen toast, morda celo ostanki od včerajšnjega kosila, nikoli nisem bila namreč pristaš sladkih zajtrkov. Čeprav kavo obožujem, jo zjutraj pijem le takrat, ko se mi ne mudi v službo in imam dovolj časa. Moja kava je vedno dolga – z veliko mleka in počasna. In potem, seveda, v službo.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne? Čeprav se meni ne zdi nenavadna, se ljudje neki moji navadi res pogosto začudijo. In sicer, igram curling.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila? Šali različnih barv in materialov.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu ali svoji bralki. Medveda Puja A. A. Milneja – ker smo vsi za vedno otroci. Vso poezijo odličnega Thomasa Tranströmerja, ki sem ga brala na svojem potovanju po Švedskem in so se njegove besede skupaj s pozno zimsko švedsko pokrajino za vedno naselile v meni. In pa Sedem minut čez polnoč Patricka Nessa, ker je to najlepši primer, kako nas literatura kdaj zgrabi z obema rokama in nikoli več ne izpusti.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga? K sreči sem v literarnem svetu res našla čudovite ljudi, ki me motivirajo. Omenim lahko moje sourednike pri literarni reviji Novi zvon, s katerimi ustvarjamo res lepo zgodbo. Pa še nekaj je takih, ki jih ni treba poimensko omenjati, da bi se prepoznali.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami? Ogromno jih je. Zagotovo katerekoli, ki jo je napisal Neil Gaiman. Naprej pa bolje, da ne naštevam.
Na katerem kraju/v katerem mestu iščete navdih? Povsod in neprestano. Predvsem, ko potujem. Ko pa se vrnem domov, iščem mir, da navdih spravim na papir.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje? Ples na splošno. Sama sem se petnajst let svojega življenja ukvarjala s plesom, zdaj pa ga skušam, kolikor se da pogosto, izkusiti kot gledalka. V bistvu me vsa umetnost navdihuje v najširšem pomeni besede – skoraj neprestano poslušam glasbo najrazličnejših žanrov, berem vse, kar mi pride pod roke, s filmi sem pa že skorajda zasvojena. Zdi se mi, da so za moj navdih pomembne raznolike umetniške izkušnje.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Pri poeziji se sprva vedno ukvarjam s posameznimi pesmimi, potem ko jih spravim na kup npr. za zbirko, pa poskušam v njih najti motivne podobnosti ali rdečo nit in jih temu primerno postaviti v vrstni red. Pri prozi me po navadi žene zgodba, včasih specifičen lik.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. Ne zdi se mi, da bi imela kakšne nenavadne rituale. Pogosto s sabo nosim svoj zvezek. Poezijo pišem na roke, prozo na računalnik. Besedil v delu nočem deliti z nikomer, prav tako težko glasno berem svojim najbližjim v intimnem okolju. Preden začnem pisati, idejam vedno pustim, da se nekaj časa podijo po glavi. Potem jih začnem zapisovati v telefon, na listke, v zvezke. Ko se začnejo množiti in se med seboj povezovati, na neki točki začutim, da sem pripravljena, da zapišem prvi osnutek. Nato sledijo drugi, tretji, četrti … Dokler me pač nekaj ali nekdo ne ustavi.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? Strehe hiš, nekaj dreves, gore v ozadju. In živo rdeče večerno nebo.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? Berem, berem in še malo berem.
Opišite svoj idealni dan. Jutro, ki bi se začelo ravno dovolj zgodaj in ne prepozno. Dovolj časa za pisanje. Kava. Nekdo za pogovor. Sprehod. Počitek.
Opišite svojo večerno rutino. Zvečer moram največkrat še nadoknaditi z delom. Če tega ni preveč, pogledam del kakšne serije ali film ali pa berem.
Ste vraževerni? Niti ne.
Najljubša pijača: alkohol? Spijem veliko vode, čaja in kave. V petek zvečer pa si najraje natočim kozarec rdečega vina ali gin tonik.
Najbolj zoprn literat vseh časov? Tisti, ki se vda hiperprodukciji. Ali tak, ki ne zna sprejemati kritik.
Brez česa nikoli ne zapustite doma? Telefona, žal.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? Mojo babico, ker je odšla prezgodaj.
Kateri je vaš najljubši prigrizek? Sadje, čokolada in kokice.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? Za slovenščino ne vem, v angleščini je to zagotovo »definitely«.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku? Nič posebej zabavnega mi ne pade na pamet. Vse moje predstavitve so bile zelo prijetne, zdelo bi se mi skoraj nepošteno, da bi eno izpostavila.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? Na gimnaziji učim angleščino.
Kaj bi svetovali mladim piscem? Naj veliko berejo in naj ne izgubijo volje za popravljanje in piljenje lastnih besedil.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. Še nikoli v življenju nisem bila na Triglavu in samo enkrat v Ikei, želela pa bi si, da bi lahko ti dve izkušnji obrnila.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? Proza, nekoč, ko bo – upam – to dopuščal čas.
