Knjiga priznanj: Lenart Zajc

(Foto: Jože Suhadolnik)

Lenart Zajc (1967) je na literarno sceno treščil leta 1998 z romanesknim prvencem 5 do 12h, za katerega si je takojci prislužil uvrstitev v ožji izbor nagrade knjižnega sejma za najboljši prvenec. Sledil je (s kresniško nominacijo ozaljšani) roman Zguba (2001), leto kasneje zbirka kratkih zgodb Zgodbe iz teme in leta 2006 roman z naslovom Mustang, ki je nastal v koprodukciji z igralko Majo Martino Merljak.

Kot aktivni udeleženec t. i. »Vseslovenske vstaje« je leta 2013 pri založbi Sanje izdal protestniški dnevnik Vstaja zombijev, letos pa je pri Beletrini luč sveta ugledal roman Agencija, ki je vzklil iz avtorjevih osebnih izkušenj iz sveta zavarovalniškega agenta.

Ime: Lenart Zajc.

Zadnja knjiga: Agencija.

Kje ste odraščali?

V Ljubljani.

Kaj ste študirali in kje?

V Ljubljani. Najprej pravo, potem zgodovino in filozofijo, postal absolvent in opustil študij.

Kje živite in zakaj?

V Žejah, blizu Domžal. V nekem trenutku sem se naveličal življenja v mestu in si zaželel zaživeti v naravi. Tako sva z Andrejo postavila tole hišo in evo, tu smo.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

V bistvu ne morem nobene prav zares izpostaviti, saj je vsaka plod določenega obdobja, v katerem je nastajala, in brez prejšnje ne bi bilo naslednje. Mogoče bi to lahko bila Agencija, vendar je njen izid še preblizu, da bi lahko objektivno ločil evforična občutja od resničnega ponosa.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Vstanem ob približno 6.30, naredim nekaj, kar bi lahko bila telovadba, lahko pa bi to imenovali le jutranje pretegovanje. Potem se umijem, oblečem in grem pripravit ženi in hčerkama zajtrk. Po zajtrku se moje punce odpravijo v šolo in službo, sam pa se posvetim svojim opravkom.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Pravzaprav ne.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?

Dvaintrideset let stare rdeče doc martenske.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

John Steinbeck Dvomljiva bitka, Mate Dolenc Golo morje, Irvin Shaw Bogataš in revež ... te tri so mi prve padle na pamet, ker sem jih bral v zadnjem času, če pa bi začel premišljevati, bi se verjetno premislil in hotel navesti druge tri in se nato spet premislil in nazadnje ostal brez odgovora. Kar hočem reči, je, da nimam najljubših treh knjig, prej najljubših trideset, ki pa sedijo za okroglo mizo.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Seveda, z nekaj izmed njih. Izpostavil bi Normo Bale in Vesno Milek, ki ju, tako kot še nekaj prijateljev, morim s prebiranjem svojih umotvorov, še preden so ti v resnici zreli za branje, nakar se na podlagi povratnih informacij odločam, kako in kaj.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Svojih.

Na katerem kraju/V katerem mestu iščete navdih?

V bistvu navdih, kadar je, potuje z mano, kadar ga pa ni, pa noben kraj ne pomaga. Je pa prijetno pisati tam, kjer imaš mir in kjer zunanji šumi ne motijo notranjega dialoga. En takih krajev je meni Podbižanj na Kornatu.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

Spet ne morem reči, da gre tu za eno delo ali enega avtorja, je pa sigurno več avtorjev in njihovih del, ki so pustili svoj pečat. Nedvomno so to John Steinbeck, Miguel A. Asturias, pa Anthony Burgess, pa Vitomil Zupan, Mate Dolenc, Irvine Welsh, Platon, Selma Lagerlof in še bi lahko našteval. Vsa dela, ki sem jih bral, ali filmi, ki sem jih videl, so nekje v meni pustili trajen vtis, ki se odraža tudi skozi moje pisanje. Res pa je, da sem, ko sem kot najstnik bral Bulgakovov roman Mojster in Margereta, prvič ob branju knjige začutil željo, da bi tudi sam napisal nekaj podobnega. Tako je nastal kakih trideset strani dolg plagiat, ki še danes leži nekje na podstrehi skupaj z najstniškimi dnevniki, pismi iz vojske in podobnim, kar me bo nekoč zabavalo v domu za ostarele.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Ko zjutraj ostanem sam doma, običajno v miru pregledam tekoče dogajanje na internetu. Za to po navadi uporabim Facebook, saj tako dobim novice zadnjih dni, ki me zanimajo, ne da bi mi bilo treba posebej brkljati za njimi. To počnem brez komentarjev in pametovanj, ker me je izučilo, da takšno početje običajno pelje v dolgotrajne neplodne debate, ki ti sfižijo dan. Potem se lotim pisanja, to počnem nekaj ur, potem je čas za sprehod psa. Pa vmes se seveda zamotim z internetnimi igrami, trenutno je najljubša War Thunder. Tam po drugi je običajno čas za sestanke, kave in druge stvari, če se mi seveda ljubi premakniti od doma.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Najljubše? Na krasen turkiznozelen morski preliv z otočkom Šilom na nasprotni strani.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon?

Nič, počakam da se vrne, vmes pa počnem kaj drugega.

Opišite svoj idealen dan.

Dnevi, ko vem, da bom lahko že zgodaj popoldne zabluzil s svojimi najljubšimi prijatelji, in ko se zavedam, da me tudi naslednji dan, ko bom imel mačka, noben ne bo pretirano gnjavil.

Opišite svojo večerno rutino.

Tam nekje ob devetih z Andrejo spraviva hčerki v posteljo, potem v miru klepetava in gledava televizijo, ki me običajno hitro uspava. Med deseto in enajsto, ko se tisto, kar koli sva že gledala, konča, me Andreja zbudi in s kavča se preselim v posteljo.

Ste vraževerni?

Da in ne. Ne pljuvam čez ramo, če mi maček prekriža pot, ampak kadar pa zaklinjam srečo, vedno trikrat potrkam na les.

Najbolj zoprni literat vseh časov?

Nimam pojma. Če mi kdo ni všeč, brez zadržkov zabrišem knjigo v kot in nanjo pozabim.

Najljubša pijača: alkohol?

Špricer z janževcem.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Očal.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Ne vem, če bi kogarkoli. Nisem veren, vendar ne zanikam možnosti posmrtnega življenja, tako kot je tudi ne zagovarjam. Dopuščam pa možnost, da kaj takšnega obstaja in če slučajno v resnici obstaja, mar ne bi z obujanjem mrtvega povzročili kaosa neslutenih razsežnosti?

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Ribji brodet.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

Že pred leti sem imel literarni večer v manjšem kraju na Gorenjskem, kjer se mi je kot gost pridružil lokalni bodoči avtor, ki je imel roman skorajda dokončan. Izteklo se je tako, da sem v vsem večeru morda povedal tri stavke, ves preostali čas pa je govoril bodoči avtor.

Kaj (poleg pisateljevanja/urednikovanja) še počnete za preživetje?

Uf, vse sorte! Bil sem profesor, pa kasneje vodil tržne raziskave, bil vodja marketinga, direktor gledališča, literarni urednik ... en mesec sem bil celo zavarovalni agent, od tod ideja za Agencijo!

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Tako slabe kot dobre trenutke življenja naj zajemajo s polno žlico.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Sem totalen oboževalec serije Živi mrtveci.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Več jih je, najbližji je zaključek romana, ki ga namenjam otrokom, ko opravim s tem, se bom lotil romana, v katerem bom razgradil svojo politično izkušnjo.

 

Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.