Knjiga priznanj: Jasmin B. Frelih

Jasmin B. Frelih (letnik 1986), tisti kerlc, ki je na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu za svoj roman Na/pol pobasal nagrado za najboljši literarni prvenec. Pred tem je bil soustanovitelj paraliterarne organizacije I.D.I.O.T, kjer je še vedno el hefe prozne sekcije. Ni težko videti zakaj.

Na tej točki bi lahko aklamacije zganjali skorajda ad infinitum, vendar bi s tem odžirali prostor njegovi Knjigi priznanj, ki je najboljši testament Frelihovi (literarni) pronicljivosti.

Zatorej, brez nadaljnega odžiranja, Jasmin lepo te prosimo, izvoli...

Ime: Jasmin. Naglas na zadnjem zlogu, tako kot grm. Jasmín. Ravno sem spet poslušal od nekoga, če se takole posloveniti bosansko ime sploh sme. Sme. Že tako imam po svetu dovolj problemov – Nemci se mi režijo, po njujorških beznicah se pa tako ali tako vsi sproti izumljajo na novo in sem lahko karkoli, od Jamesa do Jerryja, ampak Rusinje so prefrigane in poznajo te štose, zato ti vedno navržejo, kako se pa to črkuje, in ko potem ves pijan za sekundo prepočasi najdeš suverenost, ti pomežiknejo, češ, noben tujec me še ni naplahtal. Na gimnaziji so me klicali Minos. Na to se še danes z nasmehom obrnem, ker sem se v tisti družbi vedno dobro počutil. Ampak punci pa nisem pustil, da me tako kliče. In za taborniško ime sem si na nekem krstu izbral Ice-T, a se iz kdove katerega razloga ni prijelo ... V vsakem primeru nam je pa vsem vsaj polovico življenja ime Ej. Ej je lepo ime. Ej Ti.

Zadnja knjiga: Kako naj vem, katera bo zadnja knjiga? Ena bo. Nekdo – brez dvoma nek revež – bo nekoč napisal zadnjo človeško knjigo. Postavil bo piko in to bo to. Glede na stanje stvari je tudi precej verjetno, da knjiga ne bo nič posebnega. Ampak bo itak vseeno, ker ne bo več nikjer nikogar, ki bi se lahko pritoževal nad njeno plehkostjo. Silver linings.

Kje ste odraščali?

V Žabnici, v Kranju, v Škofji Loki, v Ljubljani, poletja v Brooklynu.

Kaj ste študirali in kje?

Primerjalno književnost in literarno teorijo in zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Kje živite in zakaj?

V Žabnici. Ker se ne morem posloviti od življenjskega standarda več-generacijske družine in oditi sam samcat propadat na obroke v neko mesto. Ampak najbrž bom počasi moral.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

Ponos je tako čudna beseda. SSKJ: občutek velike etične, moralne vrednosti. Ta bi bila malo bosa, da bi imel nekaj svojega za blazno etično in moralno vredno. Bolj gre za male stvari, ne? Ko prideš preko kakšnega tedna, ne da bi pretirano onesnažil planeta ali ljudi na njem, si lahko na nedeljski večer dovoliš malce ponosa. Kar se pa mojih zgodb tiče – veselim se vsake, ki ji uspe, da koga nagovori. Je pa potem od te osebe odvisno kaj bo z etiko, kaj z moralo in kdaj se bo smel občutiti ponos.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Kava. Čik. rtvslo.si, delo.si, facebook, gmail, reddit.com (predvsem r/literature, r/europe, r/museum, r/history, r/philosophy ...), in potem malo bluzim po linkih, games.asobrain.com, še par čikov, ko sem približno zbujen potem malo berem, nato prevajam in ko sem končno v ritmu, kaj napišem. Moram bolj zdravo, saj vem. Nekoč bom zajtrkoval, tekel, pil zeleni čaj, meditiral, bral in pisal samo na papirju, bil prisoten v svetu in pokal od življenja.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Hm. Že nekaj časa na glas berem Travne bilke in si predstavljam, da sem pridigar. Res se vživim. To je edina, s katero se upam pohvaliti. O ostalih bom raje tiho.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?.

Temno škrlatne hlače za doma.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.

Moby Dick – Melville, The Electric Kool-Aid Acid Test – Wolfe, Misery – King. Ne vem, mesijanstvo in fanatizem me že vedno malo zanimata, morda sem zato na te tri pomislil.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

V bistvu ne, oziroma – temu se ne more reči prijateljevanje, ker je tok informacij vedno (in na žalost, dokončno) enosmeren.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Gargantua in Pantagruel. Že če bi bil prevod moj, bi spontano vriskal skozi življenje. (Madžarevič, mojster, dajte že te Eseje ven!)

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?

Navdih te zaloti med delom, pravi Picasso. Pri tem misli na ustvarjanje, seveda. Navdih za življenje je bolj kompleksna reč – pri meni vedno pride ob občutkih, ki jim, zaradi umanjkanja boljše besede, moram reči nostalgija.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

Jennifer Connelly.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?

Ja, najprej mora biti nuja. Se pravi, neka globoka luknja, ki jo je treba zapolniti, pa ne znaš drugače, kot da se odločiš za spust v dolgotrajno mučenje z ideacijo. In potem si najprej dolgo časa vse skupaj zamišljaš in postavljaš strukturo in poglavja in loke in like in je veliko tistih momentov, ko sredi pogovora nehaš poslušati in postavljaš nov zaplet, novo linijo, nov trik (kaj pa če on to in potem ona to in zaradi tega potem tisto!). In potem sediš in pišeš in gre vse skupaj nekam popolnoma drugam. V glavnem, preden se nato zares lotiš, mora biti luknja polna, ker jo boš potem, če hočeš, da kaj šteje, izpraznil do zadnje kaplje.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Zalotil sem se, da pri pisanju skoraj med vsakim odstavkom vstanem in grem po požirek vode. Ne vem, zakaj.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?

Travnik, par jablan, vrt, ogromno drevo, travnik, gozdni rob, hrib, crngrobška cerkev, na vrhu Planice v gozdno linijo zarezana čistina in na njej tri posamične smreke. S temi smrekami nekaj je. Ne vem, kaj.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?

Prevajam. Berem, gledam. Igram Katance.

Opišite svoj idealen dan.

Breaking news: na robu sončnega sistema zaznali vesoljsko plovilo nezemeljskega izvora. Grem objemat vse, ki jih imam rad. Cel svet je pahnjen v mešanico strahu in upanja. Upanje prevlada.

Opišite svojo večerno rutino..

Nimam. Večeri so svoboda.

Ste vraževerni?

Vraževeren, praznoveren, babjeveren.

Najljubša pijača:alkohol?

Ja. Dva alkohola, prosim.

Najbolj zoprni literat vseh časov?

Bret Easton Ellis je eno navadno teslo. Knjige ima sicer ok. Pa sumim, da je bil Cankar težak brez primere.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Imam mantro. Čiki, fajr, tošl, kluči, telefon.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?

Enega šamana iz Anatolije, 10.000 pr.n.št., da mi razloži začetke naše kmečke civilizacije.

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Žemlja ali dve rezini kruha in vmes nek sir, neko meso, neka zelenjava. Včasih majoneza. Rečem mu – sendvič.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

Preveč preklinjam.

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?

Z revijo IDIOT in njenimi pesniki smo dali čez že marsikaj zabavnega, ampak tistih najzabavnejših ne smem takole javno, ker bo potem kdo hud. Pridite nas kdaj pogledat, ko bodo nove številke ven prihajale – vedno se kaj zgodi.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?

Diham. Jem.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Najprej, preden se zaletite na vrat na nos v razne druščine, in se pričnete obnašati kot plemenska bitja, preberite Balzacove Izgubljene iluzije. Potem, če vas doleti kaj podobnega uspehu, preberite Sarrautine Zlate sadeže. Če pišete zato, da bi seksali, preberite rajši Laclosova Nevarna razmerja. Gojite svoj čut za empatijo. Bodite se pripravljeni izgubiti v drugih ljudeh. Pomembno je delo. Empatije ni nikoli preveč – težko bo, ko vam bo šla na škodo, ali ko vas bo očitna krivičnost sveta pripravila do besa ali obupa; toda pomnite, največje umetnine ne diskriminirajo. Empatične so tudi do zla.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Brez slepiča in modrostnih zob sem.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Ravno postavljamo deseto številko IDIOTa, ki bo zunaj še letos. Diploma, čim prej, tem bolje. Nato – Monokult. Stay tuned.

 

Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.