Gabriela Babnik je nagrajena pisateljica, publicistka, prevajalka, kritičarka in do nedavnega ponovna nominiranka za kresnika. Za svoj romaneskni prvenec Koža iz bombaža je leta 2007 prejela nagrado za najboljši prvenec, leta 2011 je pri Študentski založbi izdala že svoj tretji, (zopet nominirani) roman Sušna doba.
Redna sodelavka AirBeletrine, ki živi in ustvarja razpeta med rodno Slovenijo in posvojeno Burkino Faso, poskrbi za eno bolj iskrenih in poglobljenih Knjig, kar smo jih na Airu gostili. In če sintagme ne bi že zdavnaj zapravili, bi na tem mestu rekli, da gre za obvezno branje. Oprostite, ampak tokrat gre res za obvezno branje.
Ime: Gabriela Babnik
Zadnja knjiga: Sušna doba (Beletrina, 2012)
Kje ste odraščali?
Večji del med Ljubljano in Zadobrovo v Polju. V zgodnjih dvajsetih pa tudi v Afriki. Čeprav je bilo bistveno že »oddelano«, je bivanje v Afriki determiniralo nekatere moje poglede na svet.
Kaj ste študirali in kje?
Primerjalno književnost na ljubljanski FF. Magisterij se je deloma odvijal tudi na univerzi Ile-Ife v Nigeriji.
Kje živite in zakaj?
Trenutno živim v Ljubljani. Predvsem zaradi deklic (2 in 4 leta), čeprav je to tudi izgovor. Večkrat si pravim, če bi bila samska, bi verjetno živela ne v Parizu, kjer sem se svoj čas sicer zataknila, ali Londonu, temveč v Abidjanu ali morda v Lagosu. V teh mestih se namreč trenutno odvija gospodarska in tudi vsedrugačna renesansa.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Od vsega mojega pisanja se mi zdi Sušna doba najbolj dodelana. Uredniki so mi večkrat prišepetovali, Gabriela, delaj na zgodbi, tvoje pisanje je preveč aluzivno, čeprav vem, da jim po drugi strani tudi ne bi bilo všeč, če bi izgubila ravno to aluzivnost. V Sušni dobi sem naredila nekaj, kar me je preseglo. Začela sem jo pisati v Burkini Faso, kjer sem nekaj časa bivala s svojo družino. Ko je moja dvoletna hčerkica padla na ploščicah, sem se zavedla, da bi bila v primeru, če bi se ji kaj zgodilo, izključno jaz odgovorna zanjo. Vsaj okolica, pa ne samo afriška, bi me tako dojemala. V Sušni dobi sem se torej spraševala o ženski samozadostnosti, o možnosti umetniškega ustvarjanja s stališča ženske. Kako daleč lahko greš, kaj si lahko dovoliš, če si ženska ustvarjalka? Ampak vse to sem v resnici spregledala šele v obratu nazaj, ko sem prebirala Perverzije ljubezni in sovraštva Renate Salecl. Ko sem pisala, je bilo samo pisanje.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Najprej kakšnih petnajst minut razmišljam, kje sploh sem, kaj sem počela včeraj. Če stvari stojijo tako, kot bi morale biti, ali je šlo prejšnji dan kaj narobe. Teh prvih nekaj minut je zame tudi najbolj ustvarjalnih. Ponavadi se domislim stavka, okoli katerega bom tisti dan zgradila zgodbo bodisi za časopis bodisi za knjigo, na kateri trenutno delam. Potem se namenim do zajčkove kletke, da mu natrosim brikete, zamenjam vodo in včasih celo zalijem rože. Ko se usedem na kavč, vzamem knjigo in preverim tisti stavek ali preprosto začnem kaj brati, se začne moja dnevna rutina. In tako počakam, vse dokler se deklici ne prebudita. Nato ju stuširam, oblečem, nahranim in odpeljem v vrtec. In vmes možu pripovedujem, kaj sem prebrala, kaj bom počela tisti dan. Če je seveda tu. Mož je namreč zelo pomembna oseba v mojem življenju. Včasih celo tako pomembna kot pisanje samo.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Marsikaj na meni je nenavadnega, čeprav se ne maram opredeljevati kot posebna. Navsezgodaj zjutraj, kot sem dejala, ne morem brez stavkov, brez knjig. Včasih, nenadoma, sredi ceste zagledam polža in čeprav se mi mudi, drezam vanj, da bi ga odlepila od tal. Če tega namreč ne bom storila, vem, da ga bo nekdo povozil. Ampak zadnjič sem enega pustila na cesti in naslednji dan opazila madež na cesti. To me je skoraj prizadelo. Tudi svojega zajca nosim vsak dan gor in dol na vrt. Ne vem, imam to afiniteto do živali. Zato tudi v vsako knjigo skušam potisniti vsaj eno žival. Nazadnje mi je lektor na nottinghamski univerzi dejal, da še ni naletel na roman, kjer bi bila krava, kot je to primer v Visoki travi, tako vseprisotna in pomembna. Je pa še nekaj, zadnje čase me preganja ta občutek, kje biti, v Burkini ali v Sloveniji. In potem sanjam te čudne sanje, da se vtihotapim v letalo …
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Lahko obleka, ki me ne utesnjuje. Pa tudi udoben modrc, ki me ne tišči, in balerinke, ki jih zlahka vržem z nog.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Virgina Woolf, Med dejanji. Marie N’Diaye, Tri močne ženske in Chimamanda Ngozi Adichie, katerakoli njena knjiga. Nazadnje sem sicer prebrala tudi roman Michela Houelllebecqa, Zemljevid in ozemlje.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Seveda. Če me sprašujete po knjižnih prijateljih, teh imam neskončno, če pa po realnih, potem moram omeniti Dušana Šarotarja. Izjemen pisatelj, eden redkih v tem prostoru, katerega pisanje resnično cenim. Njegove novele, zbrane pod naslovom Nostalgija, ali pa roman Hotel v Dobraju, so neprecenljivi. Ob tem, da Duško tudi slika in me bodisi preko fotografij bodisi preko pisanja opozarja, na katero stran sodim. Omenila pa bi tudi Petra Kolška, kot urednika in kot pesnika. Kot urednik mi je omogočil, da sem napisala marsikatero kritiko na način, kot sem si želela, kot pesnik pa mi je odprl nekatere pisateljske ventile. Njegovi zbirki pesmi sem se poklonila tudi v eni izmed novel, ki bo v knjižni obliki izšla naslednje leto.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?
Absolutno bi bila avtorica knjige Tri močne ženske. Marie N’Diaye zna biti psihološko pronicljiva, hkrati pa svoja dela posipa s tistim magičnim prahom. Gre seveda za avtorico, ki v svojih delih obravnava dvojno, torej afriško in evropsko identiteto, ki tudi mene intrigira. Hkrati pa je jezikovno izjemna.
Na katerem kraju/V katerem mestu iščete navdih?
Zame je najbolj navdihujoča Afrika, saj ugotavljam, da čedalje težje pišem v Ljubljani. Ljubljana je za članke, kolumne, intervjuje – pravo pisanje, presvetljeno z zlatasto svetlobo, pa se mi lahko zgodi samo v Afriki. Sušno dobo sem od prvega do zadnjega stavka napisala v Afriki, podobno je bilo tudi z Visoko travo. Tu, v Evropi, me včasih preplavi celo tesnoben občutek, da v resnici sploh ne znam »več« pisati.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?
Nazadnje me je navdihnil roman Americanah nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie. Z njeno pomočjo sem rešila novelo, ki bo vključena v novo knjigo. Pripoveduje o belki, ki se zaradi svojega avtističnega otroka znajde v Afriki. Sedi pod drevesom in opazuje dogajanje okoli sebe. Chimamanda sicer piše o svoji junakinji, ki je veliko let preživela v Ameriki. In slečena iz lastne kože se v mislih vrača nazaj v rodno Nigerijo. Pri moji junakinji sicer ni tega hrepenenja, da bi se vrnila v Evropo, verjame namreč, da bo drugo okolje bolje razumelo njeno strahove in predvsem, da jo bo sprejelo s »prizadeto« deklico. Toda ker ima te ponavljajoče sanje, kako gola hodi v dežju od verande, kjer včasih poseda s svojim možem, do modre sobe njegove mame, si v želji, da bi vzpostavila nadzor nad svojim »afriškim življenjem«, ostriže lase. Ne vemo sicer, kako se bo zanjo izšlo. Drugost, drugačnost, o kateri piše tudi Chimamanda, mi je torej pomagala skonstruirati zgodbo, ki je bila prvotno preveč razpršena.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Predvsem si vzamem čas, da vem, kaj hočem in v katero smer naj bi potovala zgodba. V resnici se mi sicer večino stvari razkrije med samim pisanjem. Moram pa, preden začnem, imeti zapiske. Ko v določeni knjigi najdem stavek, občutje, ki naj bi opredeljeval tudi mojo »zgodbo«, si ga izpišem. In se potem k njemu vračam, ga pretvorim, premeljem na svoj način. Neke alineje morajo vedno obstajati, sicer se znajdem pred belim listom papirja.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Kot sem že dejala, za lastno pisanje potrebujem druge knjige, druge avtorje. Vedno me zanima, kako so se drugi lotili na primer medejinega vprašanja ali pa rasizma. Morda tudi, kako v svoje zgodbe vstavljajo metafikcijo. Še vedno me fascinira prizor iz romana nigerijskega pisatelja Helona Habile Waiting for an Angel, v katerem se junak in avtor istočasno znajdeta na balkonu. Habila iztegne roko proti svojemu junaku in mu reče, živjo, jaz se Helom Habila, nato pa se nagne skozi ograjo in bruha. V zaključni noveli nove zbirke novel sem naredila nekaj podobnega. Sama kot avtorica se srečam z junakinjo na letalu. Ampak v bistvu se junakinja ujezi na avtorico, na kar ji ta odgovori, tako ali tako bomo kmalu pristali, pretvarjajte se, da se pogovor med nama nikoli ni zgodil.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?
Razgled mi ni pomemben. Seveda bi si želela idealne pogoje za svoje pisanje, mini sobo, v kateri bi bilo vse prebarvano in opremljeno z belo, predvsem pa veliko tišine in miru. Vendar tega zaenkrat še nisem dosegla.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
Nič, čakam, da se voda prelije čez kozarec in nato spet začnem pisati. Pri pisanju in predvsem pri kritiških prispevkih moram paziti, da se ne posvečam preveč le njim. Nekaj je namreč pisati kritike za dnevno časopisje, drugo pa je pisati roman. Pisati roman, vsaj zame, pomeni izjemen fizični napor. Navadno, ko oddam določen rokopis, kakšen mesec prazno zrem v prostor (seveda ne dobesedno!) in poskušam na nič ne misliti.
Opišite svoj idealen dan.
Vsak moj dan je idealen. Če bi le imela več miru, tišine, ampak hkrati si ne morem predstavljati, da bi bila brez svoje sedanje družine.
Opišite svojo večerno rutino.
Zdaj me ima, da bi opisala večerno rutino ene izmed svojih junakinj, ki se po prepiru s partnerjem usede na kavč. Oblečena zgolj v svileno kombinežo dvigne noge k sebi in odigra starodavno igro zapeljevanja. Pri tem počasi z majhno žličko je jogurt. Kasneje se paru zgodi, kar se jima zgodi.
Ste vraževerni?
Malo že. Črn kos na vrtu ali črna mačka, ki prečka cesto. Verjamem, da prinašata nekaj. Ne vem sicer natančno, kaj.
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Brez steklenice soka ali vode za hčerkici. In če le ne pozabim, brez knjige, brez zapiskov, ki jih kasneje tako ali tako ne morem prebirati. Toda Amihaj ali Transtromer v torbi mi dajeta občutek varnosti. Včasih me resno zaskrbi, ko pomislim, kaj če mi bo kdo zdajle ukradel torbo, ko pa imam v njej zapiske za novi roman. To bi res bila katastrofa!
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Morda bi obudila Djibril Diop Mambetyja, senegalskega režiserja, nekakšnega začetnika afriškega avantgardnega filma. O njem sem sicer slišala le zgodbe. Da se je ponoči sprehajal po Parizu, da je umrl zaradi prekomerne količine alkohola. Včasih si želim, da bi se mu lahko pridružila na teh pariških nočnih sprehodih. Me je pa sicer groza občutka, da velika imena odhajajo. Ali Farka Toure. Chinua Achebe. Na dan, ko bo odšel Wole Soyinka ali pa morda Salif Keita, se bom odpeljala v gozd ali na kakšen podoben kraj.
Kateri je vaš najljubši prigrizek?
Sir. In vse, kar je povezano s kokosom.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
Moram vprašati deklici. Menda »bom še razmislila«.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku.
Zadnji obisk na slovenski ambasadi v Londonu, ki sicer ni bil zabaven. Najprej smo se malo trepljali, prijetno klepetali, govorili o poetičnih stavkih, nato pa se mi je zdelo, da moram nekaj pripomniti tudi o rasizmu pri nas. In predvsem o preobilju šovinizma, ki sem mu kot bralka priča v slovenski literaturi. Zdelo se mi je, da je občinstvo v tistem trenutku potihnilo, da sem toliko kot prestopila mejo spodobnega in varnega. Toda potem se je čez cel večer razlila nekakšna vzajemna bližina.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Nič, samo pišem. Članek o trgovini z orožjem v Afriki tukaj, intervju z Mašo Kagao Knez tam, včasih kakšno radijsko igro. Se je pa zgodilo tudi, da sem v okviru JSDK vodila literarne delavnice. Prakticiram torej različne oblike pisanja, različne žanre, ob tem, seveda, da sem še mama, kar je polna zaposlitev.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Naj bodo iskreni v tem, kar počnejo. Karkoli že počnejo.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Da status »erotične pisateljice«, ki se me počasi prijemlje, ne pove ničesar o meni.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Pisanje romana o Langstonu Hughesu, ki je napisal tisto prelepo pesem, posvečeno Ferdinandu Smithu, mornarju in kasneje političnemu aktivistu v Harlemu: »I loved my friend. / He went away from me. / There’s nothing more to say. / The poem ends, / Soft as it began, – / I loved my friend.« Če bomo v stanovanju v New Yorku uspeli namontirati zaščitno ograjo, potem bom tja konec leta lahko odšla z družino. Sicer si ne predstavljam, kako bom mesec dni preživela v umetniški rezidenci.
Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.
