Boštjan Napotnik – Napo, legendarni špiker Radia Študent, dolgoletni moderator Improlige in raperskih fristajl betlov, Mladinin recenzent oštarij, slovenski Anthony Bourdain, kreativni direktor Future in avtor sveže izdane Orodjarne (Kuhinja za prave moške) izpolni Knjigo priznanj. Komur se po njej branju pred ksihtom ne prikaže niti en ocvirek (v kombinaciji s kumarico in frišno skorjo kruha), je dobesedno koščica v grlu…
Ime:
Boštjan (etimološko to izhaja iz grške besede σεβαστoς, kar pomeni vzvišen, častitljiv, cesarski, svetniški). Ker opisu ne ustrezam popolnoma, me kličejo Napo.
Zadnja knjiga:
Kuhinja za prave moške – Orodjarna.
Kje ste odraščali?
V tričlanski delavski familiji v tretjem nadstropju bloka v Nazarjah.
Kaj ste študirali in kje?
Najprej par let in pol slovenski jezik in primerjalno književnost na FF. Potem ob delu par semestrov in pol komunikologijo na FDV. Še kasneje kakšen mesec in pol filozofijo in sociologijo kulture, spet ob delu in spet na FF. Nakar sem slišal za izraz “street smart” in ga takoj in popolnoma posvojil.
Kje živite in zakaj?
V Zgornjem Kašlju, tako je pač naneslo. Prijetno in udobno, umirjena scena.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Na to, da sem bil leta 1991, ko je bila to res velika reč, eden od treh, ki smo naredili špikersko avdicijo na Radiu Študent. Od takrat naprej zame ni bilo nič več tako, kot je bilo. Nič več!
Opišite svojo jutranjo rutino.
Budilka zapiska. Tina pokliče otroka. Otroka prišibata. Še v polsnu kdo razloži, kaj je sanjal. Kmalu potem kratek kofe in glaž mineralke – če je to v bifeju Jazina na Ugljanu, še toliko bolje, ker v tem primeru odpade budilka.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Čeprav si kdaj rad (potihem in le zase) zarepam refren komada Jeruja The Damaje Not The Average, pa se mi zdi, da nimam kakšnih nenavadnih značilnosti ali navad.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Kapuca.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Blaž Ogorevc: Melalcoholica tropica (vrhunska raba impozantne kolekcije žmohtnih pridevnikov; po sočnosti jezika absoluten presežek).
Ivan Ivačič: Kuharska knjiga (moški kontrapunkt nunskemu monopolu nad klasično slovensko kuharijo, nujno je prebrati vsaj poglavje o golobih in navodila za primerno obnašanje, ko greš v goste).
Jaroslav Hašek: Dobri vojak Švejk (od anekdote do anekdote, dokler se po vojni ob šestih ne dobimo U Kalicha).
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Prijateljujem s prijatelji, navdihuje me marsikaj, tudi kakšen pisatelj in njegovo delo.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?
Raymond Queneau: Vaje v slogu; genialen poklon formi, ki zmore v vsaki naslednji konceptualni variaciji iz profane vsebine narediti vrhunski izdelek. Globok poklon tudi Alešu Bergerju za prevod.
Na katerem kraju / V katerem mestu iščete navdih?
Vedno in povsod.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?
Navdihi se nalagajo eden na drugega, na vrhu je vedno kaj, kar je bilo pokonzumirano v zadnjem obdobju – trenutno so to Linklaterjeva Fantovska leta, ki so še kar v glavi, akoprav sem jih gledal že mesec dni nazaj. Spodaj pa je cel kup stvari, tiste najmočnejše sekajo na plano večkrat. Zelo navdihujoče umetniško delo (kljub temu da kuharijo načeloma razumem kot obrt) je bilo zame kosilo pri Hestonu Blumenthalu v restavraciji Fat Duck. Predvsem tista njegova kreacija, navdahnjena s čajanko pri Norem klobučarju, pač ni samo jed, ampak čisti art, s hudo zgodbo, duhovitostjo, dramaturgijo in popolno izvedbo.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Kuharsko pisanje je na lestvici ugleda verjetno tam nekje kot slovenski parlament. Kar upravičeno, saj gre večinoma za dolgočasno napisano čtivo. No, trudim se, da moje pisanje ne bi bilo dolgočasno in da z njim tudi duhu ponudim kakšen prigrizek.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Počasi in na obroke, vse dokler deadline ne začne zgoščevati obrokov v kampanjsko pisarjenje.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?
Bolj kot razgled (pogrizeno jabolko) je pomemben položaj. Pisanje/delo stoje je odkritje zadnjega leta. Hvala, Matevž Luzar!
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
Odprem hladilnik.
Opišite svoj idealen dan.
19. januar, večer. Še pred polnočjo je treba zavzeti pozicijo na glavnem trgu. Ko odbije polnoč, v kuharja preoblečeni župan na balkonu dvigne mestno zastavo in s tem označi začetek izade. To pomeni, da zagrmijo bobni in trobila in da se več kot 130 približno 200-članskih orkestrov, tamborad, poda na ulice, kjer nato v naslednjih 24 urah dejansko ne moreš zaviti okoli uličnega vogala, ne da bi te za njim pričakala grupa v vojake z velikimi bobni in v kuharje z majhnimi sodčki oblečenih bobnarjev, ojačanih s trubaško sekcijo.
In bobnanje poslušajoč človek je lačen človek, zatorej se ustavljaš v pintxos barih, kjer za približno 1.75 evra na kos s šanka jemlješ šnite kruha pa nekaj gor; ta nekaj gor pa je lahko marsikaj: na roko odrezana rezina iberskega pršuta, debel kolut ali kar cel komad choriza, par rezin krvavic, podloženih s pečeno rdečo papriko, omajonezeno meso rakovice, s sušenim paradižnikom prekrita rezina brieja, losos tako ali drugače, ocvrt sardon, kocka soljene polenovke, med hrustljavo slanino in dušen por ujeto poširano jajce, z reduciranim balzamikom porisan kolut paštete iz gosjih jeter, s pimentonom potresene lovke hobotnice … vse to in še več obilno splakuješ z lahkotnim belim vinom txokoli, še raje pa z jabolčnikom.
Sredi dneva na aveniji Alcalde Elosegui 273 gledaš, kako legendarni ata Juan Mari Arzak plove po oštariji in treplja ter na pleše poljublja svoje goste in uživa, ko gleda, kako gostje uživajo v kuhariji njegove hčerke Elene in njene brigade tridesetih kuharjev. Zaslišiš gromko bobnanje, ena od tamborad prekine intenzivno in ekstenzivno kosilo in onih trideset kuharjev ni več v kuhinji, ampak na ulici razposajeno odpirajo prvovrstne flaše penine ter jo strežejo od dežja premočenim bobnarjem, ki zdaj igrajo pod taktirko starega Arzaka … Začara te ta intenzivnost veselja do življenja in uživanja, ki si ji priča, in veš, da je to popoln trenutek. Veš tudi, da si boš odsihmal vseh 24 ur vsakega 20. januarja želel preživeti v San Sebastianu.
Opišite svojo večerno rutino.
Zobe umit pa spat. Vedno vsaj eno uro kasneje, kot bi bilo dobro in prav.
Ste vraževerni?
Verjamem, da je karma bitch.
Najljubša pijača: alkohol?
Jožko Renčel.
Najbolj zoprni literat vseh časov?
Janez Janša (the original one)
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Brez glave. Na srečo je dovolj trdno pripeta na organizem, da je ne pozabim.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Srečka Kosovela, da bi lahko do konca realiziral svoj potencial.
Kateri je vaš najljubši prigrizek?
Rahlo segreti veliki ocvirki, s skorjo frišnega kruha in kislo kumarico.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
Top šit.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Na predstavitvah mojih knjig je vedno zabavno, tudi če ne pride nihče.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Delam v najboljši oglaševalski agenciji v Sloveniji.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
To, kar jim svetuje surfarska zadruga Ujusansa: Več furat, manj smrdet.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Dokler nisem na studijskih zvočnikih v kleti 8. bloka v študentskem naselju v Rožni dolini slišal prvih pet minut plošče Public Enemy: Apocalypse 91…The Enemy Strikes Black (komad Lost at Birth in prehod v Rebirth), se mi je rap muzika zdela nekaj najbolj trapastega na svetu. Klasičen konvertitski moment v stilu sv. Pavla na poti v Damask.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Vedno je isto: kuhaj, jej, piši.
Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.
