Andrej Blatnik je pisatelj, publicist, urednik, prevajalec, mentor in predavatelj. Objavil je tri romane (Plamenice in solze, Tao ljubezni in Spremeni me) ter pet knjig kratkih zgodb (Šopki za Adama venijo, Biografije brezimnih, Menjave kož, Zakon želje in Saj razumeš?). O pisanju kratke zgodbe je napisal tudi učbenik, ki je izšel predlani (Pisanje kratke zgodbe).
Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, med drugim leta 2002 z nagrado Prešernovega sklada, roman Spremeni me pa se je pred tremi leti uvrstil v finalno peterico za nagrado kresnik. Dela Andreja Blatnika je mogoče brati v več tujih jezikih, posamezne zgodbe pa tudi v antologijah in številnih literarnih revijah.
Največkrat ga lahko vidite na kolesu; nanj pogumno sede celo v meglenih ljubljanskih zimskih nočeh, ko se temperatura spusti pod ničlo. Je tudi izvrsten gostitelj; na zadnji novoletni zabavi LUD Literature je pozorno spremljal želje vseh gostov in z nasmeškom skrbel, da prav nihče ni bil žejen.
Ime: Andrej Blatnik
Zadnja knjiga:
Pisanje kratke zgodbe, od prvopisa do natisa. LUD Literatura 2010.
Kje ste odraščali?
Na Kodeljevem, enem najlepših koncev Ljubljane. Do srednje šole smo vsak dan igrali nogomet, ker sem živel nasproti Slovana. To pogrešam. Mogoče bi se morala spet kdaj zbrati stara ekipa, kot se po tridesetih letih zbirajo pankerski bendi?
Kaj ste študirali in kje?
Primerjalno književnost, sociologijo kulture, ameriško književnost in komunikologijo, vse v Ljubljani. Neuradno pa še precej drugega po svetu, od ameriških pisateljskih rezidenc do azijskih brezpotij. (Ker sem zdaj univerzitetni profesor, uporabim vsako priliko za opozarjanje, da se ne študira samo na faksu.)
Kje živite in zakaj?
V centru Ljubljane.Vse je blizu. Tudi Zagreb za koncerte in Benetke za sprehode po stranskih ulicah.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Na to, da sem odprl veliko vrat drugim. Dobrim drugim. Knjiga mene briga deluje deset let, zbirka Aleph še izdaja reči, kakršnih ne bi nihče drug, Trubarjev sklad podpre vsako leto vrsto knjig … da o avtorjih z delavnic in drugih, ki so upoštevali moja mnenja in postali še boljši, niti ne govorim.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Tri do štiri deci čaja, z mlekom, brez sladkorja. Zajtrk. Branje. Ne več nujno dnevni časopis, lahko tudi stare hi-fi ali popotne revije. Ne več nujno papir, lahko tudi i-pad.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Na vsako daljše potovanje vzamem kakih osem kil odvečnih angleških knjig, ki jih potem spotoma prebrane zamenjujem za manj in manj knjig, domov pridem z eno ali dvema v ročni prtljagi.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Imam cel kup izpovednih majic, trenutno mi je najljubša tista, ki ima pod različnimi verskimi simboli izpisano Bog je prevelik za eno vero.
Navedite tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Osamljeni mož Bernarda Atxage, Mag Johna Fowlesa, Grobnica za Borisa Davidoviča Danila Kiša.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
S številnimi evropskimi avtorji prijateljujem bolj na daljavo, vidimo se vsaki dve leti na kakšnih literarnih srečanjih, pa me vseeno navdihujejo, ko jih berem. Med njimi recimo Olga Tokarczuk in Jachym Topol.
Avtor katere knjige bi želeli biti sami?
Še zmeraj Piknika na robu ceste bratov Strugacki.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
Navdiha ne iščem, preganja me, idej imam več, kot jih bom, glede na vse, kar v življenju počnem, kdaj lahko uporabil. Iščem pa mir za pisanje, v zadnjih letih ga najdem pozimi v Indiji.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Vse sem začel samo s prvim stavkom ali včasih prizorom, nikoli vnaprej ne vem, kaj se bo zgodilo. Prihaja sproti.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Važno je, da lahko poslušam glasbo, ki mi daje ritem, vzdušje in izolacijo od zunanjega sveta. In da je čas odprt, da ni samo reža prostosti do naslednje obveznosti.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?
Razgled na moje knjižne police in kupe cedejev in devedejev. Mislim, da se ga v mojem pisanju vidi.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
Pisanje zame ni nuja, zato zlahka počakam.
Opišite svoj idealen dan.
Nobenih srečanj in sestankov, doma z dobro glasbo. Včasih pride.
Opišite svojo večerno rutino.
Je ni, vsak večer je drugačen.
Kaj vas zagotovo spravi v smeh?
Bizarni sestanki na uredništvu Literature, ko misli letijo ena čez drugo in se naslednji dan nihče ne spomni nobenih sklepov, tako drugačni od vseh drugih sestankov.
Kaj vas zagotovo spravi v jok?
Ko študent na izpitno vprašanje Katero knjigo ste nazadnje prebrali? molči.
Ste vraževerni?
Ne.
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Brez kolesa. (Če grem z avtom, pa je običajno v prtljažniku skiro ali trajk oziroma trikke, nekakšen ekscentričen trikolesni skiro.)
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Pokojnikom bi dal mir, znajti se moramo brez njih. (Po vseh filmih o zombijih in kot prevajalec Mačjega pokopališča sem o tem precej prepričan.) Ko pa se kdaj igramo igrico koga bi radi spoznali, je moj odgovor Brian Eno.
Kaj je vaš najljubši prigrizek?
Mešani etiopski krožnik v restavraciji Lalibela v času frankfurtskega knjižnega sejma. Vsako leto poskušam zanj navdušiti še koga, ki etiopske hrane še ne pozna.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
V bistvu. Najbrž zato, ker je v bistvu tako pomensko nejasna, da bi jo rad razumel.
Delite z nami zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med promocijsko predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Tega je bilo res veliko. Ampak zaenkrat je moj najbolj poseben literaren nastop še zmeraj tisti v Mysoru, Indija. Skupaj s kolegi smo pred kakimi stotimi seksualnimi delavci in delavkami nastopili v prostorih njihovega društva, izjemno pozorno so poslušali naše branje in zastavili vrsto vprašanj. Seveda so me po vrnitvi vsi spraševali, če so nas plačali v naturalijah …
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Pisateljevanje še najmanj počnem za preživetje, za preživetje je na srečo poskrbljeno na drugačne načine, ki so vsi povezani s knjigami.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Mladim piscem veliko svetujem, na delavnicah in sicer. Prvi nasvet, ki ga marsikdo ne upošteva, pa je zelo preprost: treba je brati. Sebe in druge.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Ne vem, če bo presenetilo vas, je pa mene. Ko sem na letališču v San Franciscu hotel prevzeti rezerviran avto, se je izkazalo, da tega ne morem narediti z mednarodno vozniško, ampak samo z nacionalno, ki je čakala v avtu na letališču v Benetkah. Najel sem taksi, se odpeljal na ustrezen kraj, brez priprave naredil ameriško vozniško teorijo z vsemi omejitvami hitrosti vred, s prakso seveda ni bilo težav, in se vrnil po avto.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Zdaj se mi že skoraj desetletja vlečeta dva: pisanje razmišljanja, nekakšnega poetičnega eseja, o različnih verzijah filma Blade Runner, in ljubezenski roman. Zdi pa se mi, da nobeden od njiju še ne bo naslednji.
Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.
