Ana Svetel žanje ta hip veliko hvale in pozornosti javnosti s knjigo Dobra družba, ki je lani jeseni izšla pri LUD Literatura. V njej v 21 zgodbah na temo javnih prevozov izpiše natančno sliko nekega okolja in odnosov v njem. Avtorica, ki je zaposlena kot mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je nase opozorila že s pesniško zbirko Lepo in prav, ki je bila nominirana za nagrado za najboljši prvenec.
Ime: Ana Svetel
Zadnja knjiga: Zadnja napisana: Dobra družba, zadnja prebrana: Kozjeglavka Zarje Vršič.
Kje ste odraščali? V Mariboru, na obrobju mestnega središča. V veliki, prostorni sobi, ki sva si jo celo otroštvo delili s sestro.
Kaj ste študirali in kje? Etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Odločitev za študij je bila ena izmed najtežjih v življenju. V ožjem izboru sta bili še primerjalna književnost in glasba.
Kje živite in zakaj? V Ljubljani, trenutno na Viču. Ker sem podnajemnica, so moje lokacije zmeraj začasne. Moj trenutni dom je zaradi lege ob vpadnici zvočno neizmerno onesnažen, imamo pa dve karizmatični blokovski črni mački, ki ju je zmeraj lepo srečati. V prostih dneh se rada preselim na družinski vikend globoko v pohorske gozdove ali na morje.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni? Ponosna sem na obe knjigi, pesniško zbirko Lepo in prav in na Dobro družbo.
Opišite svojo jutranjo rutino. Občudujem ljudi, ki vstajajo ob svitu, ki zjutraj telovadijo in pišejo. Sama spim do zadnje dovoljene minute (ali čez), zato je jutranja rutina resnično omejena zgolj na najnujnejše: oblečem se, grem lulat, umijem si zobe in obraz, razčešem si lase, preverim maile in družabna omrežja ter sedem na kolo. Nato – odvisno od urnika – bodisi vadim klavir bodisi študiram, zadnje mesece pa med jutranja opravila sodi tudi fizioterapija.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne? Praktično nikoli ne kuham, še nikdar nisem ničesar spekla. Izredno slabo parkiram. Odkar sem se poleti vrnila z Islandije, me praktično ne zebe več.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila? Kopalke.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu ali svoji bralki. Baron na drevesu Itala Calvina, Dama s psičkom (izbor kratke proze) Antona P. Čehova ter Pravek in drugi časi Olge Tokarczuk.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga? V mojem socialnem krogu nemalo ljudi piše. Navdiha pravzaprav ne razumem zares, cenim pa mnenje Andreja Blatnika, Mojce Pišek, Roberta Kureta in še marsikoga.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami? O tem nikoli nisem razmišljala, a seveda bi bila presrečna, če bi napisala denimo Jadrana Krta ali Piko Nogavičko. Nekaj, kar bi nenehno razveseljevalo. V zadnjem letu me je navdušil tudi izčiščen slog in topla, človeška, ganljiva literarna govorica Aleksandra Hemona.
Na katerem kraju/v katerem mestu iščete navdih? Navdih mi je, kot rečeno, bil od nekdaj nekoliko nerazumljiv. Opažam pa, da mi pri pisanju proze koristi moja razvada, da na kosilih (navadno namreč kosim sama) poslušam pogovore drugih. Pa sploh ne v smislu vsebine, temveč zasledujem način, kako neznanci pri sosednjih mizah upovedujejo svoja življenja. Sicer pa se izredno dobro počutim na otokih.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje? Freska Oznanjenje Beata Angelica, Matissova kapela v mestecu Vence, film Toni Erdmann in poezija številnih – vedno znova prebiram Czesława Miłosza, Wisławo Szymborsko, Majo Vidmar. Decembra sem bila v Andaluziji, kjer so me navdušili primeri mavrske arhitekture. Kar se tiče glasbe: Couperin, Beethovnove sonate, renesančna vokalna glasba, v zadnjem času tudi Schubert. Januarja in februarja sem hvaležna za festival baročne glasbe, ki ga pripravljajo v Filharmoniji.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Dolgo časa samo puščam, da se mi tema, ki me zanima, prosto kotali po mislih. Za literarno ustvarjanje se mi zdi ključno kontrapunktiranje intenzivnega dela in zavestnega odmika od pisanja.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. Zmeraj pišem na računalnik. Kljub temu da študijske zapiske načeloma zapisujem v zvezke in da sem velik zagovornik papirja in svinčnika, moram leposlovje nemudoma videti na zaslonu. Sicer pa nisem človek ritualov, pišem lahko praktično kjerkoli, kjer je mir in kjer mi nihče ne »gleda pod prste«.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? Brez dvoma s pogledom na morje. Če je v bližini še kak bor in škržat, pa sploh.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? Kadar ne pišem, je to posledica lenobe ali prezaposlenosti z drugimi obveznostmi. Pomagajo mi neusmiljeno bližajoči se roki, slaba vest, pri poeziji pa tudi dnevi, ko se trpinčim s težkimi temami (smrt in njene variacije – zelo rada namreč živim).
Opišite svoj idealni dan. Celodnevno kopanje, branje in smešno pogovarjanje z ljudmi, ki jih imam rada. Zvečer pa olive, dober sir in vino. Potem morda še nočno plavanje in kartanje. Idealni dnevi se vsako poletje dogajajo na hrvaških otokih. Upam, da se bodo taki dnevi celo življenje vsako poletje vračali.
Opišite svojo večerno rutino. V zadnjem času pogosto pozno v večer ostajam v službi, nato kak nezdrav prigrizek, tuš, internet, malo klepetanja pred spanjem. Načeloma zelo hitro in zlahka zaspim in imam neverjetno trden spanec.
Ste vraževerni? Seveda. Sploh za stvari, ki prinašajo srečo.
Najljubša pijača: alkohol? Alkohol po pravici povedano zelo slabo poznam. Rada pijem ne preveč trpka rdeča vina, sladki muškat in gin. Piva nikoli.
Najbolj zoprn literat vseh časov? Teh je pa cela vrsta. Skupno jim je, da so v nekem trenutku postali nezmožni videti drugega. In posledično tudi sebe.
Brez česa nikoli ne zapustite doma? Na Rožnik grem rada brez vsega, le ključe vzamem.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? Babico, dedka, staro teto in varuško. Ker so to ljudje, ki sem jih imela zelo rada in so vsi umrli v zadnjih letih. Sicer pa bi rada spoznala Mozarta in svojo prababico Drino – glede mnogih stvari me namreč zanima njuno mnenje.
Kateri je vaš najljubši prigrizek? Včasih me premami neukrotljiva želja po sladkem – tedaj pojem vsak košček čokolade, ki ga najdem. Sicer pa olive in maline. Pa gozdne jagode – a te so tako redke.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? Morala bi vprašati svoje študente.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku? Pravzaprav se ne spomnim ničesar omembe vrednega. Iz minulega leta mi bo v spominu ostal decembrski Ignor, ko sem po dogodku ostala na koncertu zgolj zato, ker se mi ni ljubilo sami domov, nato pa sem poslušala najbrž najboljši koncert leta – nastopal je hrvaški bend Klinika Denisa Kataneca in muzicirali so kot angeli. Nič smešnega, skratka.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? Kot mlada raziskovalka delam na Filozofski fakulteti. Delo s študenti mi je v neizmerno veselje, individualno raziskovalno delo pa mi je deloma užitek, deloma muka. K sreči imam zelo modrega mentorja in nekaj izredno pametnih kolegov in kolegic.
Kaj bi svetovali mladim piscem? Naj manj pišejo in več berejo.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. Pri desetih letih sem na družinskem izletu na Žavcarjev vrh videla odrtega prašiča in od takrat dalje ne jem mesa. Zmeraj, kadar na cesti zagledam povoženo žival, me zabolijo možgani. Na Islandiji sem se med drugim naučila voziti veliko kosilnico Kubota in pomagati pri kotenju ovac. Do telesnega stika s soljudmi imam zelo ambivalenten odnos. Dvakrat sem bila v Longyearbyenu, najsevernejšem mestecu na svetu, upam, da se bom lahko še kdaj vrnila tja.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? V tem letu bi rada dokončala doktorat, kar se mi včasih zdi popolnoma neizvedljivo in me navdaja z grozo, včasih pa si nonšalantno prigovarjam, da bo že nekako šlo. Sem si pa strogo zabičala, da se ne lotim nobenega (obsežnejšega) leposlovnega projekta, dokler ne postavim zadnje pike svoje doktorske disertacije. Vseeno pa že zdaj razmišljam, kako bi nekatere vidike tematik, ki jih antropološko proučujem, kasneje prelila v bolj poljudno, morda literarno ali polliterarno obliko. Nenazadnje imam zbranega precej zanimivega gradiva z Islandije, Svalbarda in Ferskih otokov. Predstavljam si, da bi literarizirana etnografija teh severnih območij lahko našla slovenske bralce. Delam tudi na novi pesniški knjigi, kaj več pa naj ostane skrivnost.
