Tokratno Knjigo priznanj je izpolnila Ana Schnabl, ki je bila včasih naša stalna sodelavka, nato pa je poniknila – in je aprila postala avtorica kratkoproznega prvenca. (Kot pravi: pisanje je samotno in tiho opravilo.) Ob izidu knjige ji seveda čestitamo, vas pa vabimo k branju zbirke Razvezani – še prej pa tudi Knjige priznanj.
*
Ime: Ana Schnabl. Lahko bi bila Breda (horror mundi!) ali Anastazija ali Hanah. Za Hanah mi je zelo žal, Hanah Schnabl se sliši naravnost imenitno. Je pa tudi ime, ki ga nosim trenutno, zadosti eksotično, da se je ob izidu moje knjige večkrat pojavilo vprašanje, kdo jo je prevedel. Rada sem »inkognito« Slovenka.
Zadnja knjiga: Moja zadnja je moja prva, zbirka kratke proze z naslovom Razvezani.
Kje ste odraščali? V kurji vasi Šmarca, ob Kamniški Bistrici, regija Gorenjska, najbližje večje mesto je Kamnik.
Kaj ste študirali in kje? Na ljubljanski filozofski fakulteti sem študirala primerjalno književnost in filozofijo. Vpisala sem tudi doktorat iz filozofije. Lansko jesen sem bila namreč prepričana, da zmorem vse in še več.
Kje živite in zakaj? Živim v Kamniku. Tu živim zato, ker večjega mesta ne potrebujem, tudi ko sem še živela v Ljubljani, nisem použivala njenih prednosti. V kino ne hodim, koncertov, ki bi me resnično zanimali, je čedalje manj, iz leta v leto sem bolj zahtevna, glasba pa hipstersko rokohitrska. Veliko mi pomeni, da imam za stanovanjem hrib, pred stanovanjem pa renesančni grad s prostranim gozdom. Kamniške Alpe so 15 km stran. Prodajalce v trgovinah in svoje sosede poznam po imenih, v Kamniku pa živijo tudi moji prijatelji. Prijatelja.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni? Ponos občutim zelo redko, ker se stežka naslajam nad preteklostjo, nad preživelimi vsebinami, usmerjam se naprej ali najmanj v sedanjost. Tisto, kar bi lahko postalo ponos, izjemno hitro zalije zahteva, da saniram, kar je treba sanirati in da se razvijem čez meje pričakovanega. Omejitev je nebo, zato je ponos prej ovira kot spodbuda. Svojega prvenca sem vesela, ponosna pa bi bila na, denimo, Nobelovo nagrado za književnost.
Opišite svojo jutranjo rutino. Ceneni črni čaj z mlekom, nato pa neka oblika rekreacije, najsibo hoja ali tek v hrib, joga, dvigovanje uteži, plavanje. Ker imam preveč energije, je nujno, da jo porežem že zjutraj, sicer se prične razlivati čez robove in mi povzroča same nevšečnosti. Osnova moje jutranje rutine pa je Tišina.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne? Akoravno sempo svoji osnovni naravnanosti arogantna oseba, sem po svoji sekundarni naravnanosti dvomeča in se zato najraje smejim sama sebi. Žal pa mi je, da je danes, ko si večina ljudi prizadeva biti mehkih in všečnih, nenavadno že, da sem v nekaterih ozirih malo snobovska, zahtevna in težka. Vsiljevanje ekstravertiranosti nas bo pogubilo, vam rečem.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila? Kavbojke Levi’s 721 High Rise Skinny, obledelo modre barve. Oker popotno krilo s stranskimi žepi, ki sem ga na razprodaji dobila za 5 eurov in mi je v resnici premajhno, zato ga nosim visoko v pasu. Ohlapna kvazimoška srajca z modro-sivo-belimi črtami. Akoravno se rada oblačim dostojno in privlačno, se najbolje počutim, ko sem oblečena kot fant.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu. Bralki moje knjige bi priporočila dela, ki z mojim niso v sorodu, navsezadnje je idealni bralec tisti, ki ima odprto, akoravno izbirčno glavo. Iz rubrike »Erotika in morala« zato: Juliette Justine (Marquis de Sade), Nevarna razmerja (Choderlos de Laclos), Aleksandrijski kvartet (Lawrence Durrell).
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga? Z natanko enim, da. To je Urban Vovk, ki je uredil surovi material mojega prvenca. Pomagal mi je zlasti zato, ker je bil z mano vselej iskren in spoštljiv. Izjemno dragoceno je imeti nekoga, ki te vzame zadosti resno, da ti tudi kaj oponese. Če kot avtorica ne bi doživela tovrstnih soočenj z idealnim bralcem, nikoli ne bi pričela razvijati svojega glasu. Verjetno ne bi vedela, kam hočem, če se nikoli ne bi bila prisiljena vsaj malo upirati.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami? Ta želja se nenehno spreminja, trenutno bi najraje podpisala Ljubimki. Pripravljenost vsem v vsem ustreči in odvisnost sta namreč psihološki značilnosti, ki sem ju obesila svoji novi junakinji. Jelinek je avtorica, h kateri se človek obrne, kadar skuša kritično razmisliti o tem, kar smo po neumnem povišali v ljubezen.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih? V rudnikih svoje in tuje duševnosti, natančneje v melanholiji in nostalgiji. No, ker ti dve nista kraj, moram pridati še pokopališče nad Kamnikom, ker se razgleduje na mojo bodočo nepremičnino in vse griče, hribe in gore, ki jih za časa živega življenja obožujem. Rada imam pokopališča in cenim kulture, v katerih so ti javni parki.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje? Že več kot desetletje me navdihuje ansambel Coil. Kako me ne bi, ko pa John v enem izmed komadov pravi: »This is the time to launch the dream weapon.« Ali: »My dream is a vitality with filaments as fine as a spider’s web.« Ali: »Death comes alone or with eager reinforcements.« Ali … ali …
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Na začetku sta nuja nekaj točno določenega napisati in nemir, ker nisem čisto prepričana, ali bom nuji znala zadostiti. Po vzniku nuje se odvijajo naključne stvari, nakar me prične zgodba obsedati in se postopoma odvezujem od svetnih vsebin, če se smem arhaično izraziti. Zapiram se v svojo glavo, kjer napletam psihologijo in razvoj in konflikte, akoravno sem in tja kakšno ljubo osebo tudi kaj vprašam ali kaj razložim ali se za svojo neprisotnost opravičim in potem ljuba oseba vse to povsem razume ali pa ne razume čisto nič. Nekje v procesu vstane tudi dvom, z dvomom pa postaneta obsedenost zgodbo napisati in hkratna paraliza še večji. Jajcanje med odporom ali strahom in željo traja od nekaj dni do nekaj mesecev. Ko se nato končno usedem za računalnik in začnem pisati, je občutek precej podoben postkoitalnemu: lagodje, sproščenost, človek bi kaj pojedel, pokadil kakšen čik.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. V obdobjih pisanja je moje življenje rutinirano do obisti. Vstanem ob 6.30, telovadim, zajtrkujem, pišem, ob 10.30 je na sporedu kava. Prva etapa pisanja traja do 12.30, ko si naredim kosilo, druga pa traja od 14.00 do 18.00 z vmesnimi odmori. Po 18.00 večerjam in najboljši prijateljici napišem sporočilo »Fak, kako težko je to, glava mi bo zgorela«, na katerega mi odgovori z vrelcem modrosti in me pomiri. Zvečer me pogrize ta ali ona tesnoba – »zmanjkalo mi bo denarja«, »kako naj vem, ali je vse skupaj kaj vredno«, »odnesti moram smeti« –, med njenimi ugrizi pa se uležem na kavč, se ozrem po zasvinjanem stanovanju in svojih grozljivih oblačilih, skomignem z rameni in se prepustim nagradi: lenobi. Če je sreča, se v takšnih obdobjih tudi veliko sprehajam in seksam.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? Na zavoj Ljubljanske ceste, parkirišče pred trgovino Happy shopping, na dve ulični svetilki, na razkošateno drevo, kostanj menda. Če sem se zgoraj bahala z bližino gozda in gričev, naj na tem mestu omenim, da se moj kabinet razgleduje na vse, česar ne maram, pa mi je v njem vseeno izjemno toplo.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? Jočem.
Opišite svoj idealen dan. Vse, kar sem pod ustvarjalno rutino navedla zgoraj, dodala pa bi še večerno savno in pomoč pri pripravi obrokov. Ah, kaj pomoč, najljubše mi je, če mi kuha nekdo drug, ne maram gospodinjskih opravil.
Opišite svojo večerno rutino. Kavč.
Ste vraževerni? Ne.
Najljubša pijača: alkohol? Se opravičujem, Airbeletrina, alkohol pa res ne. Voda in črni čaj z mlekom. Pogojno konjak Camus ali Martell.
Najbolj zoprni literat vseh časov? Na to vprašanje žal ne morem odkrito odgovoriti, ker bi se oseba vznemirila in hotela z menoj obračunati v medijih, jaz pa svojega dragocenega časa ne bi rada zapravila za otepanje pozornosti, ki je nočem. Zategadelj naj sklenem, da zoprni ljudje na slovenski literarni sceni so in bodo. Tujih literatov ne poznam, zato mi tudi ne morejo biti zoprni.
Brez česa nikoli ne zapustite doma? Brez občutka, da se bom domov tudi vrnila.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? De Sada. Hja …
Kateri je vaš najljubši prigrizek? Institucije prigrizka ne priznavam. Ali jem ali pa ne jem.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? Ni besedna zveza, ampak beseda: akoravno. Tudi preklinjam veliko, akoravno sem do 14. leta v strahu, da bi duhovno propadla, od uporabe kletvic abstinirala.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku? Šlo je za trpko šalo na moj račun, ki pa je ne bi obnavljala, preveč bi morala razkriti.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? Pišem kritike, urejam spletni medij Versopolis, odgovorna sem za promocijo taistega medija, prevajam, sem in tja napišem kakšen tekst za agencijo za spletni marketing in vodim kakšen literarni dogodek.
Kaj bi svetovali mladim piscem? Akoravno – prosto po Iztoku Ilcu – še nisem pisateljica, ker nimam dveh knjig, sem se že naučila nekaj o procesih postajanja, če mi dovolite deleuzovščino. Svoje vedenje bi zato strnila kar v točke:
1) Beri najrazličnejše knjige.
2) Piši.
3) Preden se odločiš postati prozaist ali prozaistka, se vprašaj, ali sploh imaš pravi temperament za to. Proza je samotno in tiho delo, človek v procesu ne dobi veliko obče pozornosti, nasprotno, nujno je ponikniti. Nič hudega ni, če samote ali osamljenosti ne preneseš, to samo pomeni, da te je narava pripravila na nekaj drugega, prosto po Michauxu.
4) Potem ko se odločiš negovati svoje darove, se izogibaj literarnim gibanjem in plemenom, klikam. Razumljivo je, da si mlad človek želi pripadati, toda v potrebi po pripadanju tiči nevarnost, da boš do nerazpoznavnosti zlizal_a svoj chemical x, svoj avtorski glas. Mladost je dovzetnost in negotovost, marsikaj lepega in izjemnega lahko v negotovosti tudi utone. Skupine so utemeljene na podobnosti, podobnosti pa kot bodoči veliki avtor ali avtorica pač nočeš, kajne? Če se za literarno pot odločiš šele, ko si že oseba, pa že pripadaš pravim ljudem in je verjetnost, da bi se nalepil_a naključnim prevzetnežem, manjša. Ponavljam, proza je samotno delo. Raje si poišči dobrega, načitanega prijatelja in se zgleduj po največjih.
5) Tvoje delo stoji in pade s tvojim samozaupanjem. Ni je zunanje potrditve, ki bi pomirila, česar nisi razvil_a.
6) Eksperimentiraj.
7) Neguj empatijo, kadar ljudi ne razumeš, napni vse moči, da bi jih uzrl kot sebi podobne. Včasih tudi ne prideš nikamor.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. Učim se jazz petja, sem altistka s temno barvo glasu in sovražim durovske lestvice, zato jih moram tudi nenehno vaditi. Vesele lestvice se mi zdijo preprosto neumne. Ker najraje ustvarjam sama, bi rada bila Nina Simone, torej pevka za klavirjem, pianistka za mikrofonom. Ker je klavir garanje in sem ta vlak zamudila, bi neznansko uživala tudi v bendu. Anyone?
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? Drama in roman.
