Klasiki: knjige, ki presegajo svoj čas in prostor nastanka

Fotografija: Pexels

»Klasični romani in novele so izvrstno, prvovrstno, mojstrsko napisane knjige. V njih je mogoče uživati v vrhunskem slogu, estetiki in kompoziciji, a razlog, da se vračamo k temeljnim literarnim delom je običajno širši. V klasičnih literarnih delih se namreč odpira nek višji, drugačen svet. V njem so zastavljeni globoki, nadčasovni človeški problemi. Gre za vprašanja življenja in smrti, smisla življenja itd.,« o klasiki v literaturi in zakaj jo vedno znova beremo, pravi Janko Kos, literarni zgodovinar in eden izmed štirih urednikov nove zbirke Klasična Beletrina.

Gulliverjeva potovanja, Novele Čehova, Gidejeva Ozka vrata – ena najbolj čutnih in plemenitih ljubezenskih zgodb v svetovni književnosti, Slike iz duhovniškega življenja angleške pisateljice George Eliot, žgoča satira o denarju in njegovem vplivu Charlesa Dickensa Naš skupni prijatelj in roman enega najpomembnejših japonskih avtorjev 20. stoletja Jun'ichirōja Tanizakija Kakor komu drago so le nekatera temeljna dela iz nove zbirke, v kateri bo vse do 2025 pod uredniško taktirko Janko Kosa, Mitja Čandra, Špele Pavlič in Aleša Štegra vsako leto izšlo po pet svetovnih klasikov, romanov in novel – knjig za vse in knjig za vse čase.

 O večnih vprašanjih bivanja

Tudi literarna kritičarka Veronika Šoster, letošnja Stritarjeva nagrajenka, pravi, da so »klasiki knjige, ki presegajo svoj prostor in čas. Brati jih je treba v različnih starostnih obdobjih, šele takrat se zavemo, kako zelo smo se spremenili in kaj so one spremenile v nas.« Prevajalec Borut Kraševec, ki je za prvi letnik Klasične Beletrine prevedel Novele pisatelja Antona Pavloviča Čehova, izpostavlja, da »klasična literatura, popolnoma enako kot dobra sodobna literatura, govori o večnih vprašanjih bivanja – o življenju, smrti in načinih za njeno preseganje, kakršni so ljubezen, vera itn.«

»Klasika je zelo širok pojem,« zato se Krašovec, ko o njej govori, pri tem omeji na klasično literaturo 19. stoletja, s katero se sam ukvarja v največji meri. Ta je »enostavno še vedno aktualna. Vsaj nekateri avtorji, kot so Tolstoj, Čehov, Gogolj in predvsem Dostojevski ‒ slednji je, kot se zdi, še posebno aktualen tako zaradi svojega duhovnega kot družbenega sporočila. Pri branju literature je najpomembnejše, da vsak bralec vzpostavi do nje oseben odnos. Sam mora začutiti, k čemu ga vleče, pri čemer sploh ni pomembno, ali je to sodobna literatura ali klasika,« še nadaljuje prevajalec.

Za klasike pa Veronika Šoster tudi poudarja, da »nas hranijo, bogatijo, zbudijo, zbodejo, razburijo, pomirijo, objamejo, brcnejo, zasmehujejo, se nam rogajo, so nam v uteho – včasih vse to hkrati. Zato jih je vedno dobro imeti pri roki.« Mlada kritičarka je prav ob branju klasičnih del začutila strast po resnejšem ukvarjanju s književnostjo. Še danes se živo spominja prvega branja Črtic Ivana Cankarja, kar je bilo proti koncu osnovne šole. »Njegovo mojstrstvo me je pretreslo in za vedno spremenilo. Klasike sem v mladosti veliko prebirala tudi zato, ker sem velikokrat slišala komentarje, da sem zanje premlada, kar me je pravzaprav še dodatno podžgalo. Ob tem me je najbolj navduševalo in hkrati tudi begalo, da sem jih ne glede na zavest o tem, da jih je pred mano bralo že ogromno ljudi, še vedno dojemala kot čisto svoje, tako je še danes.«

V neprekinjenem stiku s klasično literaturo pa je tudi Borut Kraševec, ki se ne spominja, da bi imel kdaj obdobje, ko klasikov ne bi bral. »Flaubert, Kafka, Bulgakov – to so zame živi avtorji, živ je njihov večni umetniški duh.« Vili Planinc iz splošne knjižnice Krško za branje klasikov meni, da to na nek način »pomeni sprejemanje in hkrati zavračanje norm. Po eni strani z branjem literature, ki je presegla čas, v katerem je nastala, priznavamo kanon vsaj Zahoda, če ne kar sveta. Hkrati pa klasiki danes vendarle niso trend in v dialogu s starimi avtorji odklanjamo modne muhe vsakdana. Klasiki nam tako omogočajo, da smo omikani uporniki.«

V refleksiji, kaj pomenijo klasiki in zakaj se k njim vedno znova vračamo, Veronika Šoster še dodaja, da se zaveda tudi pomembnosti knjig, ki niso nujno klasike, a bi to morale biti. »Mislim, da se moramo kot ustvarjalci literarnega prostora nenehno spraševati o mehanizmih, ki kanon ustvarjajo in se zavedati, da je v njem kdo odveč in da kdo tudi manjka; in da nikoli ni prepozno, da se ga vključi.«

Nov izbor vrhunske literature

Živa in temeljna literarna dela svetovne književnosti pa bo v naslednjih letih v naš kulturni, družbeni in duhovni prostor prinesla Beletrinina zbirka klasikov. Tako jih bo mogoče brati v novih prevodih, dobili pa bom tudi nekaj do zdaj še neprevedenih romanov in novel mojstrov pisanja, za kar jih je prepoznala dolgotrajna bralna izkušnja, nato pa še kritika in literarna veda. »V krog klasičnega romana in novelistike spadajo besedila ne samo zadnjih stoletij, ampak tudi starega in srednjega veka. Zgornja meja, do katere naj seže ta izbor, se postavlja z drugo svetovno vojno. To pa s premislekom, da so se v tem času močno spremenila literarna razmerja in da je prave klasike romana in novele mogoče prepoznati šele iz daljše časovne distance,« je o enem od kriterijev izbora zapisal Janko Kos. Pri čemer zbirka svojem izboru vrhuncev svetovne književnosti poleg romanov v vsakem letniku prinaša vsaj po eno knjigo novel. Med njimi na primer že omenjene Novele Čehova, ki se je kritičarka Veronika Šoster veseli »že samo zaradi tistega slavnega izreka o pištoli in močnih likov«, pa tudi Stendhalove Italijanske kronike, Cervantesovih Zgledne novel in drugih. Sogovornica ob tem še izpostavi, da je »najtežje napisati res vrhunsko kratko zgodbo, ki bo odzvanjala skozi stoletja, pa vendar nekaterim uspeva. Največkrat sem bržkone prebrala zgodbo V kazenski koloniji Franza Kafke.« Kafke sicer v tej zbirki ni, ker je bil že veliko prevajan, Beletrina pa je večji del njegovega opusa že izdala.

»Vsak od vrhuncev svetovne književnosti v zbirki prek posamezne usode lika in zgodbe tako odpira neko splošno, temeljno, večno vprašanje o resnici človeka in življenja,« še strne Kos. Prvo delo, ki bo v kratkem izšlo, je roman Jonathana Swifta Gulliverjeva potovanja, ki ga je na novo prevedel Andrej E. Skubic. »Gulliverjeva potovanja, Swiftov satirični roman iz leta 1726, je ena najbolj emblematičnih knjig evropske kulture. Nov prevod te knjige je absolutno nujno potreben, tako kot je nujno potrebna vselej nova refleksija o sprevrnjenem svetu, od časov vzpona razsvetljenstva do današnjih dni – kot neizčrpno ogledalo moderne in njenih družbenih predpostavk,« pa je med drugim v spremeni besedi h knjigi zapisal filozof Mladen Dolar.

Klasično Beletrino lahko naročite na tej povezavi.