Miha Avanzo je poseben fenomen, saj je na literarno sceno vstopil v sedemdesetih letih v okviru slovenske neoavantgarde, v razmaku nekaj let pa je izdal kar tri pesniške zbirke: Pravica skazica (1973), Deklice (1975) in Marnje (1978), zbi pričakovali, da se bo njegova pesniška pot le še nadaljevala navzgor, a je sledil štiridesetletni molk, ko se je Avanzo popolnoma posvetil prevajanju. Zdaj se vrača s pesniško zbirko Rorschach, ki je izšla v Jubilejni zbirki Mladinske knjige, saj poleg novih pesmi vključuje tudi izbor iz prvih treh zbirk, ki ga je opravil in v spremni besedi komentiral Igor Divjak. Kaj torej botruje Avanzovi vrnitvi? Na portalu Vrabec anarhist se pošali, da ga je muza Erato na lepem dala na čevelj, a se je »v teh letih počasi omehčala in me začela spet cukati za … brado. In to je to.« Dobrodošlo je, da so v knjigi (vsaj delno) zbrane tudi prejšnje zbirke, saj jih je težko izslediti celo v večini slovenskih knjižnic, vseeno pa preseneti prepad, ki zeva med starim in novim, da si ne moremo drugega, kot da se vprašamo, »kje so tiste Deklice?«
Seveda je bilo kaj takega pričakovati, saj gre za res izjemno dolgo ustvarjalno pavzo, a vseeno je neverjetno, kako drastično se je v tem času spremenil pesnikov pogled na svet. Izbor iz prvih treh zbirk jasno pokaže, da je bila glavna značilnost Avanzove poezije lahkotnost, ki je prežemala prav vse pesmi, tudi tiste malo bolj resnobne. V tisti poeziji ni nobene težkosti, ampak pohajkuje med oblaki, si požvižgava in opazuje deklice, ki »kar frfotajo mimo, / v krilcih / in z razpršenimi lasmi«. Navihan pogled pesnika uživa v vsakdanjih stvareh; sprehodih po mestu, sedenju na klopci in smejanju z izbrano deklico. Pri tem se poigrava z besedami in popolnoma osvobodi svoj pesniški jezik, najpomembneje se mu zdi, da si nagrmadiš »take besede / ki so fine / in ki se fino rečejo: / pravicaskazica / kapascofom / in ljubadeklicaživžav«. Poleg sestavljanja besed jih rad tudi spreminja, da pridobijo na pomenu, pismo postane rismo, ker gre za sliko, ga poduči Katja, ko pa se druži z Mojco, je zravenmojčen, sploh pa to ni več mojca, ampak tvojca.
Deklice so nasploh lajtmotiv vseh treh zbirk, naslovi pesmi so pogosto ženska imena, pa tudi sicer deluje lirski subjekt kot pravi šarmer: »O njej vem samo, / da je Barbara, / vse drugo / pa bom še zvedel.« Opazuje jih pri vsakdanjih opravilih, kot recimo deklico v Nami, ki v tretjem nadstropju ponuja zamaške in posode za solato, pa Sonjo, ki jo med kupovanjem knjig v Mladinski knjigi povabi na kavo, pa Moniko, ki jo srečuje le poleti na morju. Vsa ta hudomušna zaljubljena prisotnost dela pesmi frfotave in neobremenjene, pripomorejo pa tudi ostale pomanjševalnice (mizica, škorenjčki, stolčki, prostorček, pesmica, copatki, nogice). Glavni adut teh pesmi je njihova sproščenost, ki se kaže tako v jeziku kot v vsebini, in že zato je nov naslov – Rorschach – kar malo strašljiv.
Gre namreč za znan psihološki test švicarskega psihologa Hermann Rorschacha, ki je bil najbolj uporabljan projekcijski test v šestdesetih letih. Gre za opazovanje odzivov pacienta na madeže črnila, s psihološko analizo in interpretacijo pa se raziskuje njegove značajske lastnosti in čustvene odzive. Vendar pa se po branju novih pesmi izkaže, da je naslov primeren, saj se znajdemo v strogi in pusti deželi, ki ni več tako prijazna in popustljiva kot mesto izpred štiridesetih let. Štirim novim sklopom je skupen ta občutek težkosti in temačnosti, rahlo izstopajo le posamezne pesmi in malo bolj razrahljan tretji sklop (Haj kju), v katerem najdemo večinoma haikuje. Namesto besednih premetank je veliko več aliteracij in asonanc (»listopad si opašeš kot predpasnik«) in jezik je nasploh bolj zgoščen in zbit. Pride do šokantnega preobrata, saj skoraj ni igrivosti, stopamo v neko skoraj mitološko pokrajino, ki ne odpušča: »Iz rane že mezi ognjena tinta.« Srečamo se s srdom junakom, režami zgodovine, mrakobnim drevoredom, skelečo brazgotino, oltarjem jeseni – besedišče se popolnoma spremeni. Najbolj opazen je seveda premik iz mesta v naravo, ki očitno ni tako prijazna, kot si mislimo, začutiti je slutnjo minevanja in ugašanja (»Za njim / bo pod večer / dobrotni veter / zapahnil duri dneva.«). Ni več pomanjševalnic, smeha, držanja za roke, tudi če se to pojavi, je vse zaman, dokler nas na koncu ne »ogrne isti / samotni plašč«. Efekt je popolnoma drugačen, ker so se jasne in konkretne podobe, ki so tvorile zgodbe, spremenile v abstraktne, ki se jim je težko približati. Težko bi ugotovili, da gre za istega pesnika, in zato se začeten vtis, da je bilo dobro vse skupaj izdati v eni knjigi, izkaže za napačnega, saj nam daje preveč neposredno primerjavo med pesnikoma, ki nista in tudi ne moreta več biti isti pesnik. Pustimo Deklicam, da spijo.
Miha Avanzo, Rorschach. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2019. 120 str., 24,99€.
