Kislice

 

Claude Monet: Travnik s topoli, cca. 1875

Rada imam maj. Čeprav se začne z najbolj depresivnim praznikom leta, ima obilo drugih prednosti. Temperature, recimo. Pa svetlobo, ravno prav presevajočo in še nič rezko. Pa zvoke, razposajene sinice in ljudi. In poletje je za vogalom. In iluzija novega začetka tudi. In mlada pšenica in visoka trava in cvetoči travniki. Zlasti ti, cvetoči travniki. Kadarkoli se maja z vlakom peljem čez polje, ki mu domačini pravimo mengeško, med ivanjščicami s pogledom iščem kislice. Saj veste, tiste dolge in sloke rastlinice, ki obrodijo majhne rdeče cvetove, ki jih čebele oprašujejo, otroci pa smo jih grizli. Te nič kaj lepe trave so moje magdalenice: vrnejo me v čas, ko sem bila v vsem, kar sem počela, popolnoma prisotna. V čas, ko sem čas še imela, ko sem ga scela obvladovala. Ko je bilo na svetu najbolj pomembno početi natanko tisto, kar sem v danem trenutku želela. Ko sem, čuječa, paberkovala in gradila spomine. Ne čas nedolžnosti, kje pa, to ni moralna prilika. Mnogo več kot nedolžnost: moj čas in moji spomini.

*

Starejša ko sem, bolj me vznemirja askeza. Ne askeza v smislu abstinence od užitkov – preveč rada, žal, kadim cigarete in spijem svoje petkovo pivo –, temveč askeza kot oblika elementarnega, rutiniranega in obvladanega življenja. Moje zanimanje je na eni strani povezano s slo in nujo po pisanju, ki ju preprosto ne znam umestiti v kaotično, pobrkljano življenje niti ne verjamem, da je kaj takega mogoče. Na drugi pa je moja nova strast podkletena z nečim, hja, slabšim: nedavno sem namreč ugotovila, kako zelo sem se spremenila, kako sem se iz izjemno zbrane in za mnoge že skoraj srhljivo disciplinirane osebe (pa tudi pretežno obsesivne) prelevila v majhno zmedeno psičko, ki vseskozi preklaplja med vsebinami, dražljaji, namerami, ki se vrtinči in pretaka kot živo srebro. Da, prav imate, to sta dve plati iste narodnozabavne plošče.

No, naj bom popolnoma iskrena: do tega samospoznanja sem prišla, ko sem sedla k svojemu prvemu romanu. Čeprav me je ljubezen do zgodbe, do likov in do jezika hitro ovila v brezčasje in tisti najbolj vzneseni ni-mi-mar-za-nič-drugega, sem s prednjim čelnim režnjem ves čas ostajala zunaj. Najprej seveda zato, ker moram služiti denar in zaenkrat še ne morem do privilegija popolnega umika. Ves čas me nekaj skrbi in najeda – mi bo zmanjkalo denarja, bom izgubila delo, kakšne blazne ideje ali pričakovanja bom deležna na naslednjem sestanku z naročniki –, vendar sem se v zadnjih mesecih v zadrževanju pritiska že precej izmojstrila, v povprečju se mi enkrat na teden ulijejo solze ali pa zajame pravičniški bes, vreden kakšnega biblijskega junaka. Svojim okoliščinam poskušam posvečati čedalje manj pozornosti, saj se do bolečine razžarjeno zavedam, da so nepremostljive in da moram temeljno dihotomijo med delom za denar in delom iz ljubezni preprosto samo – prenašati. Tudi tukaj gre za tisto biblijsko modrost o ločevanju med tem, kar je mogoče spremeniti, in tem, kar je treba zdržati. O odnosu države do svojih avtoric in avtorjev na tej točki ne bi.

Tisto, kar me je torej v prvih mesecih druženja z romanom najbolj šokiralo, naposled pa resnično razžalostilo (skoraj deprimiralo), sta bili moji hudo okleščeni sposobnosti mirovanja in koncentracije. Napisala sem odstavek in se – po odstavku! – nagradila z brskanjem po galeriji slik na Instagramu. Odpravila sem se na sprehod, da bi premislila podrobnosti nekega zapleta in se zalotila, kako fotografiram mlade smreke, storže, mačke, prometne znake, svoje umazane čevlje, svoj pomečkani obraz, napišem sporočilo prvemu moškemu, drugemu moškemu, svoji najboljši prijateljici. Uspešno pišem že kakšno uro, pa me nekaj piči in s kakšno posebej izbrano pikrostjo osvežim svoj status na Facebooku in nato manično preverjam všečke in se zapletam v diskusije, ki poneumljajo vse udeležence. Artikulirati mi uspe osrednje občutje glavnega junaka, in namesto da bi pripoved izvezla do konca – res ne manjka veliko – na Instagramu objavim fotografijo in jo, norica, podpišem s točno tisto mislijo, ki bi lahko zaključila odlomek. Najbrž mi ni treba nadaljevati, da bi lahko razumeli, da ne gre samo za vprašanje osredotočenosti, temveč tudi za bistveno opremo, o kateri sem še lansko leto javno modrovala: za zmožnost biti sama. Pogreznjena v svoje misli. Nevidna. Neopazna. Pod gladino zaznavnosti. Vendar srečna.

Ni bilo prvič, da sem si od uvidov skoraj pregriznila jezik in izjokala srce, je pa bilo prvič, da je bil razkorak med pripovedjo, ki sem jo o sebi oblikovala zase ali za druge in resničnostjo tako velik. Nespravljivo širok. Dvakrat sem se obrnila in postala tip človeka, kakršen nikoli nisem hotela biti, človek namreč, ki je potopljen v druge, ki mora odzvanjati, sicer ga ni, ki mora ugajati ali dvigovati prah, sicer njegov obstoj lahko prekliče že najmanjša in najbolj zdelana miš. Dvakrat sem se obrnila, pa je moj narcisizem prevzel vajeti mojega ravnanja, kaj ravnanja, moje zavesti. Malo seveda pretiravam, a tako hiperbolično se je moje duševno rudarjenje občutilo. Drugi veliki poraz v mojem kratkem življenju.

Nisem tiste vrste človek, čigar portret bi tičal ob geselskem članku za besedo »družaben/na«, zato je, seveda, veliko moje osebnostne in energijske raztresenosti izšlo in se spletlo z družabnimi omrežji, ki so nekje vmes postali mediji. Facebook me je kakšen mesec, preden sem račun deaktivirala, opozoril – zagotovo si zelo vesela, Ana –, da ga uporabljam že devet let. To pomeni, da sem se na mrežo priklopila ravno v letih, ko sem se začela zanimati za druge in za to, kako sama v njihovih predstavah nastopam. Ponudil mi je priložnost, da se, jezikava, a introvertna narcisa, brez prevelikih socialnih naporov postavim v nekaj takšnega kot socialno bitje. Ironija Facebooka in drugih družbenih (družabnih) omrežij je vsekakor ta, da se družabnost v njihovi sredini nikdar zares ne začne in še redkeje zares konča, zgolj iz hipa v hip poustvarjajo občutek, da smo skupaj in si vsebine izmenjujemo ali, še bolj lažnivo, delimo. Zazankala sem se temeljito in zazankala sem se dvojno: svoj obstoj sem hotela vpiti, kakor glasno se je le dalo, z vsemi dovoljenimi sredstvi – obešenjaštvom, provokacijami, slikami, glasbo, eksistencializmom –, obenem pa oprezala za bodisi, oprostite izrazu, pristnim stikom ali velikim dogodkom. Prekleto lahko je bilo dobiti glas in ga širiti, dobiti potrditev in jo ujčkati, zahtevati več in več vsega in vmes spregledati, kako me nekaj, kar iz mene vleče zgolj najslabše, zasužnjuje in zastruplja. V dolgih devetih letih, katerih uporabniški vrhunec se je verjetno odvil tam med letoma 2012 in 2014, sem se privadila tega lahkega, nestrukturiranega načina, teh bedastih užitkov, enako trivialnih kot ejakulacija, ki so me v zameno grozljivo načeli.

Veste, če se ne bi lotila romana, si svojih motenj najbrž ne bi kmalu priznala. Dotlej nisem imela zadostne motivacije, da bi preobrnila igro in zavarovala svoje misli, svojo intimo, predvsem pa svoje spomine, svoj čas in domišljijo. Mikroizrazi, ki jih iz nas izvabljajo socialna omrežja, niso samo pasijon na poti do mojega tipa nevrotičnosti, temveč tudi ovira na poti do večje strukture, do umetnosti ali pa, če umetnosti ne delate, do polnega, živetega življenja. Primerjam jih lahko s poki petard, ki so sicer izraziti in se za njimi nekaj trenutkov kadi, a v okolici ne spremenijo ničesar; ostane samo občutek, da si petardo vrgla in, da točno tiste petarde nimaš več. Kaj bi se zgodilo, če bi petarde zvezala in jih z ljubljanskega nebotičnika odvrgla vse naenkrat? Kaj se zgodi, če svoje mikroizraze, svoja drobna mnenja povežeš v enoto, v koherentno besedilo, v knjigo, ki šteje dvesto plus strani? Kaj, če svoje fotografije skrivaš vse do odprtja razstave, če serijo nasloviš, če fotografije podpišeš, se vanje vložiš cel in se vlagaš leta, ne da bi to obešal v sporočilo za javnost? Če daš svojim mikroizrazom imena in značaje in usode in razmisleke? Če namesto da svojo najljubšo glasbo ali fotografijo, ki si jo pravkar naredil na sprehodu s psom, deliš s falango neznancev, pokažeš ljubljenim? No, to je zagotovo nekaj. Morda ne ravno jedrska eksplozija, a vsaj bomba, bombica. Takšna, zaradi katere se nekomu nekje narahlo zatrese miza in iz smetane pade dežniček. Ali pa, upajmo, se ljubljenim zašibijo kolena.

*

Enega teh dni so bili travniki videti izjemno vabeči in kislice privlačno sočne. Vlak sem zapustila na postaji v svoji rodni vasi in stekla mednje. Z mestnim nahrbtnikom in čevlji z visoko peto in torbo s prenosnim računalnikom. Sezula sem se in odložila bremena. Grizla sem jih, sladke, ne več kisle kislice in rovarila med visoko travo. Prešinilo me je, kako duhovita fotografija bi to lahko bila, kako bi, divja ženska, očarala sledilce na Instagramu. Misel sem zatrla in se opomnila, da sem se med kislice zatekla zaradi sebe. Po svojo tiho, nikjer zabeleženo, nikamor posredovano, z nikomer deljeno, od nikogar potrjeno ali posvečeno izkušnjo. Usedla sem se na tla in med živahnimi žuželkami sedela, dokler me ni zazeblo. Premišljevala sem o novem poglavju, si vmes prižgala tudi cigareto. Prepoznala sem se, pa čeprav me ni prepoznal nihče drug. Prepoznala sem se, ker sem bila samotna, ker sem bila dostojanstvena, ker sem bila zbrana. Ker sem se o sami sebi odločala iz ljubezni do sebe in ne iz potrebe po ljubezni drugih ljudi. Patetično, vem, zašla sem. Pa vendar – tam, sredi vlažne trave, ki jo je objemal mrak, sem si bila noro všeč. In o tem sploh ne bi poročala, če ne bi slutila, ne, vedela, da bi si bili, zatopljeni in spokojni, všeč tudi vi.