Ki jo moraš imeti rad

 

Tretji roman Gorana Vojnovića z rahlo bedastim naslovom Figa bo neizmerno osrečil tako njegove največje oboževalce kot njegove najbolj zagrizene sovražnike. Oboji bodo namreč hitro ugotovili, da gre za nekakšno logično nadaljevanje romanov Čefurji raus! (2008) in Jugoslavija, moja dežela (2012). Tematsko se zgodba znova napleta okrog družine, čefurjev, razpada nekdanje države in vojne, ki jim doda še problematiko izbrisanih ter se v večji meri kot prej naveže na elemente ljubezenskega romana. Vse to pa je enkrat več zapakirano v pripoved, ki teče s tako lahkoto, da boste na koncu komaj verjeli, kako hitro ste prebrali skoraj 400 strani dolg špeh. Najbrž je poleg Vojnovića samo še Andrej E. Skubic resnično izmojstril ta »konverzacijski« tip proze, kjer ima bralec zaradi deloma pogovorne oblike povedi, ki sta ji podrejena tako opis kot struktura zgodbe, živ občutek, kot da ne bere knjige, ampak posluša pripovedovalčevo izpoved. Malo je metaforike, ki bi bila opazno lirična, umetelna, da ne rečem papirnata; posamezni dogodki in prizori pa imajo zmeraj pridih anekdotičnega, kot da je neka emocionalna nota že vgrajena vanje in samo še čaka bralca, da jo pobere. To je ena od ključnih sestavin, ki je Vojnoviću prinesla priljubljenost pri bralcih, četudi je nekatere med njimi tudi preslepila s svojo navidezno preprostostjo in premočrtnostjo, da so romanoma odrekali večjo umetniško vrednost. No, Figa bo s svojo monumentalnostjo in z očitnim trudom, da bi poglobila nekatera tematska jedra prejšnjih dveh romanov, te zadnje odkrito izzvala.

Če sem ob prvencu opozarjal, da roman z neprestanim potrjevanjem stereotipov o čefurjih izgublja nekaj svoje družbeno-kritične ostrine in ostaja na pol poti; in če je bil drugi roman mestoma neroden v gradnji prepričljive zgodbe o iskanju pogrešanega očeta, kar je v svoji oceni odlično zaznala Ana Geršak; je novi roman kompleksnejši v gradnji celotnega kompleta literarnih likov, strukturno pa trden in skrben do najmanjšega detajla. Zgodba zajame tri generacije, tri pare, razmerja znotraj njih in med njimi. Pripoved se začne z dedkom Aleksandrom Đorđevićem in babico Jano Benedejčič; nadaljuje z njuno hčerjo Vesno in Safetom Dizdarjem ter zaokroži z njunim vnukom Jadranom, za katerega se kmalu izkaže, da je pravzaprav pripovedovalec zgodb(e), in Anjo Černjak. Njihova razmerja zaznamuje krhko ravnovesje med ljubeznijo in osamljenostjo, med izpolnjenostjo in željo po begu, občutljiva ločnica med temi nasprotnimi poli pa je strah – strah pred nebogljeno iskrenostjo, v kateri bi morali biti točno in samo tisto, kar so, goli in brez izgovorov. Pripovedovalčev dedek je tako pred leti na vrat na nos za eno leto službeno odpotoval v tujino, pri čemer ni bilo videti, da bi ga babica pretirano pogrešala; ko jo je ob njegovi vrnitvi zadela možganska kap in ji začnejo odmirati spomini, pa ga začne počasi simbolično zapuščati ona. Oče Safet nekega dne na začetku devetdesetih preprosto izgine, pusti ženo in otroka v Ljubljani, sam pa se pojavi v domači Otoki v Bosni; česar mu Vesna nikoli ne odpusti (kot ne odpusti očetu), četudi nikoli ni povsem jasno, koliko je tega kriv sam in koliko je šlo za objektivne okoliščine. Jadrana pa samega z njunim sinom v trenutku njegove pripovedi zapusti Anja; a ni dosti manjkalo niti, da bi jo prej zapustil že on.

Figa
Goran Vojnović
Leto izdaje:
2016
Prevajalec:
29,00 €

Motivi za njihove pobege so različni, za zgodbi iz preteklosti morda nikoli zares pojmljivi. Ne bi rad preveč razkril, saj bi s tem pokvaril konec, toda Vojnović bralcu pred nos postavi kar nekaj znamenj, da stvari niso tako enostavne ali tako samoumevne, kot se kažejo; a jih bo bralec v vseh svojih razsežnostih doumel najbrž šele ob koncu: »To je svoboda. Da se vidiš, kakršnega se želiš videti, ne takšnega, kakršnega te vidijo drugi.« Lahko bi trdili, da gre celo za nekakšen končni tvist, preobrat, v katerem se izkaže, da osrednje gonilo dogajanja pripovedovalčeve zgodbe ni zgolj kriza srednjih let in otročji upor proti temu, da bi odrasel in postal en tak navaden buržuj, ki rešuje svetovne probleme na piru v Daktariju (čeprav je deloma, na površini tudi to), temveč nekaj globljega, eksistencialnega. Na ta način Vojnović prebrisano utemelji tudi kak stereotipni opis, predvsem v napetem razmerju med Safetom in Danetom, Jadranovim stricem. Sicer pa glede karakterizacije tokrat ne bi smelo biti pretiranih pripomb. Tudi ženski liki, večen problem sodobne romaneskne produkcije, posebno moških avtorjev, so izrisani individualistično, zlasti seveda Anja, ki je s svojo navzočo odsotnostjo ter v končni vlogi razkrivalca neprijetne resnice takorekoč najpomembnejša oseba romana.

V odlomkih, kjer skuša Vojnović zgodbo poglobiti in razširiti z večjo gostobesednostjo in z manj zamolki in namigi; duševno stanje likov opisati, namesto prikazati, se pripoved sicer nekajkrat prelomi v sentimentalnost (tak je mogoče tudi malo zadnji prizor romana). Tu je pač očiten manko na pripovedni, slogovni ravni, kjer bi namesto klišejskih metafor, ponavljanj in parafraziranj moralo stati kaj lucidnejšega, a znotraj takega obsega je takih mest premalo, da bi pokvarile izjemno dober vtis – posebno, ker jih posekajo oni drugi odlomki. Vsi trije časi pripovedi, vse tri zgodbe, ki se prepletajo, so predihane s tipično Vojnovićevo in naravnost očarljivo toplino in duhovitostjo. Protagonisti romana so tako človeško slabiški, tako iskreni v svoji neiskrenosti, pa tako preprosto živijo normalno naprej kljub vsemu temu, da nimaš druge izbire in jih imaš pač rad. Kljub zgodovini, ki pesti njihova razmerja, nesporazumom, neizrečenemu, kljub preteklosti, ki seda nanje, je tam tudi ljubezen. A ne »literarna«, usodna, velika ljubezen – ta je kvečjemu del problema; ampak ljubezen, ki se med dvema posameznikoma stke na dolgi rok, skozi skupne spomine, dobre in slabe, preko premoščanja težav, tudi preko vsakodnevne rutine. Ljubezen, ki se jo dedek na vse pretege trudi ohranjati, včasih z votlim nasiljem – nekaj najbolj grozljivih in pripovedno najmočnejših prizorov je vezanih prav na ta del romana; ljubezen, ki Jadranu, temu v bistvu dobremu fantu, a papku, pade v naročje tako rekoč iz druge roke – ker je bil potrpežljiv in ravno tam. Te posamezne anekdote, ti drobni prizori so najmočnejše Vojnovićevo orožje, kot so bili že v prvencu, a jih je za razliko od drugega romana nekako bolj elegantno, brezšivno in čuteče nanizal v višjo strukturo, v roman in pol z naslovom Figa.

Še vedno mislim, da je naslov rahlo bedast, ampak klinčevo dobra knjiga, ta Figa. Še boljša od Čefurjev raus!, če si lahko to mislite. In če so mi jo z Beletrine dali v ekskluzivno branje zato, da bi jo reklamiral, naj jim tokrat bo: prednaročite jo, kupite jo, podarite jo, sposodite si jo, berite jo. To je roman tega leta, težko bo kaj boljšega.

 

Goran Vojnović: Figa. Ljubljana: Beletrina, 2016. 402 strani, 29 €.