»Ker je to ipak moja zgodba. Zgodba Marka Đorđića.«

Prizor iz filma Čefurji raus! Foto: arhiv Arsmedia

Naj sem v primeru komentiranja prvenca Gorana Vojnovića Čefurji raus! (Beletrina, 2008), češ da je to getoizirana literatura, s čimer so starejši pisateljski kolegi po vsej verjetnosti na svojstven način skušali artikulirati recimo temu premik od »velike« k »malim« temam, begala s pogledom, in naj sem z dobršno mero nelagodja prisluhnila hrvaškim in tudi srbskim avtorjem, ki so nekako mimogrede navrgli, češ, kaj je vam Slovencem, da častitega »tega Vojnovića«, in naj sem novi roman Đorđić se vrača, ki je ne samo nadaljevanje, pač pa nadgradnja prvega, vzela v roke z dobršno mero skepticizma, tudi zato, ker sva z Goranom ne samo generacijska kolega, pač pa, ker sem odraščala še pet avtobusnih postaj naprej od Fužin, torej še v večji vukojebini, kjer smo na »patake iz Fužin« gledali kot uboge revčke, dejstvo je, da je Goran Vojnović temo čefurstva, razklane identitete ali pa potujočih identitet, pa tudi prekrivanja mnogoterih prostorov, ki jih je ustvarila razdiralna jugoslovanska vojna, v vseh svojih romanih opisal na izjemno prodoren način. Če tudi na najbolj kvaliteten, je drugo vprašanje, vsekakor pa je ideji čefurstva podelil fantazmatski dispozitiv, se pravi, da ideja imaginarnega čefurstva zdaj funkcionira tudi na simbolni ravni. Vse »male skrivnosti« čefurstva so bile z Goranom Vojnovićem razkrite in razkrinkane, kar nekako implicira idejo, da Goran Vojnović piše v realistični maniri, se pravi, da v njegovih romanih prevladuje realistična špura, ki pa je prežeta z nekim novim, specifičnim položajem literarnega subjekta in predvsem z neko novo emocijo.

To emocijo posrka tudi ali pa najprej predvsem jezik, mešanica ljubljanskega slenga, srbohrvatizmov, anglizmov, germanizmov in predvsem obilica kletvic, ki je bil pri pisanju prvenca avtorju – po njegovih lastnih besedah – bližji, v novem romanu pa ga je bilo treba preveriti, najti, na novo iznajti. Vse to govori o Vojnovićevem jezikovnem hedonizmu, nenazadnje slovenščino nateguje kot elastiko, in potemtakem o fluidnosti jezika, njegovem sprotnem izginevanju in porajanju, na kratko – spreminjanju. Jeziku je bil sicer že od prvenca dalje podeljen tudi dokumentarističen status, kar je zelo inovativno zlepljeno tudi s samo temo, ki jo opisuje, ali kot je pojasnil avtor leta 2008 v pogovoru z Mojco Pišek: »Stvari prikazujem takšne, kot so. Tudi čefurji so nesrečni, ranljivi, nesamozavestni, nezadovoljni s sabo in ravno zato človeški. Lahko so vulgarni, nasilni in včasih primitivni, a zadal sem si pokazati razloge, zakaj so postali taki.« Če nas prvenec popelje na ljubljanske Fužine, ki jih opazujemo skozi pripoved Marka Đorđića, sedemnajstletnega čefurja iz bosanske družine, katerega življenje se začne zapletati, ko ga trener zaradi neprimernega obnašanja izključi iz košarkarske ekipe, imamo v novem romanu Đorđić se vrača opravka z istim, vendar povsem drugačnim Markom, ki je odživel svoje življenje od tistega trenutka dalje, ko smo ga videli na železniški postaji v Visokem. Prvič, odkar se je pred več kot desetimi leti preselil v Bosno, se vrača na Fužine za nedoločen čas, morda celo za vedno, vendar roman ni več analiza življenja fužinskih čefurjev. Pripovedovalec resda dogodke še vedno prepleta z vtisi o vsakdanu na Fužinah in vrednotah glavnih likov, toda Marko zdaj vidi širšo sliko, zaradi česar so posledično tudi njegovi uvidi globlji. In nenazadnje tudi Fužine niso več to, kar so včasih bile. Pripovedovalec jih vidi kot spalno naselje, z domom za ostarele, mladimi družinami in upokojenci, predvsem pa poseljene s čefurji, ki so najeli hipotekarne kredite.

»Čefurji so se odselili, ker so stanovanja na Fužinama predraga. Dobili so otroke in so ratal stari čefurji. Dobili so službe v skladiščih, pekarnah pa na poštah in zajebali sami sebe s hipotekarnimi krediti. Tako ti je to. Jebeni krediti so uničili čefurje. Ker ko čefur vzame kredit, je njegov život gotov. Zakreditiran čefur je mrtev čefur.« Roman Đorđića se vrača torej nima več namena biti »nekakšen vodnik po čefurski kulturi za nevedneže«, in nenazadnje je tudi tema izbrisanih navržena le mimogrede (na primer: »Vzame čefur kredit in postane Slovenec. Zato ti njih ne rabiš brisat, samo kredite rabiš in fajront«); kar ostaja, poleg osrednjega junaka, pa tudi stranskih likov, je struktura romana, ki je tudi tokrat sestavljen iz poglavij, ki odgovarjajo na naslovna poglavja, kot so Zakaj Slovenija ne bo nič naredila v basketu? ali Zakaj imajo čefurji stacionarce? Tudi svet je še vedno razdeljen na čefurje in Slovence, poleg tega je veliko vprašanj še vedno povezanih s stereotipno predstavo čefurjev o Slovencih in obratno, toda linija iz prvenca, ki je težila k temu, da se prikaže vzroke, ki se skrivajo pod površino, se zdaj zakomplicira, razveja, poglobi. Nenazadnje sta med prvencem in novim delom dva romana, torej Figa in Jugoslavija, moja dežela (pa seveda tudi filmi in gledališke uprizoritve itd.), ki sta odpirala filozofska vprašanja ne samo o priseljenstvu in balkanskem multikulturalizmu, pač pa tudi o vojni, bratomoru, nacionalizmu, sovraštvu in o odpuščanju. Marko v romanu Đorđić se vrača je torej bolj kot na okolje osredotočen nase, na lastno preobrazbo, čeprav je ves čas jasno, da je determiniran in da ga okoliščine določajo. Nekaj časa celo mislimo, da je tragika njegovega lika v tem, da se je prišteval k etnični grupi, potem pa je začel počasi odkrivati, da je tudi etnična pripadnost laž, oziroma da si čefur samo toliko, kolikor imaš denarja na bančnem računu in da je potemtakem čefurstvo najprej razredna kategorija.

Goran Vojnović Fotografija: Jože Suhadolnik

»To je ta Slovenija. Kao, vsi neki ponosni pa čistokrvni, a še psi so jim manj premešani. In nas so jebali, da smo čefurji, potem pa skontaš, da je pol teh, ki so nas jebali, večjih čefurjev, kot smo mi. Še Radovan ti je večji Slovenec od ene parih Slovencev, od teh domoljubov, ali kaj so že.« Ne gre več za uperjenost navzven, pač pa navznoter, kar v prvi vrsti pomeni, da Marko skuša izstopiti iz sebe. Vsi stranski liki, med katerimi je mati Ranka najzanimivejša, torej oče Radovan, ki ima tumor na želodcu in čaka na operacijo, Markovi prijatelji, od Aca, Adija do Dejana, ki so raztreščeni širom po Sloveniji in tudi po Balkanu, in nenazadnje seveda tudi neuresničena ljubezen Alma, in potem še Dejanova sestra Nataša, za katero se zdi, da je v roman vstavljena zaradi tistega precej dobrega monologa, ki opredeli Marka (»Delaš se, da si čefur, ker bi rad bil neki posebnga, sam nisi«), so tam, da bi pokazali na Markove multiple jaze. Razen Markove vrnitve na Fužine in nekaj stranskih odlivov, se v romanu nič zares ne zgodi oziroma se zgodi Markovo soočenje z mnogotero in spremenljivo realnostjo. Marko bi moč za ta spopad lahko črpal iz svoje mladosti, toda ker vemo, da se mu je, tudi na očetovo žalost, košarkarska kariera ponesrečila, in ker se je zapletel v razmerje s toliko kot prepovedano žensko, ostane vprašanje, ki ga Marko sicer na glas nikoli ne izreče, je pa jasno, da ves čas visi v zraku – kje je njegova prihodnost? Njegova preteklost je desetletje življenja v Bosni, zaznamovano z nacionalizmom in vojnimi travmami, ter seveda izseljenska izkušnja njegovih staršev. Razliko med prvo in drugo generacijo je Goran Vojnović že večkrat pojasnil. Prvi generaciji je popolnoma jasno, da je prišla v tuje okolje. »Že od začetka imamo izkušnjo tujcev. Druga generacija pa bi morala pripadati novemu svetu, a ima pogosto podoben občutek, da mu ne pripada. Pri njih je pogosto težje priti do določenih težav, ki jih čutijo. Zato se ustvari mnenje, da so težave, o katerih pišejo pripadniki druge generacije, izmišljene. Oni živijo v okolju, ki mu ne pripadajo, ampak se jim je ne prizna občutek nepripadnosti.« (MMC 2018)

Marko, ki prihaja iz delavskega razreda, torej nima širšega družinskega zaledja in ne širše infrastrukture, ki jo po pisateljevih besedah značilna za večino Slovencev. Vprašanje, ali imajo vsi liki v romanu Đorđića se vrača resnično izgubljene starše, starše, ki so se izgubili, se preselili, zboleli, umrli v vojni, itd., je seveda pomembno, še bolj pomembna pa je tudi iz tega izhajajoča Markova zmožnost polimorfizma. Za pisatelja je bil verjetno precejšen izziv, kako le-tega pridobiti in ohraniti, predvsem v smislu, da osrednji junak ohrani konsistentnost in nenazadnje tudi humor, živost. Marka vidimo, kako vzpostavlja spremenljive odnose s svetom, ki se izkaže za svet silhuet. Ko nam torej kaže drugi obraz Bosne, tisti obraz, ki ga menda nočemo videti, zaplankane, periferne Bosne, ki poleg tega izginja in je ne bo mogoče nikoli več ujeti, se zdi, da pripoveduje tudi o tem prostoru, se pravi, o prostoru Slovenije, v katerega se je vrnil, in v takšnih momentih se resnično kaže Vojnovićevo mojstrstvo. Tudi v nekaterih dialogih in v tem, kako fino pelje svoje like, ter seveda v menjavanju jezikovnih registrov (zanimivo je na primer, katera sporočila junaki povedo v katerem jeziku). V romanu Đorđića se vrača gre za to, ali bo Marko znal zaplesati s sencami, ali bo znal splesti tesne odnose med lastno vitalno silo in drugimi verigami sil, ki so vedno umeščene nekam drugam, onstran vidnega polja. Zdaj je že jasno, da moči ni mogoče ograditi znotraj meja ene same in trdne identitete. Marko se morda glede določenih stvari moti (na primer glede Slovencev in košarke), na vsak način pa mu je jasno, da se njegova moč nahaja ravno v tej sposobnosti preobražanja. Danes čefur, jutri Janez ali peder, pojutrišnjem užaloščeni ljubimec in spet sin svoje matere ter očeta. Ko ukrade očetov opel in se odpelje na kraj svojega izvora, vidimo odraslega moškega, ne več najstnika, ki je zmožen postati nekdo drug, torej nekdo drug kot on sam, nova oseba; prisiljena v izgubo, morda celo v uničenje, pa iz tega potegne novo identiteto, za katero sicer ni jasno, kaj točno je, ali kot razmišlja na parkirišču: »Puca mi kurac za to hišo pa za vse. Puca mi kurac za Fužine, puca mi kurac za Bosno, puca mi kurac za vse. Nikjer me ni. Nisem več čefur in nisem več Janez. Zdaj sem samo še niko i ništa.«

Čeprav bi Marku in njegovim prijateljem lahko očitali marsikatero rasistično ali homofobno izjavo ali pa celo, da zahteva toleranco do čefurske skupnosti, medtem ko ta izvaja netoleranco do skoraj vseh in vsakogar, je poanta v tem, kako Vojnović skuša zajeti neko strukturo in njenega duha. Pripoved, pospremljena  s številnimi zastranitvami v obliki spominov, anekdot, pa tudi s komentarji o sedanjosti, kar daje romanu tudi žurnalistični pridih, izkazuje avtorjevo zrelost, kritičnost in nepopustljivost. Marko, ki ga vidimo zdaj, ima še vedno utopičen pogled na svet, še vedno do večine ljudi (in predvsem do žensk) čuti nezaupanje, toda ravno zaradi te njegove introvertiranosti je moč govoriti o razvojnem loku. Izbruhi trme in kljubovanja, o katerih smo brali v Čefurjih raus, v novem romanu niso zglajeni, pač pa se pripoved osredotoča na problematiko večjega prostora, s tem pa se pomnožuje ali pa plasti tudi identiteta junaka. To ne pomeni, da je Marko zdaj udomačen čefur ali da je prenehal biti Drugi, še manj, da skupnost, h kateri se prišteva, ni več tarča za kanaliziranje negativnih stereotipov. Nenazadnje nam Ranka pojasni, kako je po tridesetih letih življenja še vedno obravnavana v Sloveniji. Gre za to, da je Vojnović z dejanjem identifikacije »čefur sem« vsem nam zastavil vprašanje: kdo ste vsi tisti, ki ste dopustili to čefurščino, ki ima najprej seveda ekonomske temelje? Toda novi roman gre še korak dlje. Razkrivanje identitete je tudi prepoznavanje samega sebe, da vemo, kdo smo. In kar je ključno, dejanje identifikacije je predvsem potrditev obstoja. Ko si Marko ob koncu prizna – »sem«, to pomeni, da »obstaja«, ne glede na končni označevalec. Na vsak način je Đorđić se vrača spretno spisana knjiga, na trenutke sicer tudi zelo glasna, ki pušča grenak priokus in tudi precej globoko brazdo v slovenski literaturi.

 Knjigo Gorana Vojnovića Đorđić se vrača, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«