Kdor ne išče, ta je najden

 

Ilustracija: Kaja Avberšek

Kar nekaj časa svoje zveze sva živela narazen. Jaz v Ljubljani (in večino časa s pripravljenimi potovalkami, zdoma, po raznovrstnih lutkovnih in stripovskih festivalih, umetniških rezidencah, s prenosnikom na rami, v leteči maniri svobodnega poklica), Deyan pa v Berlinu (z daljšimi postanki v Madridu in Barceloni). Enkrat me je obiskal on, drugič jaz njega, tretjič sva šla skupaj na mojo “službeno pot”, četrtič na njegovo. Seveda sva razmišljala o “skupnem gospodinjstvu”, nekega dne, ko opravim še tole, ah, pa zaradi tegale bi tudi moralo še nekaj časa tako ostati ... dokler iz dveh ni nastal tretji in je za življenje v skupnem gnezdu zmanjkalo izgovorov. Najprej smo se naselili v Berlinu, zaradi Deyanovega dela. Berlin sem poznala in ga čutila kot izumetničeno in prenapeto mesto v smislu “jaz sem še bolj ustvarjalen kot ti in moja ideja je še bolj posebna od tvoje”. Nemški temperament in severna klima tudi sicer ne ustrezata moji duši, pa tudi Deyanovi ne. Vedela sva, da je Berlin le mesto prehoda, da oba želiva živeti na toplem, ob morju, razmišljala sva o Iberskem polotoku. Sama sem nekaj let živela v Lizboni, Deyan polovico življenja v bolgarskem Plovdivu, drugo pa v Madridu. “Bi ti utegnilo ustrezati življenje na Gran Canarii? Nekakšna priložnost se svetlika na obzorju ...” me nekega sivega dne vpraša Deyan. “Ojej, pojma nimam, otok, palme, sadne kupe, nemški turisti ...?” “Menda je klima zelo blagodejna, morja je obilo, španščina nama dobro gre ...” “Ajde. Poskusimo, ničesar nimamo izgubiti.” In zdaj sem tu.

Sedim na vrhu naše bele hiše, na stolpu, da imam fin razgled vsenaokrog. Pripiram oči, svetloba je kljub rahli oblačnosti močna. Bližje smo Afriki kot Evropi, Maroko je oddaljen le sto kilometrov zračne linije. Hiša stoji v Palmovi ulici v Las Palmasu - mestu palm, Palmogradu.
Otroci v vrtcu pojejo jesenske pesmice in domov prinašajo kolaže s suhim rjavim listjem, popoldne na plažnem termometru kaže dvaintrideset. Ni slaba, takale jesen, si mislim. Fejzbuk je prepoln gob in deževnega jamranja, jaz pa v japonkah z belimi cofki pijem alkoholni papajin smuti v skodeli iz papajine kože.

Nasproti mene se dviga, bolj majhen, pa vendar – vulkan. V svoji rjavo-vijoličasto-rdeči organskosti je lep kontrast svetlim kvadrastim hišam z ravnimi terasnimi zaključki. Strehe tu ne potrebujejo nagibov, dežja skorajda ni, letos pa še sploh ne. Tamle nasproti imajo na terasi golobnjak, bolje rečeno, grličnjak; takih je v naši soseski veliko. Ob popoldnevih jate grlic nežno preletavajo nebo, bele so, sive in srebrne - odvisno od kota, pod katerim letijo. Skupaj letijo take z rdečimi, modrimi ali zelenimi trebuščki - odvisno, kako jih je njihov človek označil. Na otoku je vzgoja ptic pomembna tradicija. Otok se imenuje Gran Canaria, kar pa ne pomeni, da tod mrgoli ptičkov kanarčkov. V starih, poganskih časih so ga naseljevali posebni velikanski psi – “gran cani”, po njih je otok dobil ime.

S sabo sva na Gran Canario pripeljala malega Kalina, ki ni ptiček. Ta bo (ko se multilingvistični vozel v njegovi skravžljani glavici razrahlja) govoril (materino) velenjsko slovenščino, (očetovo) plovdivsko bolgarščino, (lokalno) kanarsko španščino in brouken ingliš (s čimer se njegova mati in oče sporazumevata večino časa, čeprav mati vedno pogosteje zahteva treniranje španščine). “Mašina” je trenutno kraljica njegovih besed. Kladivu reče po bolgarsko “čuk”, vlaku pa po špansko “tren”. Sama sem za komunikacijo z lokalci sprva uporabljala portuñol – po občutku pošpanjeno portugalščino, ki jo postopoma in povsem naravno spreminjam v španščino s portugalskimi primesmi. Španščine se nikoli nisem učila, sem pa pred leti portugalščino obvladala takoj za slovenščino, kar mi dandanašnji še kako prav pride. (Nekega dne sva Kalina peljala k pediatrinji, s katero sva kar nekaj časa govorila po špansko. Ko je zdravnica prebrala Kalinovo polno ime, jo je zaskrbelo, da je pravzaprav ne razumeva. Zatrdila sva ji, da je vse v redu. Nato pa je vprašala, ali smo morda Argentinci. Zanimiva povezava, ki je nisem razumela. Argentinci vendar govorijo špansko ...? Kakorkoli. Večina naših sosedov misli, da smo Angleži ali Nemci; vsekakor so prepričani, da prihajamo od nekod, kjer je večino časa zelo zelo mrzlo.)

Našemu kvartirju se reče Isleta, otoček, kar nas naredi dvakratne otočane. Nekdaj je bila Isleta resnični otok. Ob oseki se je do njega sicer prišlo po kopnem, ob plimi pač ne. Med velikim in majcenim otokom so kasneje nasuli povezavo s cestami, hišami in vsem drugim vred, ime pa je ostalo. Tamle čez je industrijsko pristanišče z rdečimi žerjavi, ki so videti kot ogromne robotske žirafe, in še bolj ogromnimi naftnimi ploščadmi, ki ponoči, polne lučk, spominjajo na novoletne smreke velikanke. Začenja se sezona križark, kar pomeni, da bomo z ravno tegale opazovalnega stolpa lahko videli deset-in-več nadstropne plavajoče hotele z zvenečimi imeni. (Kalin bo še posebej navdušen. “Ladija” je bila njegova prva beseda.) Isleta je nastala kot naselje mornarjev in pristaniških delavcev. Kakšnega prebivalca uglednejših mestnih sosesk omemba Islete še vedno zaskrbi – saj tam je vendar nevarno, “putas y cochilleros”, kurbe in razbojniki z noži ... ni res? Že dolgo ne. “Guanches” pa, gotovo in očitno – nasledniki avtohtonega otoškega ljudstva, ki je živelo v sožitju z naravo in v jamah. Še dandanes je otok poln jamskih hiš, posodobljenih do take mere, da se med njimi najde tudi kakšen prav fensi butični hotel.

Tik pred hišo je majhno otroško igrišče z dvema palmama, nekaj fikusi, štrcljasto papajo, nekaj mini agavami in sramežljivim, vijolično cvetočim grmičkom. Dopoldne ga pridejo pomest z velikim palmovim listom (ta je nujna oprema vsakega smetarskega vozička) in počistit z vodo. (Zadnjič sem na poti iz vrtca naletela na lepo pometalko cest. Urneje sem stopila, da je pri delu ne bi ovirala, pa se je ustavila, me pogledala in mi s svetlim nasmehom rekla: “Ne teci, bom počakala.” Tu se nikamor ne mudi. Ko celinski Španci rečejo “mañana” – jutri, otoški Španci rečejo “otro día” – nekega dne v prihodnosti, le nebo vé, kdaj.)

Mimo hiše vozi manjša različica rumenega lokalnega avtobusa, tukaj mu rečejo “guagua” (ne le majhnemu, vsem avtobusom), kot na Kubi. (Krompir je “papa”, fantek “nene” in podobno.) “Paraoj”, zaslišim z ulice, kot bi govoril avtomat. Vsak dan, večkrat. To je prodajalec srečk – albin, oblečen v bež oblačila z dolgimi rokavi in hlačnicami ter pokrit z bež klobučkom, da ga močno sonce ne opeče. Kar izgovarja, avtomatsko in neštetokrat na dan, je “para hoy” – za današnji dan; njegove srečke bodo nekoga namreč osrečile že nocoj. Soseda iz vzporedne ulice mu vsak dan na pločnik po vrvi spusti košek z denarjem, ki ga Paraoj zamenja za srečni listič.

Sliši se tudi prodajalca užitnega in še pred kratkim živega morskega življa, ki v svoji z ledom obloženi samokolnici ponuja, kar je tistega jutra ujel. Zadnjič smo kupili “lapas”, navadne latvice (poznam jih pod imenom “priljepki”). Slastni so bili, polžki s piramidastimi hiškami, pripravljeni v ponvi in preliti z mešanico oljčnega olja, peteršilja, česna in belega vina. (Če bi bili ostali člani družine nad svežim koriandrom navdušeni tako kot jaz, bi gotovo nadomestil peteršilj.) Sicer pa jemo zelo fjužn. Poleg ostalega uporabljamo bučno olje (v družbi bajadere, barkafeja in čokolešnika nujna import jestvina iz Slovenije), bolgarska polovica poskrbi za šopsko solato, lutenico, lukanko in rakijiko, čemur dodajamo avtohtoni avokado, hrustljavo vodno krešo, mesene slastne mange, kratke debele “platanos” (kanarske banane) in palmov med. Vsak dan po ozkih enosmernih ulicah soseske vozi tudi zarjavel kombi, napolnjen z lončnicami. Po zvočniku hreščeče našteva imena vseh rastlin, ki jih prodaja po ugodni ceni. Tu in tam mimo hiše pribobni avto s hudimi sabvuferji v prtljažniku, da vsa hiša zavibrira v ritmu ritomigajočega regetona. Moram se naučiti migati z ritjo, za ženske je tako miganje še posebej blagodejno, saj masira ves notranji reproduktivni sistem s centrom ženske energije vred. Meni naravno je miganje z rameni in glavo, prihajam pač od tam gor, kjer se tako miga. Ali pa polka-valčkasto poskakuje z ene noge na drugo, prav nič senzualnega v vsem skupaj. Medtem ko pišem, sonce predre oblake s tako močjo, da se moram prestaviti nadstropje nižje, v senčno, rahlo hladnejšo notranjost hiše. Pobrskam po eni mojih že napolnjenih, porisanih in popisanih beležnic ter se ujamem na januarskem zapisu: “Ne vem še, zakaj sem tu. Gotovo je le to: nekaj pomembnega me ima najti.” Vesolje ve in zaupam mu: kdor ne išče, ta je najden.