Kdo so slovenski blogerji in zakaj pišejo? Ali je njihovo pisanje ljubiteljsko, ali bi želeli nekoč iz tega narediti kariero? Kakšen odnos imajo s slovenskimi založbami, predvsem pa, ali založbe prepoznajo in cenijo njihovo delo? Mar bi morale biti recenzije plačljive, kakšen je dejanski vpliv blogerjev in kaj nas čaka v prihodnosti? To je nekaj vprašanj, na katera poskušamo odgovoriti v pričujočem članku.
Zakaj pišejo
Knjižnih blogerjev na Slovenskem je kar nekaj in njihova skupnost je močno povezana. Število aktivnih blogerjev s spletnimi stranmi se giblje okoli 30. Prisotni so na družbenih omrežjih (predvsem na Facebooku, močan postaja tudi Instagram) in nekateri niti ne objavljajo več na svojih spletnih straneh, temveč le še na omenjenih omrežjih.
Med najbolj znanimi knjižnimi blogerkami na Slovenskem so Nina Prešern (Gospodična knjiga), Alenka Štrukelj (Literarna lekarna) in Urška Bračko (Booknjiga), med najbolj prepoznavnimi na Instagramu je Sandra Dobnikar, ki objavlja pod imenom @dozadnjestrani, hkrati pa vodi spletni bralni klub @mi.beremo. Blogerke so pretežno ženske, najdejo pa se tudi izjeme – Tomaž Bešter (Konteksti), Damjan Zorc (Perpetije) in Franc Stiglic (Neusmiljeno berem). Omeniti moramo še Irmo Martinjak Dvoršek (Hermionin literarni blog) , Patricijo Lapajne (Na valovih vrstic), Neja bere (ne želi izpostavljati svojega imena), Jernejo Bah (Pesem ptic), Moniko Manfreda (Vonj po knjigah), Ajdo Lalič (Ajda naklada), Martino Jazbec (Knjižni šepet), Barbaro Habit (Barbralka), Asjo Fabiani (Fabiani), Julio Ujawe (Nora na knjige), Evgenijo Burger (Evgenija – Zhenya_reads), Petro Bališ (Knjižni koktejl), Ivana Djakovič, Saro Peruš (Bralni kotiček), Damjano Bakarič (Berem.si) in še koga. Po izobrazbi so blogerji zelo različno – od diplomiranih literarnih komparativistov in bibliotekarjev do pedagogov, anglistov, ekonomistov, naravoslovk, piarovcev, zdravnikov in še kaj.
Kdo je knjižni bloger? Pisateljica, publicistka in prevajalka ter strokovnjakinja na področju bralne kulture Pia Prezelj pravi, »da to ni le nekdo, ki bere veliko, temveč je to posameznik, ki sledi založbam in slovenski ter tuji knjižni sceni. Je nekdo, ki ima izoblikovan in izostren okus, pozna svojo publiko in publike posameznih založb, ve, kako pristopiti do raznolikih in različnih bralcev, ter ustvarja kvalitetne in poglobljene vsebine.« Imeti mora veliko znanj, vse od računalniških spretnosti in marketinških znanj do poznavanja socialnih omrežij, navsezadnje pa tudi sposobnost pisanja dobrih zapisov.
Žene jih ljubezen do knjig. Motivacijo za pisanje jim dajejo predvsem komentarji bralcev in vseh, ki cenijo njihove prispevke. Svojo ljubezen do knjig želijo deliti tudi z nebralci in spodbujati knjižno kulturo v Sloveniji. Pišejo iz različnih razlogov, vendar jih večina omenja, da dejansko pišejo zase, za dušo. Literarna lekarna je nastala, ko je Alenka Štrukelj ostala doma zaradi izgorelosti. Blog je njihov spletni dnevnik, Instagram profil spominska knjiga ali spletni album. Mnogi so začeli pisati na pobudo prijateljev, ki so jih vedno spraševali za knjižna priporočila.
Pišejo v slovenskem jeziku o tujih in slovenskih knjigah. Objavljajo zapise o različnih knjigah, nekatere knjige (uspešnice) dobijo več zapisov kot druge. Večina piše o knjigah za odrasle, na nekaterih blogih so tudi recenzije in predlogi otroških knjig. Založba Sophia je opozorila na manjko blogerjev na določenih področjih: »Ali blogerji berejo naše knjige? Po videnem sodeč se zdi, da ne. Pa nismo obskurna založba v domačem knjižnem prostoru. Morda eni druge zgrešimo, mi njih z izborom knjig, oni pa nas s svojim knjižnim okusom.« Ravno komentar slednje založbe nakazuje, kako pomembno delo opravljajo blogerji, ko pozicionirajo knjige v slovenščini, predvsem pa tudi slovensko knjigo v spletno okolje.
Poklic ali ljubezen?
Slovenski trg je majhen, knjižni še manjši, zato je zaslužek izključno na področju pisanja bloga trenutno nemogoč – vsaj noben od blogerjev ne živi izključno od pisanja. V tujini obstajajo posamezniki, ki jim je uspelo to dejavnost profesionalizirati, vendar je trg veliko večji. Spletno okolje sicer omogoča večji dostop, pa vendar je ta tudi jezikovno omejen.
Del blogerjev pravi, da bloga ne želi spremeniti v poklicno dejavnost, saj so s svojo zaposlitvijo zadovoljni, predvsem jih je strah, da s profesionalizacijo svoje dejavnosti branje in pisanje o knjigah ne bi bila več užitek. Velika večina pa vseeno sanja, da bi bila to njihova zaposlitev. Vendar mnogi hkrati ne verjamejo, da je to možno, niti tega ne skušajo uresničiti. Manjši del v prihodnosti načrtuje profesionalizacijo svojega dela, nekaj jih s svojim blogom že služi. Vendar so ti zaslužki redki, saj založbe za blogerje nimajo predvidenih finančnih sredstev, niti jih ne načrtujejo v prihodnosti. Alenka Štrukelj omeni, da plačila velikokrat ni, ji je pisanje omogočilo druga plačana sodelovanja in projekte. Damjana Bakarič (Berem.si) je po vzoru iz tujine na svojo spletno stran namestila tudi »buy me a coffee« in omogočila bralcem, da podprejo njeno delo. Pravi, da je sicer plačilo še vedno redko, vendar se zmeni tudi za blagovno menjavo. »Vendar to ni rešitev za odplačilo kreditev, elektrike, vrtcev in podobno. Podjetja morajo spoznati, da so vplivneži veliko več kot reklame, saj slednjim nihče več ne zaupa. Hkrati pa bi se morali ustvarjalci združiti in reči, da zastonj ne delamo več. Preživeti je težko, vendar nas je to sram povedati naglas.«
Recenzija – plačljiva ali ne?
Založbe v večini pravijo, da nimajo finančnih sredstev za blogerje, saj imajo omejen proračun. Nekateri blogerji so izpostavili željo po tem, da bi jim založbe dale več recenzentskih izvodih, založbe pa so v večini omenile, da so takšne izvode skoraj vedno pripravljene poslati. Založba Proksima ima tako kar na svoji strani obrazec s prošnjo za recenzentski izvod. Glede na izjave blogerjev in založb se zdi, da je angažiranost na obeh straneh velikokrat premajhna – vsi pravijo, da si sodelovanja želijo, vendar so v večini pasivni.
Brezplačni recenzentski izvodi torej obstajajo, toda ali se recenzije plačajo? Ne. Nekatere založbe, pa tudi določeni blogerji so mnenja, da bi bila pri plačani recenziji vprašljiva njena verodostojnost. Na drugih področjih vplivneži dobijo brezplačne izdelke in tudi plačilo. Pri plačilu recenzije namreč ne gre za plačano mnenje, temveč plačano storitev – čas za branje, čas za razmislek, čas za fotografiranje in pisanje, navsezadnje tudi za sredstva za samo vzdrževanje spletne strani. Če so lahko plačane kritike v tiskanih medijih, čemu razlika v spletnih medijih? Bloger je kot drugi vplivneži in glavno vodilo pri njegovem delu mora biti ohranjanje zaupanja sledilcev. Zato je naloga blogerja, da piše odgovorno in po svojem prepričanju, sicer lahko izgubi svoje sledilce. Kakovostna vsebina bi morala biti plačana, tako v tiskanih medijih kot na spletu. Vendar – ali so recenzije na spletu v interesu založb?
Dejanski vpliv knjižne skupnosti
Kakovosti v številkah ne moremo meriti, vendar pa nas te kljub temu zanimajo. Kakšen je torej doseg omenjenih blogerjev? Na primer: Literarna lekarna ima okoli 3000 ogledov strani na mesec, Gospodična knjiga ima več kot 5000 sledilcev na Facebooku (ta hip sta njen Facebook in Instagram profil deaktivirana), doseg Sandre Dobnikar na Instagramu je okoli 1000 ljudi (profil dozadnjestrani). Manjše blogerke imajo manjši doseg – govorimo o od 50 do 500 obiskov posamezne objave in med 500 do 1000 sledilcev na družbenih omrežjih. Številke so manjše kot pri vplivnežih na drugih področjih (lifestyle, kozmetika ipd.), vendar je tudi knjižni trg manjši, kot so nekateri drugi trgi. Naklada knjig se v povprečju giblje med 500 in 1000 izvodi. Največ knjig pokupijo redni kupci. Slednje pa knjižni blogerji nedvomno uspešno nagovarjajo s svojimi mnenji. Blogerji namreč imajo nekaj, kar reklame nimajo in kar je tudi vprašljivo pri večjih influencerjih – imajo visoko stopnjo zaupanja sledilcev. Zakaj torej založbe tako malo sodelujejo z njimi?
Pia Prezelj pravi, da je težava tudi v tem, »da se založbe v povprečju še vedno premalo zavedajo vloge in pomena družbenih omrežij. Založbe – predvsem manjše, ki si tega razumljivo ne morejo privoščiti – v večini nimajo izdelanih dolgoročnih marketinških in promocijskih strategij, redkokdaj imajo zaposlenega strokovnjaka za spletni marketing. Knjižni blogerji zelo dobro poznajo svoje občinstvo, zato bi založbe lahko to znanje uporabile tudi pri lastni promociji. Blogerje bi lahko poleg sodelovanja poprosile celo za svetovanje o formatih in vsebinah, primernih za spletno promocijo. Finančni vložki ne bi bili velikanski, učinki pa nedvomno zelo dobri,« meni Pia Prezelj.
Očitek knjižnih blogerjev je naperjen predvsem na Mladinsko knjigo, ki sodeluje s slovenskimi »zvezdniki« (David Urankar, Ajda Rotar Urankar, Tjaša Kokalj Jerala, Jasna Vale, etc.), češ da niso prava izbira. Doseg omenjene skupine je veliko večji od knjižnih blogerjev, toda po drugi strani ni jasno, kako produktivno je to sodelovanje.
Odločitev financiranja in sodelovanja je na strani založb. Branka Bizjak Zabukovec, strokovnjakinja za vsebinski marketing, pravi, da bi bilo smotrno sodelovanje založb z obema vrstama vplivnežev – tako blogerji kot lifestyle vplivneži. »Prvi nagovarjajo že prepričane, torej kupce knjig, potencial drugih pa je predvsem, da razširijo tržni delež, torej prepričajo tiste, ki knjig ne kupujejo redno.«
Vprašanje je, ali založbe poznajo svojo publiko? Ali prepoznajo potencial blogerjev za svojo dejavnost? Vsebine je na spletu veliko, vendar ni vsaka vsebina tudi kakovostna. Vendar ni le vprašanje založb, temveč tudi drugih institucij, ki delajo na področju promocije branja, zakaj ne izkoristijo potenciala blogerjev za promocijo branja in posameznih knjig. Bizjak Zabukovec pravi, da tudi sama ideje za nove knjige išče na spletu: »Zaradi epidemije je več naročanja knjig preko spleta in rezervacij, zato predloge za branje še bolj iščemo v spletnem okolju, poslušamo nasvete znancev in vrstnikov. Včasih smo več spraševali knjižničarje, sedaj pa nam ideje dajejo Instagram objave.« Ne le založbe, tudi knjižnice bi se lahko obrnile na knjižne blogerje – na primer za objavljanje predlogov branja v spletni in fizični obliki.
Ključno vprašanje je torej, ali je delo blogerjev dovolj cenjeno, ali je prepoznana njegova prava vrednost? Spomladanska karantena je pokazala, da bo prihodnost na spletu, vendar se v tem času plačila za spletne vsebine niso povečala ali dodatno pojavila. Kakšna je torej prihodnost spletnih vsebin, če bodo te ostale neplačane in tudi drugače nepodprte? Morda jih čaka podobna usoda kot kakovostno novinarstvo.
