AirBeletrina - Kdo si upa biti realen in zahtevati utopijo?
Montaža 12. 12. 2016

Kdo si upa biti realen in zahtevati utopijo?

Foto: Peter Uhan, SNG Drama

Le kaj bi bilo primernejše za gledališko uprizarjanje v tem občutljivem zgodovinskem trenutku kot dramska epopeja Tankreda Dorsta, nemškega postmodernističnega dramatika, ki tematizira utopijo, idealno družbeno ureditev. Dorst je napisal tekst konec sedemdesetih, trideset let po padcu nacistične pošasti, ki jo je doživljal tudi sam, in ravno v času, ko je dobil kapital v gospodarski krizi zalet za napad na pridobitve družbenih bojev; uprizoritev poteka v času, ko se je ta napad z novo krizo radikaliziral.    

Merlin ali Pusta dežela je obsežna drama o kralju Arturju in vitezih okrogle mize, sestavljena iz številnih žanrov in literarnih podvrst. Odlomki so izpisani dialoško, kot prozna pripoved in celo pesmi. Napisani so kot tragedija, pravljica, romanca ali burka. Dorstova postmodernistična pisava je torej dramska predloga, ki bi jo vsak želel uprizoriti. Odprta forma dopušča številne odrske interpretacije, postavljanje nekaterih tematik v ospredje in zanemarjanje drugih. Iz začetne, raznorodne literarne snovi, lahko nastane skozi gledališki proces koncizna reprezentacija ideje utopije. Po ogledu predstave v ljubljanski Drami ostaja občutek, da je gledališki ekipi to uspelo le deloma.

Čarovnik Merlin (Barbara Cerar svoj lik vse od njegovega rojstva suvereno razvija), Hudičev sin, vsadi v kralja Arturja idejo o družbenem idealu: okroglo mizo. Vitezi, ki bi se posedli za njo, bi si bili enakovredni. Demokracija torej, mirno sobivanje namesto stalnega vojnega stanja in pustošenja. Čeprav se v začetku vsi strinjajo z idejo, jo skozi napredovanje počasi uničijo protagonisti sami. Družbenemu sistemu je v vseh zgodovinskih okoliščinah zoperstavljena človekova narava. Ta je nazadnje tudi kriva za propad vsake, izvorno še tako dobre ideje. Pokončajo jo ljubimkanje (sir Lancelot), maščevanje (sir Gawain) ali izdaja (sir Mordred).

Režiser Aleksandar Popovski se je oprijel prav tega koncepta in v uprizoritvi skušal pokazati, kako človeška nrav spodnaša družbeni sistem in ga na koncu tudi uspešno spodnese. Takrat je čas za nov cikel, ki se bo pričel z novo utopično idejo, da bi jo lahko človekova narava znova izpridila in spodnesla. V takšnih ciklih naj bi krožila in se razvijala družba, nakazuje izviren scenski element (scenograf Branko Hojnik), velika okrogla vrtljiva ploskev, okrogla miza, kjer se na odrskem prostoru zgoščajo antagonizmi med vitezi in kjer si ti spodnašajo tla (okroglo mizo) pod nogami.

Dramaturško kompleksna uprizoritev stoji trdno skupaj. Dramaturginja Darja Dominkuš je niz različnih literarnih žanrov in oblik uspešno sestavila v dinamično celoto. Dodatno narekuje ritem predstave komični princip, ki skupaj s pesmimi (tudi v angleščini in nemščini) opravlja vlogo brechtovskega potujitvenega učinka. Glavni nosilec komike in burkaštva je klovn, protagonist, ki ves čas v sredini med ostalimi, a hkrati s strani opazuje dogajanje in ga lucidno komentira. Z obrtniško natančnostjo v preskakovanjih med igralskimi registri ga odigra Tadej Toš. Resnično od strani, ob strani na odru, opazuje razvoj dogodkov tudi Hudič (prepričljiva Silva Čušin). Dela mu kmalu zmanjka, hitro se lahko prepriča, da ga ne potrebujejo več. Stvari se bodo odvijale po njegovi volji, tudi če se zanje ne zmeni. 

Zadnji del uprizoritve predstavlja popolnoma drug imaginarij. Srednji vek in viteške šleme, izvorno obdobje pripovedi in legend o kralju Arturju, zamenjajo borzni indeksi in črne obleke (kostumografija Jelena Proković). Edino, kar je preživelo stoletja in menjavo družbenih formacij, je – človekova narava. Končni obračun različnih človekovih narav poteka na okrogli mizi s pištolami namesto mečev v rokah. Miza se vrti tudi še, ko vsi padejo. Prišli bodo novi protagonisti in zgodba se bo ponovila.

Ob tem se zastavi vprašanje, kako razumeti predmoderni, srednjeveški vrednostni sistem (ali pa vrednostni sistem nasploh), ki je dobil svojo literarno reprezentacijo v zgodbah in legendah o viteštvu, danes. Uprizoritev dopušča tolmačenje, da je vrednostni sistem transhistoričen, neodvisen od družbenega razvoja. Plodnejša interpretacija bi šla v smeri kontekstualizacije. Če v družbi vladajo na videz podobni antagonizmi kot pred nekaj stoletji, to ne pomeni, da vladajo iste ideologije oziroma vrednostni sistemi, še manj je to dokaz o nespremenljivi človekovi naravi ali natančneje: to še ne pomeni obstoja nečesa takšnega, kot je človekova narava. Ideje in vrednote dobivajo v drugih zgodovinskih okoliščinah ali izgovorjene z različnih družbenih pozicij drugo konotacijo, pomen. Režijski koncept je v Merlinu ali Pusti deželi tako s svojo reprezentacijo utopije postal anahron.

Utopija ni samo tema te predstave, je kar slogan letošnje sezone v osrednji domači gledališki hiši. Zdi se, da nekateri režijski koncepti uprizoritev ne upajo iti tako daleč, da bi utopijo odrsko reprezentirali pozitivno, se pravi, skušali podati odgovor na vprašanje, kako bi lahko utopija delovala. Med takšne poskuse spada tudi videna uprizoritev. Slej ko prej je tematizacija utopičnosti zvedena na previdne premisleke o tem, kar prinaša spontana predstava pojma utopije: nedosegljiv ideal, ki je gibalo posameznikove ali družbene akcije, vendar bo skozi delovanje in napredovanje nujno propadlo. Z odločitvijo za takšno tolmačenje utopičnega ideala premestimo gledališko institucijo z njenega mesta predstavljanja alternative dejanski realnosti – kar je pogosta samorefleksija gledališča – na mesto, kjer onemogoča reprezentacije drugačne družbene resničnosti – tu razumljene kot utopije. Ob vprašanju, ki ostaja, se poraja nelagodje: zakaj smo se potemtakem odločili premisliti utopijo? Mar le zato, da bi utrdili obstoječe?

 

Tankred Dorst: Merlin ali pusta dežela (r. Aleksandar Popovski): SNG Drama Ljubljana, premiera 7. 12. 2016