Slovenski literarni zgodovinarji kar radi popisujejo svoje spomine, refleksije in sodbe o sebi, objektih svojih raziskav, njihovih famulusih in občasnih spremljevalkah, politikih, partijah, narodu in (B)bogu. No, če Taras Kermauner iz Skupinskega portreta z Dušanom Pirjevcem (2002) ni izpustil prav ničesar, niti najbolj ekscesnih posledic črk in črnega, pa je Janko Kos gospod. Meščan si, v meščana se povrneš, bi lahko rekli po analogiji s tem, kar sam pravi v zvezi s »komunizmom« Dušana in Tarasa Kermaunerja: »Mislil sem si, da se človek okoli sedemdesetega leta začne vračati v svojo mladost, v dom svojih staršev, ti so bili v njegovem primeru komunistični, in kdor je v mladosti lahko zaigral vlogo upornika zoper starševski svet, se je na koncu moral poistovetiti z njihovo vero. In to se je morda dogajalo tudi Tarasu. Sam sem drugačnih družinskih korenin, zato nisem imel teh in podobnih političnih težav«.
Tudi druge nevšečnosti niso »v čisto znanost« potopljenemu gospodu univerzitetnemu profesorju in od leta 1977, ko že dolgo ni bil več »sumljiv marksist in neljub vsiljivec«, akademiku preveč grenile življenja. No, vsaj bralcu ne toži o njih. Četudi se na več mestih izreka za oporečnika, vselej v sporu s tistimi, ki so v povojni socialistični Sloveniji veljali za režimske ideologe. Če že, ga je marksizem v petdesetih letih, pravi sam, »zanimal samo kot metoda in pojmovni instrumentarij«, prav nič pa ga ni pritegovala njegova »mesijanska, odrešilna in napol religiozna vera«. Pa tudi o svoji drugi veri, tisti, ki ji je predano sledila njegova mati, ne pove kaj določnega, čeprav razpreda o »svobodomiselnosti« ali pa kako so nihali od ene do druge religije Dušan Pirjevec, Anton Ocvirk, Josip Vidmar, Taras Kermauner pa še kdo.
Sicer pa Kosu ne moremo očitati prikrivanja. Pošteno govori o svojem solidnem odnosu do ljudi, ki dandanes niso ravno v središču slovenskega panteona, kot je denimo Josip Vidmar, ali o svoji, v napačnem trenutku in mladostno napeti, a po svoji sedanji oceni še vedno upravičeni kritiki slavljenega Edvarda Kocbeka oziroma njegovega Strahu in poguma, zaradi katere ga je slednji imel za nič drugega kot izvrševalca partijskih nalog. Na drugi strani pa Vidmarju priznava njegovo zaščitniško vlogo do »kritične generacije«, tistih komparativistov, sociologov in filozofov, ki so doživeli svojo iniciacijo z revijo Beseda (1951–1957), se kalili pri Reviji 57 (1957–1958) in trčili ob meje jugoslovanskega sistema pri Perspektivah (1960–1964). Ne pozabi pa tudi na priznanje Cirilu Zlobcu za kolegialno obrambo v kočljivih trenutkih, čeprav sta se z njim po letu 1991 ali celo nekaj let kasneje znašla na nasprotnih političnih bregovih.
Ko Kos govori o perspektivaših, so njegovi poudarki nekoliko drugačni od tistih, do katerih se je v svoji mojstrski analizi (Zjeban od absolutnega, 1998) prikopal Lev Kreft. A iz svoje »ptičje perspektive«, kot rad reče, vidi, da je skupina hotela biti duhovna skupnost, pa to ni bila, in da v njenih družbenopolitičnih pobudah ni nastala ideologija, ki bi lahko imela na Slovenskem prepoznavno, morda celo odločilno vlogo. Za kaj takega je bila »preveč razdeljena, njeni ideološki nastavki preveč raznorodni, kulturni cilji nejasni, politični pa sploh negotovi«. Je pa Kos s položaja sourednika njenih prvih dveh letnikov dobro pogruntal mesto, ki ga je partija v svoji politični računici namenila reviji. Kot si je zamislil Boris Kraigher, morda pa tudi sam Edvard Kardelj, bi morala kritična generacija postati protiutež srednji, liberalni in pragmatični liniji Staneta Kavčiča, obenem pa tudi zavora za levo krilo mlajših kulturnikov, literatov in sociologov, »ki so hoteli biti protimeščanski«. Odvod od te računske operacije, katere aksiom je bil, da revija ne sme postati glasilo politične opozicije – onkraj samoupravnega sistema sicer takrat ni izmed njih razmišljal še nihče – je bil leta 1963 osvobojeni in naslednje leto spet zaprti Jože Pučnik, konkreten presojevalec socialistične stvarnosti, ki mu ni bilo mar ne za mladega Marxa ne za Sartra in še manj za Heideggerja.
Kdo so torej naslovni ideologi, ki so s takšnimi in drugačnimi metodami določali, kakšnih oblik in barv naj bo sto slovenskih in jugoslovanskih kulturnih cvetov, vzkaljenih po odjugi v začetku petdesetih let, in ki so jim zmedo v tem vrtu delali njihovi nasprotniki, naslovni oporečniki? Ni povsem jasno. Za ideologa lahko velja kvečjemu Boris Ziherl, ta »težka gmota, izdelana iz enega samega kosa neznane tvarine«, ustrojena po klasičnih ruskih vzorcih dialektično-historičnega materializma, ki pa ga je partija odvrgla že leta 1955, ko je v dvoboju z njim zmagal Vidmar. Josip Vidmar? Vidmar, kot ugotavlja Kos sam »ni bil nikoli marksist in se tudi ni pretvarjal, da je kaj takega želel biti«, ob vzponu modernizma pa je partija tudi njega, kot nosilca »sentimentalnega humanizma«, zapustila. Dušan Pirjevec, na katerega je partija dvakrat resno računala, a ji je ta v obeh primerih obrnil hrbet? Po Kosu so ideologi večinoma partijski mračnjaki, toda na enem ali dveh mestih piše tudi o »perspektivovskih ideologih«. Ali je torej ideolog vsak, ki je kdaj nastopil s kakšnim kolektivnim programom? Kakšen ideolog je potem Taras Kermaunerjem s svojo »pozitivno« ideologijo ter prepričanjem o potrebnosti vključevanja v obstoječo (socialistično) družbeno skupnost? Zelo težko je za slovensko »samoupravno« kulturno in intelektualno okolje, kjer so se vloge hitro menjavale, kjer si bil lahko še konec osemdesetih let z eno nogo v partiji, z drugo pa v opoziciji, govoriti o tej dvojnosti. Morda lahko o tem kaj pove samo vsak zase, in pri tem se Kosu glas nič ne trese: »bil sem oporečnik«.
Janko Kos: Ideologi in oporečniki. Ljubljana: Beletrina, 2015. 219 strani, 24 €.
