Kdo je pravzaprav knjižničar?

Fotografija: Wikipedija

Knjižnica je prostor, kamor prideš po knjige. Tam sedi drobcena in prijazna gospa, ki nosi očala. Prebrala je vse knjige na svetu in točno ve, kaj ti rad bereš, zato ti bo magično pomagala poiskati tvojo naslednjo najljubšo knjigo.

Realnost je drugačna. Knjižničarji niso čarobne osebe, ki so prebrale vse knjige, knjižnice pa tudi niso več le prostor, kjer si izposodiš knjigo, temveč ponujajo mnogo več. Devet knjižničarjev iz devetih slovenskih knjižnic smo povprašali, kdo je danes knjižničar, kaj počne in kaj vse se skriva v knjižnicah.

»Knjižničarka kot enciklopedija.« - Kristina Galun, Knjižnica Domžale

Kristina Galun

»Nekateri ljudje domnevajo, da knjižničarji poznamo vse knjige in da smo jih tudi prebrali, kar je seveda nemogoče. Obiskovalci knjižnice me presenetijo s kakšnim vprašanjem, na katerega nimam odgovora. Iščejo pomoč pri izpolnjevanju obrazcev in pri delu z računalnikom, tiskanju dokumentov, pošiljanju mailov, sprašujejo me za avtobusni vozni red in druge vsakdanje zadeve. Knjižnica je vedno bolj živ organizem, v katerem je polno dogodivščin. Velikokrat se znajdemo v pravi zagati, ko srednješolci iščejo razne teme za svoje seminarske naloge in danes ljudje na splošno pričakujemo, da se vse najde in dobi tisti trenutek. Ni časa in ni potrpljenja. A če dijak želi gradivo o vati ali o Dopplerjevem pojavu, se lahko zgodi, da bom tudi sama potrebovala nekaj časa, da v množici knjig, nekje na eni strani, mogoče najdem stavek ali dva o določeni temi. Včasih si je treba vzeti čas, pregledati nekaj knjig in enciklopedij, mogoče celo člankov v revijah ali elektronskih virih, da najdemo zadostno količino informacij za seminarsko nalogo, saj o prav vsaki temi in vsakem pojavu samostojna knjiga ne obstaja. Uporabniki knjižnic včasih od knjižničarjev pričakujejo, da vse vemo oziroma, da takoj vemo, kje poiskati informacije. Ne želiš jih razočarati, zato včasih resnično potrebuješ pri delu veliko potrpljenja in iznajdljivosti.«

»Kako knjižničar postane knjižničar?« - Erika Poljanšek, Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik

Erika Poljanšek

Erika Poljanšek je lansko poletje pričela z delom v kamniški knjižnici na pionirskem oddelku. »V času epidemije je manj osebnega svetovanja iz oči v oči. Izposojamo predhodno naročeno gradivo, torej svetujemo večinoma po telefonu. Izposoja je kljub vsem omejitvam še vedno dobra, vendar pa manjka pristnega stika z uporabniki, kar je zelo pomembno za otroke. Slednji so prikrajšani za užitek sprehajanja med policami ter poseganja po njim privlačnih knjigah.« In kako posameznik postane knjižničar, ki zna svetovati? Kje in kdaj se to naučijo? »Predvsem se mi zdi, da moraš v prvi vrsti imeti rad delo z ljudmi, dinamiko dela in literaturo. Imeti moraš veliko raziskovalne ter ustvarjalne žilice. Tisto, kar me pri delu najbolj veseli, je izziv, kar se tiče razmišljanja izven okvirjev. Svetovanja se najbolje naučiš skozi izkušnje in opazovanje sodelavk. Otroke sprašujem, kaj radi berejo, kaj jih zanima, in počasi dobivam občutek. Seveda tudi sama preberem veliko knjig, ker je svetovanje iz lastne izkušnje najbolj pristno. Najlepša potrditev je, ko nekdo z iskricami v očeh pove »tista knjiga zadnjič je bila pa res dobra, dajte mi še kaj podobnega.« Kot otrok sem bila vedno navdušena nad tem, kako je knjižničarka kar vedela, kje so pospravljane določene knjige. Danes se to že dogaja tudi meni.«

»Knjižnica ima moč oblikovati lokalno okolje.« mag. Ana Zdravje, Mestna knjižnica Ljubljana

Ana Zdravje

Mag. Ana Zdravje je knjižničarka že 20 let in danes vodi knjižnico v Šentvidu, ki je del Mestne knjižnice Ljubljana. Pravi, da je poleg izobraževalnega in kulturno-socialnega središča knjižnica tudi prostor srečevanj, ki je izjemnega pomena za lokalno skupnost. »Verjamem, da je smotrno izbrati eno idejo, ki se ji sledi in uresničuje. Knjižnica Šentvid se je osredotočila na področje ekologije in postala zelena knjižnica, kar je bila v Sloveniji novost. Za svoje delo smo prejeli nagrado, kar je priznanje, da delamo dobro. Zbiramo knjige s področja ekologije in naše obiskovalce, tako otroke kot odrasle, izobražujemo na področju ekologije. Knjižničarji smo tudi učitelji in v Šentvidu smo »zeleni učitelji«. V očeh ljudi smo tisti, ki svetujemo in vemo, zato je prav, da jim poleg knjige izročimo tudi znanje. Opažam, da se osredotočamo na velike rezultate in prevečkrat pozabljamo na moč enega človeka. Organiziramo delavnice za otroke na področju ekologije in vsakič znova poudarjam, da ni pomembno, koliko otrok pride. En sam otrok lahko naredi veliko in vpliva na mnoge. En otrok lahko prične okoljske spremembe. V lokalni skupnosti knjižnica naredi pozitivne spremembe, zato ker ima direkten dostop do ljudi in ker velja za prostor znanja ter verodostojnih informacij. Verjamem, da moramo ohranjati svojo tradicionalno vlogo knjižnice, torej izposojo knjig, vendar pa moramo v korak s časom in ljudem ponuditi še več. To je naša dolžnost do skupnosti.« 

»Knjižnice so danes to, kar so bile na začetku 20. stoletja kavarne.« - Nina Svetelj, Mestna knjižnica Kranj

Nina Svetelj

»Knjižnica je danes postala ustanova znanja in predvsem verodostojnosti, kar je v času poplave informacij zelo pomembno. Zato pravim, da smo kot kavarna v začetku prejšnjega stoletja, kjer so se razvijale prave družbene debate. Knjižnica namreč spodbuja tudi aktivno državljanjstvo, naši dogodki so aktualni in dajejo možnost za razmislek. Recimo v danem trenutku je zanimiva debata o cepljenju. Čeprav podpiram dogodke v živo, saj se čuti posebno energijo, pa sem prepričana, da bi lahko del dogodkov na spletu obdržali, saj imajo svoje prednosti. Naša dvorana sprejme 150 ljudi, v tem času pa smo imeli preko spleta alpinistični večer, ki ga je poslušalo 400 ljudi. Internet omogoča, da se dogodkov udeležijo tudi ljudje iz drugih krajev in knjižnica tako ni več vezana zgolj na svoj kraj, temveč lahko svoje ime, znamko in tudi svojo publiko razširi čez celo Slovenijo.«

»Knjižnice niso le zidovi in police s knjigami.« - Urša Kocjan, NUK

Urša Kocjan Fotografija: NUK

Poseben čar knjižnici daje njen prostor – knjige namreč na vsaki polici drugače zaživijo. Zagotovo unikatnost stavbe najbolje pride do izraza pri Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Urša Kocjan, pravi, da jo še vedno presunejo detajli Plečnikove arhitekture, čeprav je v NUK-u zaposlena že več kot deset let. »Težka vrata, skozi katera moramo vstopiti, nakazujejo, da pot do znanja ni enostavna. Sprehodiš se po ogromnem stopnišču, iz teme prihajaš do svetlobe, do velike čitalnice, ki je najbolj svetel prostor v stavbi. Gre za obredno pot – prihajaš iz teme neznanja k svetlobi, luči znanja. Čitalnica je veličasten prostor, z visokimi stropovi, okni in lestenci ter drobnimi detajli, kot so na primer ikonične namizne svetilke.« V NUK-u lahko najdemo vse, kar je bilo izdano v Sloveniji: od knjig, zbornikov, časopisov in revij, kaset, CD-jev, plošč, kartografskega in slikovnega gradiva ter drobnega tiska, celo telefonske imenike pa tudi rokopise, stare tiske in drugo dragoceno gradivo. Ker shranjuje vso to dediščino, je NUK res simbol našega naroda. Poseben je tudi v tem, da ne omogoča romantičnega raziskovanja med policami, saj je gradivo shranjeno po posebni metodi. Vsaka enota ima unikatno določeno številko (signaturo) in s tem mesto na polici, zato gradivo pripravljajo le knjižničarji, vse gradivo pa se mora naročiti vnaprej. NUK je vsekakor nekaj posebnega, vendar pa prav vsaki knjižnici pridih daje njen prostor.

»Ni vsaka knjiga knjiga iz knjižnice.« - Sabina Šolar, Knjižnica dr. Toneta Pretnarja Tržič

Sabina Šolar

»Na poti v službo sem srečala gospo, ki je že nekajkrat povpraševala po določeni knjigi. Obvestila sem jo, da je knjiga ravno prišla. Veselo je vzkliknila, da se že danes oglasi v knjižnici. Presenetila sem jo z obrazložitvijo, da vsaj še nekaj dni, morda celo en teden, knjiga še ne bo na voljo za izposojo,« pove Sabina Šolar. »Biti knjižničar ne pomeni zgolj biti posameznik, ki ljubi knjige. Knjižničar postaneš skozi prakso. In tudi knjiga mora skozi proces, da postane knjiga v knjižnici. Ni vsaka knjiga knjiga iz knjižnice.« »Od nakupa knjige do prve izposoje je proces, ki si je sicer med knjižnicami podoben, vendar pa ima vsaka knjižnica tudi svoje značilnosti. Vsi knjige preko sistema COBISS vpisujemo v lokalno bazo knjižnice. CIP zapis, ki ga določijo že v NUK-u, pove, v katero področje knjiga spada. Vsaka knjižnica določi lokalne parametre in natančno določi, na katero mesto bo knjiga postavljena. V knjigo vpišemo inventarno številko, ki je enaka številki na nalepki knjige, in jo ožigosamo z žigom knjižnice – na zavihke platnic, zadnjo potiskano stran, z drugim žigom pa med besedilom. Knjige so zavite, ker jim tako podaljšamo življenjsko dobo. Vendar pa se v naši knjižnici zavijanja zaradi okoljskega vidika ne poslužujemo več, izjema so le otroške knjige. Nekatere knjižnice uporabljajo ekološke materiale za ovijanje, vendar je čedalje več knjig mehke vezave, kjer zavijanje ne podaljša življenjske dobe. Raste izposoja e-knjig, zadnje čase tudi avdio knjig, kjer knjiga ni več v fizični obliki in je zato ni treba opremljati. Knjižničar izbere knjigo na portalih Biblos ali Audibook in kupi licenco za izposojo posamezne knjige. Postopek je hitrejši, saj bralec do knjige lahko pride že takoj po nakupu.«

»Knjižnica je varen pristan.« - Maja Baš, Občinska knjižnica Jesenice

Maja Baš

»Knjižnica ni le prostor izposoje knjig, temveč ima knjižnica kot institucija tudi pomemben socialni pridih,« pove Maja Baš iz jeseniške knjižnice, kjer ta vidik zaradi višje stopnje brezposelnosti v občini morda pride še bolj v ospredje. »Knjižničarka sem že 31 let in v teh letih sem spoznala mnogo posameznikov, ki jim knjižnica resnično nudi zavetje. Nek gospod prihaja v našo knjižnico vsak dan in zvečer ga je včasih treba prav prositi, da gre, ko zapiramo. So otroci, ki pridejo vsak dan, ker jim je pri nas ljubše kot doma. V Domu upokojencev živi gospa, ki je bila prej naša redna obiskovalka. Redno nas pokliče, rezervira knjige in prosi delavko v Domu upokojencev, da pride iskat te knjige. Izposoja si zelo težke, filozofske knjige in večkrat mi po telefonu pove, da se trudi motivirati svoje sostanovalce, da najdejo voljo do življenja. Konec leta nam člani večkrat prinesejo čestitke, piškotke ali druge malenkosti. S posamezniki resnično spletamo osebne stike. V čitalnico zaidejo tudi brezdomci, ki se pridejo pogret in zgodilo se je tudi, da kdaj posameznik kar zadrema pri nas. Težko mi je pri srcu, ko pomislim, koliko je teh ljudi, ki zaradi virusa trenutno nimajo svojega kotička. Danes to morda bolj opazim kot v mlajših letih, vendar imam občutek, da je v tem hitrem svetu več samote in da čedalje več ljudi išče stik ter pogovor z nekom, ki ga bo poslušal. Zato verjamem, da bodo v tem pogledu knjižnice v prihodnosti še bolj pomembne. Knjižnica je svetišče – ne le zaradi znanja med platnicami, temveč ker se v knjižnici še vedno v ospredje postavlja človek, človeški stik in humanost na splošno.«

»Ko posameznik prestopi prag knjižnice, ni vrag, da ga knjige ne uročijo.« - Božena Kolman Finžgar, Knjižnica Antona Tomaža Linharta Radovljica

Božena Kolman Finžgar

»V knjižnicah smo spoznali, da ne obstaja en recept, ki bi pritegnil k branju vse bralce in zato je pomembno, da imamo več projektov. Gre za vrsto manjših spodbud in vsak posameznik, ki začne brati, je velikanska pridobitev. Z občinami smo dogovorjeni, da novorojenčkom ob rojstvu podarijo našo zgibanko, v kateri starše informiramo o prednostih branja. Otroke vključujemo v knjižnico direktno preko vrtcev s projektom »Z nahrbtnikom v knjižnico« in kasneje preko šole. Zavedamo se, da je najbolj pomembno pridobiti tiste, ki v knjižnico ne pridejo – tako odrasle kot otroke. Zato organiziramo široko paleto dogodkov od angleščine za starše, joge za dojenčke, predavanja za doječe mamice, lutkovne predstave in tako naprej. Verjamemo, da je ključnega pomena otroka naučiti, kako pomembno in prijetno je branje, kajti če razume branje kot sprostitev in užitek, bo to navado obdržal za vedno. Želimo spodbuditi otroke, da si sami izberejo knjige in poiščejo tisto, kar jih zanima. Spodbujamo starše, da otrokom berejo in iz tega naredijo prijeten družinski ritual. Imamo tudi projekte za spodbujanje branja med odraslimi »Ta veseli knjižni svet«. V zadnjih letih smo opazili napredek, ki ga je sedaj virus zaustavil. Svet po epidemiji bo drugačen in če bomo zgolj nadaljevali, kjer smo končali pred zaprtjem, bomo naredili velik korak nazaj. V tujini se že močno zavedajo, da mora biti knjižnica prijeten prostor, kamor ljudje ne hodijo le po knjigo, temveč se radi zadržujejo. V Radovljici imamo novo knjižnico, kjer je zraven tudi kavarna, zato ljudje radi pridejo k nam spotoma. Pred leti smo bili skeptični za domžalsko knjižnico, ki je nastala nad Merkatorjem, vendar smo spoznali, da se je to izkazala kot dobra praksa. Ključno je, da ljudje pridejo v knjižnico. Potem pa ni vrag, da ga knjige ne ujamejo in uročijo.«   

»Otroci morajo knjižničarja začutiti.« - Andrej Jalen, šolska knjižnica na OŠ prof. dr. Josipa Plemlja Bled

Andrej Jalen

»Superknjižničar« Andrej Jalen je zaposlen v blejski šolski knjižnici, pred tem pa je delal v splošni knjižnici Blaža Kumerdeja na Bledu. Za svoje delo in dosežke na področju dviga bralne kulture je bil leta 2018 nagrajen s »sončnico na rami«. Pravi, da je navečja razlika med splošno in šolsko knjižnico v tem, da si v slednji bolj samostojen, saj vse naloge od nabave do birokracije in izposoje opravljaš popolnoma sam. »Tako v splošni kot šolski knjižnici pa je pomembno, da si do otrok iskren, saj to hitro začutijo. Želim si, da ne pridejo do mene le z vprašanji o knjigah, temveč da se počutijo dovolj sproščene in me vprašajo karkoli želijo. Imam prednost, da sem že prej delal na Bledu in me otroci poznajo. Pomembno je, da se do otrok pristopi in ne čaka, da oni pridejo do nas. Moramo jih navdušiti za knjige in jim predstaviti, da se v knjigah skrivajo mnogi svetovi. Spodbujam jih, da poleg obveznega čtiva vzamejo knjige, ki jih zanimajo. Otroke najlažje za branje navdušimo, ko so še majhni. Tudi v šolsko knjižnico najraje zahajajo otroci do petega razreda, kasneje manj, a če zgodaj razvijemo njihovo ljubezen do knjig, bodo tudi kasneje znali poseči po knjigi – za znanje in nasvete ter za sprostitev. Z različnimi projekti v knjižnicah pritegnemo njihovo pozornost. Hkrati jih lahko veliko naučimo in jim damo občutek, da je knjižnica prijeten prostor in knjiga njihova prijateljica.«