Zabava me, da je predstavnik enega izmed najbolj nezgovornih, spoštljivih in zadržanih evropskih narodov, premočenega od luteranstva, napisal najbolj zgovorno, nespoštljivo in neinhibirano delo, kar jih pomni literarna zgodovina. Norveški pisatelj Karl Ove Knausgaard je namreč leta 2006 ali 2007 ugotovil, da mu je od fikcije slabo, da se ne želi ukvarjati z gradnjo likov, fabule in konfliktov, ki jih ta po pravilu mora vsebovati, edini zvrsti, ki ju je tedaj še cenil, sta bili zato dnevnik in esej. Da bi se odrešil potencialne polifonije pripovedne proze, se je odločil za monofonijo avtobiografske izpovedi, ki se je iztekla v 3600 straneh oziroma v šestih knjigah, ironično naslovljenih z Moj boj (Min Kamp). Knjige je napisal vročično hitro, tri so izšle v 2009, dve v 2010 in finalna, tisočstranska v 2011. Seveda obstajajo razlogi, da je tako kačo besedí zmogel napisati v strašljivo kratkem času.
Ko tu namreč uporabljam besedno zvezo »avtobiografska izpoved«, vedite, da jo uporabljam zgolj po sili razmer, saj za to, kar je ustvaril Knausgaard, še ni na razpolago pravega neologizma. V Mojem boju je zapisano in zabeleženo in ovrednoteno in razdelano vse, kar se je doslej nagrmadilo v Knausgaardovem življenju, ne samo objekti, kot so čaj in tapete, temveč tudi njegovi nekdaj bližnji ljudje, bivše žene, od katerih je druga trpela za bipolarno motnjo, njegovi otroci in njegov zapiti oče, čigar truplo mora Karl Ove obiskati dvakrat, ter posebej neužitna razdirajoča očetovska čustva ali zasilna zaljubljenost. Da bi, dragi bralci, dobili boljši občutek, kako zadeva stoji, navajam odlomek o pitju čaja iz prve knjige:
»Po nekaj časa sem dvignil čajnik in nalil. Temno rjav, skoraj kot les, se je čaj dvigal v beli skodelici. Nekaj lističev se je zavrtelo in prilebdelo na površje, drugi so kot črna blazina ležali na dnu. Dodal sem mleko, tri čajne žličke sladkorja, pomešal, počakal, da so se lističi ustalili na dnu in pil. Mmm.«
Zveni kot ne posebej zanimiva osvežitev statusa na Facebooku, kajne? Zgornja poved velja za model neimpresivnega, suhega in komajda literarnega sloga, v katerem je zapisana večina banalnosti Karlovih dni, na primer obisk frizerja v priseljenski četrti Stockholma, zalizovanje na najstniških zabavah (ko je bil Knausgaard tudi sam najstnik, seveda), menjava hčerinih pleničk in drugo. Knausgaard zmore tudi drugače, zmore se približati visoki intenzivnosti literarnega glasu, recimo z:
»Spomin je pragmatičen, pretkan in prebrisan je, vendar nikakor na zlovešč način; prav nasprotno, naredi vse, kar lahko, da zadovolji svojega gostitelja. Nekaj potiska spomin v veliko praznino pozabljenja, nekaj ga zamaje do nerazpoznavnosti, nekaj ga v celoti napak razume, nekaj, in ta nekaj je prav kakor nič, ga prikliče z ostrino, jasnino in natančnostjo. To, kar je priklicano natančno, vam nikoli ni dano določiti.«
Knausgaard torej lahko piše na najmanj dva načina, enolično in vzvišeno, vendar najpogosteje ubere prvo pot, to še posebej pedantno in potrpežljivo. Ne skopari s klišeji – čas mu med prsti teče kot pesek in, ko se zaljubi, ga udari strela –, ne ukvarja se z obliko, v svojo pisavo pripušča vse poulično in obrabljeno, zato je pogosto najmanj neroden in največ dosadan. Iz tega razloga med skeptiki, kot so na primer učiteljice norveščine za tujce, velja, da je njegovo pisanje izjemno primerno za tiste, ki bi radi izpopolnili svoje veščine vsakdanjega sporazumevanja. Hkrati pa je, kot opozarja angleški kritik James Wood, njegova govorica nadvse odprta, iskrena, pripravljena biti scela ranljiva v odnosu do življenja in do bralca:
»Kjer se mnogi sodobni pisatelji refleksno obrnejo k ironiji, je Knausgaard intenziven in izjemno iskren, brez strahu izraža univerzalne tesnobe, brez strahu se kaže kot naiven ali čuden. Kljub temu, da so njegove povedi dolge in ohlapne, niso ljubko ali brezciljno digresivne: resnica je nenehno napadana, ne zapecana.«
Knausgaard je uspel v luteranskem okolju, nevajenem prvoosebnega izlivanja (na vprašanje Kako si? obstaja samo en odgovor in ta odgovor je venomer samo ena beseda), ne samo prebiti led, ampak prodati skoraj pol milijona izvodov, hkrati pa obsesti še literarno kritiko doma in po svetu. Sitneži in ljubitelji so v svoji argumentaciji enako prepričljivi. Prvi tožijo, da vse skupaj res ni ničkaj literarno, saj naj bi morali od literature zahtevati najmanj selekcijo materiala in izpiljen avtorski slog, daleč od trpežno dokumentarističnega. Njegova izvajanja parodirajo in pometajo na smetišče zgodovine, ljubitelji pa vzklikajo, da je Knausgaard na eni strani ustvaril hvalnico življenjem, ki jih v resnici živimo, na drugi strani pa naj bi bilo njegovo pisanje veličastno utelešenje napora izmikanja smrti. Po mnenju Guardianovega kritika Harija Kunzruja je Knausgaardov projekt dolgočasen, toda ne način, na kakršnega je dolgočasna slaba pripoved, temveč na način dolgočasnega življenja; v tem naj bi bila resnična perverzija Mojega boja.
Na Norveškem so delo okronali za roman, v Veliki Britaniji pa ga obravnavajo izključno kot spomine. Kakor spet opozarja Kunzru, spomini navadno naseljujejo udomačen dramaturški lok, neka znana oseba nam pripoveduje o tem, kako je postala znana oziroma kako je uspela, kako je obogatela, nek žvižgač nam pripoveduje o tem, kako je zažvižgal, nekdo, ki preživi velike ovire, nam poroča o tem, kako je uspel preživeti in postati srečen. Knausgaardov cilj pa naj bi, nasprotno, bil skozi pisanje prikazati svoj obraz, razkriti tisto pravo vedenje o samem sebi, ne da bi ga v tem omejevale literarne konvencije ali pa sla po heroizmu ali všečnosti. V tem smislu je Moj boj srhljiva politična vaja iz transparentnosti, morda celo patološko iskanje odveze v svetu, kjer je javno zasebno in zasebno javno. Knausgaardov odnos do (lastne) resničnosti in umetnosti dobro ponazori sestavek, v katerem se sprašuje, kaj je tisto presežno, kar doživlja ob nekaterih slikah v umetnostni galeriji:
»Ne vem, kaj na teh slikah je name naredilo tako velik vtis. Kakorkoli, zares osupljivo je, da so bile vse naslikane pred letom 1900, znotraj umetniške paradigme, ki je venomer ohranila nekakšno referenco do vidne realnosti. Zato jih je venomer označevala določena objektivnost, s katero označujem razmik med realnostjo in portretiranjem te realnosti, in bila je brez dvoma v tem vmesnem prostoru, kjer se je ‘zgodila’, kjer se je pojavila, karkoli sem pač že videl, ko se je zdelo, da svet stopa naprej od sveta.«
Knausgaardova resničnost ne želi biti posneta ali zrcaljena resničnost, njegova relacija ni povsem nedolžna ali neposredna. Knjiga, za nekatere izrazito odveč, za druge sijajna, je dokument tega, kako nekomu spodleti proizvesti primerno reprezentacijo samega sebe, je popis vseh zavojev in potlačitev in naključnega dviga, ki snuje vsakršno identiteto. Knausgaardova namera se je, kakopak, izpolnila povsem faustovsko, Knausgaard je po svojih lastnih besedah »svojo dušo prodal hudiču«, saj je moral za domnevno literarni projekt zastaviti najmanj intimo svoje družine (če mu že za svojo ni bilo toliko mar). V nekem intervjuju je povedal, da je po približno desetih letih od očetove smrti in po izdanih dveh romanih začutil nujnost, da se osvobodi svoje preteklosti, da vse pretopi na papir. Svojo šesto knjigo je zaključil z intrigantnim samopreklicem: »Vesel sem, ker nisem več pisatelj.« Kot bi hotel namigniti, da ve, koliko potujitve potrebuje literatura, da lahko govori v večnost in govori mnogim; ker je bralcem o sebi povedal preveč, ne more več zastopati literarne skrivnosti; kakor da ve, da je, ko je dovolil, da je predmet pisave postal on sam, izgubil sposobnost samega sebe izleči v idejo. Morda, morda pa je bil zgolj vzhičen, ker mu je naposled uspelo zajeziti veliko besedilno povodenj, to čudno povodenj, za katero Wood pravi, da ga je »privlačila tudi, kadar ga je dolgočasila.« Morda, morda je Knausgaard Bledi kralj naše generacije, v čas kot trohnečo reč zazrti vladarček, ki mu, prav zato, ker je trohneč, svojega lastnega časa in časa bralcev ne more biti škoda.
