Kapitalizem je propadel. Prišlo je nekaj hujšega

Slavoj Žižek in Janis Varufakis v Cukrarni na zaključku festivala Indigo. Fotografija: Andrej Peunik/MGML

»Bodi pogumen, poslužuj se svojega lastnega razuma!« je v svojem slavnem eseju Odgovor na vprašanje: kaj je razsvetljenstvo? zapisal Immanuel Kant. Ljudem je očital predvsem lenobo in strahopetnost, zaradi katerih so si lahko »drugi prisvojili varuštvo nad njimi. Če imam knjigo, ki ima zame razum, dušebrižnika, ki ima zame vest, zdravnika, ki zame presoja dieto itn.: potem se mi vendar ni treba samemu truditi.« Ta pogled, ki je lahko izražen z različnimi stopnjami moraliziranja, že dolgo predstavlja nekakšno obče mesto nastopov ljudi, ki jim pravimo javni intelektualci_ke. Zato sem malo zdolgočaseno začel brskati po telefonu, ko je Slavoj Žižek v uvodu svojega pogovora z Janisom Varufakisom, ki se je kot zaključni dogodek letošnjega festivala Indigo odvil 21. okrobra zvečer v novoprenovljeni Cukrarni in bil hkrati streaman prek platforme Entrio, začel govoriti o Kantu in javni rabi uma. A je zelo kmalu spet pritegnil mojo pozornost: Kantovo formulo je namreč preobrnil in opozoril ravno na to, da sodobna ideologija ne cilja več toliko na naivnost – strahopetnost in lenobo – ljudi, temveč na naš skepticizem in nezaupanje. Opozoril je, da je geslo sodobnih teoretikov zarot »do your own research«, da je bistvo sodobnih gibanj, ki zanikajo epistemološke in družbene pridobitve znanosti ter demokratičnih političnih sistemov, ravno želja po emancipaciji od »z vrha vsiljenih« prepričanj. Posluževanje lastnega razuma in njegova javna raba očitno nista nekaj enoznačnega in lahko dosegljivega: pod njuno krinko se namesto teoretsko in empirično podprtega ter reflektiranega poskusa razumevanja sodobnosti zlahka ugnezdi tudi požiranje teorij zarote na obskurnih spletnih straneh in razpravljanje o njih v različnih FB skupinah. In to je bil tudi zastavek pogovora med Žižkom in Varufakisom – trdila sta, da bosta v nasprotju s konspiratornimi in ideološkimi odgovori, ki obsedajo družbo, ponudila nekaj resne analize sodobnosti.

Slavoj Žižek Fotografija: Andrej Peunik/MGML

A je bilo pred tem seveda treba nekaj časa posvetiti Sirizi in Varufakisovi vlogi pri poskusu reševanja Grčije iz dolžniške krize leta 2015. (Vprašanj o tem je očitno naveličan tudi Varufakis sam, ki je po polurni debati o Sirizi z besedami »zaenkrat nismo še nič javno intelektualizirali« Žižka spodbudil, da se premakneta k naslednji temi. Ni pa jih naveličan Luka Mesec, ki je na koncu dogodka za nekaj minut zadržal mikrofon in postavil vprašanje, na katerega se je Varufakis odzval z rahlo nestrpnim »verjetno niste bili tukaj od začetka«). Varufakis je tako najprej ponovno razložil, kako je kot finančni minister poskušal izkoristiti protislovja evropskega ekonomsko-političnega sistema in s sledenjem strategiji izstopa iz evroobmočja in vrnitvi na nacionalno valuto, ki bi ju evropski bančniki na vsak način hoteli preprečiti, Grčijo poskušal rešiti pred dolžniško krizo. Fascinantna, grenka, a že večkrat slišana zgodba (o kateri je Varufakis sicer izčrpno pisal tudi v svojem bestselling političnem memoariju Je tu kakšen odrasel?). So pa bila zato bolj zanimiva naslednja vprašanja, s katerimi je Žižek dobro orisal nekaj ekonomsko-političnih problemskih sklopov, ki jih morajo sodobna levičarska gibanja znati kritično analizirati in za njih ponuditi rešitve, če želijo predstavljati resno alternativno obstoječemu ideološkemu redu na eni in fašizmu na drugi strani. Ta del pogovora lahko nekako razdelimo na dva dela: v prvem del sta se dotaknila predvsem ekonomskih problemov in pojavov, od rasti na borznih trgih, ki se je dogajala kljub ustavljanju ekonomije v času najhujših lockdownov, do prihajajoče inflacije. Drugi del pa je zadeval predvsem problem prevzemanja konstruktivnega odnosa do Izraela in Kitajske.

V prvem delu je Varufakis predstavil svojo analizo, v kateri ugotavlja, da trenutni ekonomski sistem ni več kapitalističen. To je podprl z dvema argumentoma. Najprej je izpostavil, da v kapitalizmu gospodarska rast temelji na dobičku in vlaganju le tega nazaj v gospodarsko, danes pa ekonomijo poganja denar, ki ga centralne banke za nizke ali celo negativne obresti posojajo lokalnim investicijskim bankam, te pa ga nato vlagajo v podjetja z najmanjšim tveganjem, torej velike multinacionalke. Potem pa je poudaril še, da novi digitalni trgi, ki jih ustvarjata Amazon (za vse vrste izdelkov) in Alphabet (za oglase), niso prvi kapitalistični trgi. Na njih namreč ne poteka konkurenčni boj med avtonomnimi akterji, ki poskušajo z omejenimi sredstvi maksimizirati svoje dobičke, ampak jih v vseh aspektih nadzorujeta ti dve podjetji. Če si ogledamo primer Amazona: kot lastnik platforme, na kateri različna podjetja prodajajo svoje izdelke, sam določa, kdo lahko na platformi prodaja, kako se bodo zadetki prikazovali uporabnikom, kako se bodo določale cene in delili zaslužki, hkrati pa na tem »trgu« sam sodeluje kot en od ponudnikov izdelkov (zaradi te očitne nepravičnosti je bila letos v Združenih državah proti Amazonu vložena tudi tožba na podlagi zakonov, ki omejujejo monopole). Varufakis je takšno delovanje primerjal z distopičnim scenarijem, v katerem si celotno Ljubljano lastni ena entiteta, ki hkrati določa, kakšne storitve in izdelki se lahko prodajajo, kdo jih lahko prodaja in ki hkrati v skladu s tem, kar hoče, da vidimo, usmerja naš pogled.

Janis Varufakis Fotografija: Andrej Peunik/MGML

Vprašanje je, ali je sistem, kot ga je orisal Varufakis, res ne- ali post-kapitalistični, zagotovo pa ustvarja razmere bogatenja najbogatejših in stagnacije vseh ostalih, ki so, kot je rekel, »darilo fašistom«. Zato je še toliko pomembneje, da je v odgovoru na Žižkovo vprašanje, zakaj klasična socialistična rešitev nacionalizacije (ali, kot je rekel Žižek: »bum bum nationalize it«) ne deluje več (kratek odgovor je sicer, da nobena država ne more nacionalizirati multinacionalk), na hitro skiciral tudi korak k spreminjanju sistema (natančneje je sicer predstavljen v njegovi najnovejši knjigi Another Now). Bistveno se mu zdi predvsem spreminjanje lastniških razmerji: namesto javnega trgovanja z lastniškimi deleži, ki posameznim entitetam dajejo moč odločanja v podjetji, predlaga, da vsak posameznik_ca dobi eno delnico, s katero ne more trgovati, ji pa daje volilno pravico v podjetju, kjer je zaposlena in pravico do osnovnih socialnih storitev. Ni bilo dovolj časa, da bi Varufakis idejo natančneje predstavil, a je bilo kljub temu precej osvežujoče slišati zasnutek progresivnega programa, ki izhaja iz sistematske spremembe ekonomskega sistema (kljub temu, da se sicer ne strinjam z Varufakisovo pozicijo, da bolj kulturno naravnani boji za socialno pravično sploh niso pomembni za to, da se ljudje »znebijo svojih verig«).

Drugi sklop pogovora pa je zadeval zavzemanje pozicije do Izraela in Kitajske. Tako Žižek kot Varufakis sta bila namreč v preteklosti zaradi svojih kritičnih izjav do izraelskega političnega režima označena kot antisemita. Takšno enačenje nasprotovanja sionizmu (gibanju, ki ga uteleša aktualna izraelska politika in ki se zavzema za vzpostavitev judovske države na bibličnem »obljubljenem ozemlju«, ne glede na predhodno naseljenost tega ozemlja) ter antisemitizma, je očitno problematično, vseeno pa ostaja odprto vprašanje analize stanja, ki bo presegla retorično »obtožbo apartheida in nasilja nad Palestinci«. Žižek je tako predstavil svojo idejo, da smo priča sionističnemu antisemitizmu, procesu, po katerem se zaradi sionističnega projekta izraelske države Judje izseljujejo iz ostalih držav (»izginili so od tod«) in okupirajo arabsko območje Palestine (»širijo zahodno civilizacijo med barbare«). Varufakis pa je izpostavil, da so za Palestinci druge največje žrtve apartheida progresivni prebivalci Izraela, ki morajo živeti pod skrajnodesničarskim režimom, zato je ena od poti razgrajevanja apartheida tudi krepitev internacionalnega progresivnega gibanja in s tem povečevanje njegove moči v posameznih državah.

Fotografija: Andrej Peunik/MGML

Poseben problem za levičarske, predvsem marksistične mislece (Varufakis se je med pogovorom označil za »liberalnega marksista«) pa predstavlja tudi Kitajska, ki vsaj deklarativno še vedno velja za komunistično, hkrati pa je že dolgo zelo očitna avtoritarna in nasilna naravna njenega režima, sploh pri obravnavanju Hongkonga in manjšinskega prebivalstva Ujgurov, ki so ga nekateri označili za genocid. Varufakis je tako najprej izpostavil, da zavrača totalitarne taktike kitajske komunistične partije, a je večino časa posvetil argumentu, da pristop, ki so ga v svoji kitajski zunanji politiki ubrale zahodne države z Ameriko na čelu, spodbuja nastanek nove hladne vojne. Poudaril je, da Kitajsko težko označimo za imperialistično, saj v tujih državah (večinoma afriških in južnoazijskih) predvsem investira v infrastrukturo – to ji sicer koristi, a »zgolj dela biznis«, kar ni primerljivo z evropsko imperialno politiko prejšnjih nekaj stoletji. To je sicer res, a je morda vredno poudariti, da je Varufakis vpliv kitajskih investicij v revnejše države morda vzel preveč zlahka: intenzivno ribarjenje kitajskih ladij v Gambiji je na primer uničilo lokalno, na ribolovu utemeljeno gospodarstvo in prebivalstvo potisnilo v odvisnost od kitajskih delodajalcev. Ima pa zgodba tudi zasuk: kitajska podjetja namreč v Afriki nalovljene ribe spremenijo v hrano za tune in losose, ki jih gojijo kitajske ribogojnice in prodajajo v zahodne države. A se tudi to sklada z Varufakisovim splošnejšim poudarkom, da je Kitajska integralen del globalnega ekonomskega sistema, ki ga želimo spremeniti kot celoto, česar pa za gotovo ne bomo dosegli z novo hladno vojno.

Žižek in Varufakis sta bila v svojim ambiciji »javnega intelektualiziranja« po mojem mnenju tako precej uspešna. Zdi se mi, da sta presegla postano atmosfero pregrevanja klasičnega nabora levičarskih obžalovanj, ki običajno pritiče takšnim dogodkom ter tako ostala zanimiva in prepričljiva za širšo javnost. Hkrati pa sta bila očitno tudi sama precej dobre volje in poskrbela tudi za fane: sam sem se precej zabaval med njuno debato, ali imata raje Wolfganga Schäubla ali Angelo Merkel, predvsem pa med Žižkovim fangirlanjem čez Mihaela Suslova, notoričnega sovjetskega hardlinerja.