Kanaan-nada

Na nove začetke proti koncu starega leta. 2018 se je hitro zgubalo samo vase, skrhalo svoje robove in naostrilo svoje pasti, da vendarle ne bomo ugotovili, od kod bo udarilo, ko bo priletelo naravnost v nos. Enga čez kepo pa domu. November bo jutri, trinajsti, vreme leži nekje pri ničli in moje noge z eno samo peto za kanček štrlijo čez ograjo. Za kanček se pravi, za las. Toliko o tem v uvodnem dejanju.

Ko so se noge končno pustile preprositi, naj me odneso v službo, se je metro na zeleni liniji spet obotavljal. Hecno, ponavadi je neugodna oranžna. Najraje imam modro, ker je najstarejša in najkrajša, ampak v resnici jo uporabljam najredkeje, zato mi praviloma uspe zgrešiti rush hour. Zelena, oranžna in modra, potem pa jih zmanjka. Oh, well, skomignem in se zastrmim v pološčene konce čevljev. Kadar je na tleh zmrzljiva plundra, nimajo optimalnega oprijema, kakšno razočaranje, k sreči se je to za zdaj zgodilo samo enkrat. Še druga opazka je, da je velika tugota in žalostna vest, da se bodo temperature dvignile in padale; od nič pa do minus osem, devet stopinj v roku prihodnjega tedna, pa se to zdi čisto navadno. Na zadevo se zdijo vsi celo tako dobro pripravljeni, da ne zaleže nobena pritožba.

Rada bi napisala Na koncu ulice stoji hiša, pa je na teh tleh še nisem našla, – konci ulic se stapljajo v druge ulice in sami vase in drug v drugega, v kakšen parkič ali v zaplato gozda, vse hiše na robovih so podobne tistim v sredini in sploh je celo mesto podobno samemu sebi, samo da so ponekod hiške trinadstropne in malo bolj ljubke, s tistimi zavitimi stopnicami ali z onimi ravnimi strmimi stopnišči, s simetrično razgibanimi pročelji, z drobno rezljanimi ograjami in okenskimi okvirji, z nekakšno pozornostjo leve roke zgnetenimi pogoji za življenje v tovrstno razgibanih okoljih in podnebjih. It be like that sometimes

*Ça va mal à shop, eh? Ponekod so domovi zavzeli podobe pragmatično nizko odsekanih robov z resnejšimi pročelji, z dvema namesto s tremi etažami in z veliko bolj divjini podobnimi zadnjimi uličicami. Preraščenimi z divjim podrastjem jih prekriva luknjast makadam, ki še pesek ni, ampak ga je ena sama zbita zemlja z občasno vzniklim otočkom asfalta ali dvema, z mačjimi avtocestami ki jih prečijo čez zrahljane ograje posamičnih vrtov, z divjim podrastjem zaraščeno trasruto posamičnih rodov rakunov, veveric, dihurjev, vsegaživega, kot tudi obvezno omniprezentno kavabar-dom traso tistega enega gospoda, ki se brez čelade vedno pojavi na tej ali oni inačici frčota, z na krmilo obešeno belo plastnično vrečko. Pragmatično se držim nizkih koncev mesta, čeprav mi je edino prevozno sredstvo javni prevoz in sem se brez težav sprehajala v nedogled, ko je ta zatajil, samo da ni na hribu, malo naklona je preveč in občutki za razdalje se napnejo kot elastika, potem pa je še težje zapustiti posteljo.

O moji pijani maršruti

Ko sem se ponoči vračala domov, sem šla, če se mi ni ljubilo sprehajati ob kanalu, po Rue Workman. Rue Workman, he he he. Kadar si npr. izstopal v Outremontu na drugi strani mesta, si lahko zavil na Avenue Wiseman, če ti je tako poželelo srce. Ko pa si z Atwaterja (ki vodi k, ne ob vodi) zavijal na Rue Workman, si moral mimo nekih opečnatih stavb, pa vedno po spominu, nikoli po občutku, ker občutek vara ali pa ga sploh ni. Potem je bilo treba nadaljevati do celega niza opečnatih stavb, mimo nekaj revitaliziranih loftov, nekaj pisarn, tu in tam kakšne dobrodelne ustanove, kakšnega preveč urejenega skvota, popolnoma integrirane Metelkove s sebi lastno (oh-tako-zelo-unikatno) pankersko estetiko, z velikimi okni, ki so razkrivala noro-lepa-urejena stanovanja, z urejenimi hišnimi številkami na pročelju in z grupicami ljudi, ki so izpod sumničavih obrvi kukale v svet izpod nadstreškov, ki so jih delala vrata odprtih avtomobilskih garaž, izpred majhnih galerij, izza novembrskih roštiljad v deževnem vremenu, v soboto ob treh popoldan. Iz vsega tega so tu in tam štrlele prazne linije, rezervirane za železniške tire, očarljiv zarjavel industrijski mlin (recimo obrat, stal je ob vodi in bili so ga štirje visoki silosi z dodatki), ki je stal tik poleg velike zelenice nove mikropivovarne, sodeč po velikosti njihovega vrta v poletnih mesecih precej priljubljene. Vedno je odmevala s smehom polpijanih ljudi v vročem popoldanskem soncu, jaz pa sem se smukala mimo in sama sebi govorila senca, da sem prestopila tisti rob ograje, se sprehodila po še nedokončano izgrajenem bregu kanala, na katerem ni hotel nihče ničesar delati; z izjemo nekaj veselih sprehajalcev s povodcev spuščenih psov, ki so vedeli da bodo, če bodo zasačeni, dvojno oglobljeni. In nekako je bilo videti, da je v mestu tisočih obnov in projektov, ki pritičejo izgradnji in večno vračajoči se obnovi javne infrastrukture, za tisto majhno zaplato 20-nekaj metrov zmanjkalo interesa. Mogoče pa so samo pritisnili pavzico na projektič, ker so bila v delu pogajanja med nevladnimi organizacijami in mestno občino okoli vprašanja tistega starega mlina. Ko sem ga prvič obiskala, sem Lou popolnoma suvereno zatrdila, da razumem, zakaj občina noče investirati v projekt, ker je zadeva res ogromen safety hazard in bi zahtevala majhen miljon opravil in denarjev. Nedolgo po tem, ko sem ga obiskala drugič, me je mobilna aplikacija Ground News opozorila na uspešno izpogajan začetek pogajanj med nevladnimi organizacijami in mestno občinsko administracijo, kar je pomenilo, da so bili  prejemniki 10.000 CAD, namenjenih izrisu in pripravi predstavitve projekta revitalizacije starega silosa, heh, mlina.

Pa dalje, bližje in mimo srca Svetega Henrija. Nekaj parkov, nekaj trgovinic in precej grafitov, pardon city sponsored muralov, brunch izveski na pročeljih Rue Notre Dame z diskretnimi poslovnimi poslopji, posejanimi na robovih nizov stanovanjskih zgradb, morda te je tam mimo še peljal avtobus, ne vem, v vsakem primeru je bilo po Rue Workman treba biti pozoren na Rue Rose de Lima. Gospa ali gospodična, o kateri nisem vedela ničesar, je poleg simpatično zvenečega imena naznanjala tudi, da si na pravi poti, da tam mimo vozi 191 in da si že v varnem zavetju linije med dvema domu najbližjima metrojema in si razdalje lahko začneš sestavljati v smiselne kvadratke prehojenih korakov. Eden od metrojev je bil nekoliko levo, drugi nekoliko desno od velike ceste, ki se je ravno vlekla vse od mestnega centra na desni, do moje majhne stranske uličice na levi, po čemer se je iztekla v nekaj šolskih poslopij in v senci velikega gradbišča avtoceste nad sabo prečkala kanal in se znašla v Verdunu. Na koncu ulice stoji hiška.

Hiška je polna radoživih bitij. Dva psa, mačka in miši in upajmo, da nobene podgane, nekaj ljudi, občasno bojda kaj bolh, malce načeti temelji, ki se Keeanu niso zdeli vredni obnove, boksarska vreča v kleti in boks lutka na vrtu, nekaj zarjavelega pohištva, ki se sonči v podrastju, naslonjenega na en ali na drug rob hiše. Velika lesena klop v sredi, v senci nekaj dreves s tankimi, razvejanimi stebli, ki so le previsoka, da bi jih oklicala za grm, v kotu pod njimi razpadajoča, navidezno zidana okrogla banja. V resnici zgolj iz precej  domišljave plastike. Celo poletje je služila za vir raznolikih opazk in polsrčnih pogovorov o tem, da bi jo lahko nekega dne v petnajstih minutah (zdaj pa že res) odvalili na rob ulice ali pa poklicali nekoga, komur bi prispevali simbolično vsoto denarja in v delovanju participirali zgolj z observacijo. Kolikor vem in sem zmožna predvidevati, še zmeraj stoji tam kot navidez od nekdaj, dolgo pozabljeni ice breaker in vir potencialnih skrbi, ker kadar nimamo drugega sovražnika, si ga je pač treba umisliti.

Tudi taki dnevi so prišli in s sklonjeno glavo šli mimo med pahljanjem obrazov v veliki poletni sopari. In ves čas na svetu se je bohotil nad našimi glavami in letala so vzletala in pristajala na okrajnem letališču in vročina se je radoživo vila mimo cest, cestic in vodotokov, javorjevo listje je zelenelo v sončavi in mi pod sinjim nebom in kajšekaj. Počasi se je divje rastje uneslo, sončnice so povesile glave, veter je odnesel listje z dreves in Ash večino lončnic v dnevno sobo. Horde zelene so omilile še-vedno-divjo-čeravno-zbledelo roza, ki se je šopirila čez stene starega stanovanja in mehčale nenadno zaplato jesenske sivine na zunanji strani velikega okna.

Presenetljivo zlahka pozabim, kako trdoglave rastline so sončnice, čudovite in trmaste, jeseni upogibajoč svoje vratove čez mojo ustaljeno traso do vhodnih vrat. Tri, štiri in dve majhni drevesi z vejami, spletenimi v kite zato, da jih ne bo treba obrezati po Keeanujevih željah, nekaj drugega rastja, grmičevja in lončnic, med njimi čudovita roža z majhnimi oranžnimi cvetovi, iz katerih naredimo najboljši čaj proti angini. Hm hm, kdo bi še vedel, kako se je imenovala? Če sem čisto iskrena, je poleti ta vrtiček na podestu fantastično vplival na mojo moralo. Poglej to bujno rastje, utaplja se v neznosni sopari in še dobro mu dene. Če mi je na ta račun kasneje tu ali tam zrasla kakšna buška ali petnajst, se pač ne morem pritoževati. Sončnice tako ali tako niso upoštevale mojih ugovorov.

In če so bile to edine bitke, ki jih je bilo treba biti v prebijanju do doma čez belo pobarvane, trohico trohneče stopnice, ki so vodile do pritličnega stanovanja, so se na drugi strani podesta v prvo in edino nadstropje pod veliko ostrejšim kotom vzpenjale še ene. V skoraj popolni diagonali so sekale okno moje sobe, kar mi je prepogosto omogočalo preučevanje podplatov tujcev in zvoke njihovih korakov iz postelje ob lenih jutrih. Črna ograja, ki je od drugih ločevala pročelje naše hiše, je bila le še ena tistih stvari, ob katere si se lahko vedno obregnil, če nisi vedel, o čem drugem govoriti ali kam natančno zaviti, ko si iskal prava vrata. Deščice same so bile iz zlizanega, a trpežnega lesa in kakor nalašč nepraktično ozke. Ob vznožju zavito stopnišče, zarjavelo in razžrto, z drogom ograje, ki je malce umanjkal tik nad tlemi, da si se ob rokovanju z zadevo lahko zanesel zgolj in samo na lastni center za ravnotežje. Nočem si predstavljati, kakšni zvoki bodo izza tega okna odzvanjali, ko bodo deščice za nekaj tednov ali mesecev na debelo poledenele in pod podplati martensk lokalnih pankerjev trmasto vztrajale še malo bolj zlizane in precej bolj zasnežene. Verjetno bo zamrznila tudi ograja pri tleh, če jo bo le najprej zadosti na gosto zametal sneg, pa bo spet služila svojemu namenu in svet bo nemoteno tekel dalje in previdni koraki bodo nemoteno odzvanjali v lena jutra koga drugega.

O občutku že videnega / še vidnega

Nekoč sem se nevede znašla v enem izmed redkih, a obvezno vedno prisotnih pajzlov v centru slehernega mesta – na pitcherju razvodenelega piva na pipco. Vedela sem, da obstaja pravilo ali pa vsaj splošno prepričanje o pravilu, da v mestu uspešno poslujeta le dve vrsti barov in restavracij: eni pod policijsko in drugi pod mafijsko zaščito. Če se ne povežeš z enimi, te oboji zjebejo, bojda. Tokratni izlet v devetdeseta na dvajsetih kvadratih naj bi spadal pod enega tistih, v katerem čas preživljajo upokojeni angeli v modrem. Kako zelo primerno; s prusko modrino oblazinjeni stoli in klopi, ali so jih opremljali odsluženi avtobusi, se pohehetam sebi v brk, ker nevljudne šale pač niso dobrodošle. Pet zadosti velikih zaslonov, da si lahko iz kateregakoli kota izbiral med igro ameriškega nogometa ali hokeja, sivolas natakar z razredečnimi lasmi in mogočnimi brki, troje gospodov za šankom, na stenah podpisane in uokvirjene slike različnih neznanih športnikov v tem ali onem elementu, za našo mizo trije smejoči se šarmantni gospodje s sijočimi lasmi v iskreno radostni interakciji, z rokami v žepih na sprehodu po idilično zasneženi zimski pokrajini, glavne zvezde kanadskega hokeja v devetdesetih, pozabila sem njihova imena. Legends need no introductions. Najprej sem mislila, da gre za podpisano izdajo reklame moške zimske kolekcije za Vögel ali kaj podobnega, kar me je rahlo zmedlo. Je bilo pa pivo ceni primerno zelo, zelo zvodenelo in docela prezračeno, kar me je pomirilo, da se mi je celoten prizor zdel bolj domač, kakor je bil tudi celoten prostor v resnici čisto domačen, večni občutek že videnega, še pajzli povsod isto smrdijo. Baje moraš biti v Montrealu še posebej nenadarjen za posel, da ti ne steče trgovina na drobno.

Bari, restavracije, lokali, pubi, kavarne, prodajalne, trgovinice, trgovine, supermarketi in nakupovalni centri, deppaneurji, friperije, boulangerije, celo podzemno mesto trgovin, hitra hrana, počasna hrana, hrana v temi, hrana na razgledu, znajdi se, kdor se more, in celo slovensko vino na meniju. Enkrat, no. Je pa res, da prevelikega vzorca vinskih kart nisem prečekirala preveč nadrobno, zato z zadnjo omembo ne morem ničesar izjavljati.

Ker je čas denar in te eno vedno stane drugega, sem v času velike vročine prisegala na pivo iz Depanneur Familial na vogalu, do katerega sem se lahko sprehodila v copatih in namesto aktivne participacije v življenju visela na visokem razgledu. Tako sem z Lou iz sosednje sobe na tej ali oni verandi pogosto klepetala in razpredala o tisti kopalni kadi ali o čem podobnem, poslušala intrigantne monologe o osebnem odnosu do umetnosti in glasbe, od propadle zveze do obče osebne zgodovine pa o političnem v umetnosti, o spolni neenakosti, diskriminaciji manjšin, ki je resen problem, in obči gentrifikaciji, ki je končno dohitela tudi naš del mesta in na drugi strani parka Gadnih Boisev odgovarjala za serijo novozgrajenih condotov in prav tako že omenjene pivovarne, ki se jih je držala na zahodni strani. To so bile teme in iz nekega razloga se je bilo venomer treba izrekati. Kakor bi sicer pozabili, kje smo ostali.

Postkolonialne identitete prvega sveta, mešano na žaru, vedno smrtno resno. Toxic masculinity je pogosto prepoznan kot ključni koncept za kritiko obstoječe družbe, vprašanje postkolonialnosti intrizično zvezano z njim, predvidevam. Okoljsko smo za razliko od svojih južnih sosedov zelo ozaveščeni in posledice globalnega segrevanja se zdijo še daleč. Če povprašaš povprečnega državljana, je kanadsko zdravstvo na psu. Predolge čakalne dobe, premalo usposobljenega kadra, čustveno preveč nabit odnos. O podatkih vem bolj malo, osebnih zgodb o zatajitvi sistema še manj, vem pa, da je na provincialnih volitvah v Quebecu jeseni zmagal CAQ**, mlada, 7 let stara stranka, ki odgovarja na klic ljudstva po novem, neka različica desnega populizma, ki po približno podobnih pravilih očitno isto jadra povsod, ne glede na to, kako fundamentalen razkorak lahko obstaja med različnimi okolji.

Glede na to, da se je naša ulica tudi ponoči rahlo sončila v lučeh dveh lokov avtoceste, ki se je vzpenjala za parkom in zadnjo vrsto hiš, pri čemer so en lok v bližajoči se jeseni aktivno rušili, drugega pa pred kratkim dogradili, tudi Lou vedno pogosteje ni pozabil omeniti, da celemu Montrealu zagotovo vlada mafija, da so večni infrastrukturni projekti in obnove, rušenja in izgradnje teh in onih cest posledica mafijskega pranja denarja ne kanadske zime, da je vse skupaj ena sama korupcija in da se vso odprtost kanadske družbe da zvajati na frazo: ja, če je dobičkonosno, toleriramo. Če gre trgovini slabo, vsi poginemo. In potem razmišljam malo o tistem, čemur bi se menda reklo družbeno-zgodovinski kontekst ali nekaj podobnega in o tem, kako različna območja različno upogibajo ljudi. In potem odgovorim: ja, konec dneva mogoče mafija, ampak vseeno opazno presega stara pričakovanja. Avtocestni odsek med Vranskim in Golim Rebrom, nate ciljam.

 

* Ça va mal à shop.Ça va très mal. (Trgovini gre slabo – Zelo slabo gre / Situacija je res slaba.)
** Coalition Avenir Québec ali Koalicija za prihodnost Quebeca.