Sejem bil je živ, prodal je i on tam par volov … ne, ne, nekaj knjig je kupil.
Vsi sejmi so si enaki, povsem enaki. Razlikujejo se po velikosti in robi, ki jo razstavljajo, ponujajo.
Edini pravi pomen sejma je biznis. To osnovno idejo je treba zapakirati v pravi omot in dodati mašnico, no, pentljo, pa gre roba na prodajo. Krave, avtomobili, med, pohištvo, opeke, suha roba itd. Vse je nujno in vse je posebno, kajti ponudba na sejmu, in tudi sicer, ustvarja povpraševanje.
Edino, česar na Slovenskem knjižnem sejmu nisem videl, pa bi morda lahko kdo kdaj pomislil tudi na to – nikjer nobene hostese, bolj natančno ponudnice, spremljevalke pri prodaji. Nobenega dodatka k zapeljivosti samega blaga, golo blago, nobenega spodbujevalca ali spodbujevalke, da bi se dlje zadržal. Niti kave niso ponujali, niti veliko bombonov nisem videl. Samo knjige! Kako dolgočasno.
Biznis na odru in biznis pod odrom, pod mizo, ko je sejma konec. Še dolgo potem, ko se vsi poberejo s sejemskega prostora, mora delovati.
Ponujali pa so avtorje in avtorice. Ti so okrasek h knjigi. Privesek. Prodajni in reklamni privesek.
Kaj naj bi počeli slovenski literati (sprejmite oznako kot skupni imenovalec za pisatelje in pisateljice, pesnice in pesnike itd.) na sejmu? Založbe jih povabijo, da predstavijo svojo knjigo. Lepo. Čutijo se počaščene, celo v pogodbi za izdajo njihovega dela je zagotovo člen, ki določa, da morajo biti na voljo pri promociji. Knjiga se najbolje prodaja skupaj z avtorjem. Vzajemnost nastopi pod reflektorji na raznih odrih – knjiga in avtor morata imeti neko posebno, okvirno zgodbo, da se z njo predstavita in sta tako rekoč prodajni komplet. Sedaj, na zimo, prodajajo vinjete za avtoceste skupaj z avtom, zimske gume skupaj z avtom. Ali pa je obratno: z avtom dobiš vinjeto ali gume ali karkoli. Recimo čistilo za čiščenje stekla na avtu. Torej, kupite knjigo, dobili boste tudi avtorja.
Ni večjega zadovoljstva kupca, kot je, ko za ceno enega dobi dva izdelka. Na kateremkoli sejmu, pri vsakem vsakdanjem nakupu.
Na vsem pisateljskem puklastem svetu, nikakor pa ne na odrih, kjer se prodaja in kupuje dvojec knjiga in avtor in je vse ravno in čisto, najdeš samo še javno nepriznane, nekakšne literarne klošarje, ki hrepenijo in sanjajo o tem, da se bodo po smrti na Elizejskih poljanah srečali s svojimi velikimi predhodniki, tistimi večnimi, da bodo z njimi živeli v svobodi in druženju. Takšno hrepenenje rodi morda prosvetljensko in avantgardno literaturo, najpogosteje pa seveda neužitno blebetanje skupaj s socialno neprilagojenim vedenjem avtorja.
Sodobnim avtorjem gre za nekaj povsem drugega. Želi(m)jo si na Parnas, recimo slovenski zaradi pisateljskega prestiža, ki ne bi bil viden in občuten samo v finančnem ekvivalentu, ampak – ker smo tako majhna skupnost – tudi pri sosedih v sosednji vasi, v sosednjem bloku, kjer še vedno nekaj pomeni: »Veš, ta je pa pisatelj!«
Pravi smisel boja za prestiž pa je vseeno biti dobro ali vsaj spodobno plačan. Težka in strma je pot, vrh pa tako nesramno visoko, skrit v megli, da skorajda ni vredno niti želje niti truda.
Ampak to je zadeva vsakega posameznika, ki je postal slovenski literat. Marsikdo v slovenski družbi, lahko tudi opravičeno in s pomilovanjem, sarkazmom in globoko empatijo izreče znamenit stavek laži in hinavščine ob pogrebu preživelim svojcem: »Moje sožalje,« in gre naprej.
Denarja je namreč malo, pa še ta se porazgubi, ko so nekateri majhni dolgovi poplačani. In pot na vrh se začne znova. Ciklus verjetno traja od dveh do kakšnih desetih let, finančni izplen pa se nikakor ne poveča.
Ko gledam slovensko državo, ah, ne, državico, jo najbolj pogosto vidim v tisti primerjavi med žabo in konjem, ko tudi žaba prav važna, v resnici pa na skrivnem zavistno in s strahom dviguje nogo, češ, podkujte tudi mene, čeprav sem samo žaba, gozdna rega. Kaj potem če imam mehak trebuh, če se oglašam samo nežno in skrito in utihnem takoj, ko zaslutim stopinje kogarkoli, ki lomi gozdno podrast, ko zadrhti zrak od besed mogočnih, kaj potem, če imam mehko stopalo in me bo bolelo, ko me boste podkovali, uzdo si nataknem že sama …
Čudaštvo je naša posebnost. Nogometaši imajo čudovit travnik nekje znotraj kraljevske rezidence na Brdu, da brcajo žogo, telovadci imajo lepo dvorano na Viču v Ljubljani, kjer res lahko vadijo preskok čez kozo, smučarji tekači se lahko celo leto dričajo na snegu v podpodju smučarskega centra v Planici. In rezultati? Skorajda čista ničla. Saj, saj se trudijo, tudi nekaj preživnine dobivajo in so kruto uvrščeni med javne uslužbence. Kam pa bi postavili literate? Vsaj nekaj let bi bili radi javni uslužbenci, recimo Ministrstva za kulturo … rezultati ne bi bili pomembni, da bi se le trudili.
Pa vendar vidim tudi neko drugo samoomejevanje svobode literatov in literatk, ki se je morda niti ne zavedamo, je ne problematiziramo in so prej težak komat za vratom in bič na hrbtu kakor vir svobode, ki ji mora vsako umetniško delo pripadati. Stopimo na oder in smo pomembni. Vsaj tisti trenutek.
Del tega je, biti »in«, biti del glavnih tokov, ki si jih vsak po malem po svoje predstavlja in ki so privlačnejši od siren, saj poneso ustvarjalca v sladke omame. Res je, ta pristop je tudi potreben – ne moreš biti eremit, samotar, čudak, posebnež, literarni berač ali klošar, ki v opoju česarkoli (tudi teh je nekaj). Biti moraš »in«, skupaj, s, z, ob itd. Mnogi bi dali vse, da se to zgodi. Ampak težko je zadeti, zelo težko. Selekcija je podobna kakor v športu, zelo podobna in enako utemeljena – talent in garanje. Nič drugega, dovolj je samo to dvoje.
Naslednji del svobode ali nesvobode literatov je biti aktualen. O čem, zakaj, kako, s čim? Ko je zavzeto neko področje, ki ti ga pred nosom izpuli iz misli in načrtov tvoj kolega ali kolegica, si takoj posnemovalec, lahko sicer boljši ali slabši, si pa vseeno posnemovalec. Recimo, da hočeš napisati roman o beguncih ali o življenju v istospolni skupnosti s posebnim ozirom na odsev v tvojem človeškem okolju. In to se še nekako napiše – kaj pa potem, katera aktualna tema obstaja, ki bi jo sedaj poprijel v svojem literarnem zanosu? Ne moreš se vendar večno ponavljati, mar ne? Recimo, da igraš na velikem odru vlogo disidenta, glasnika demokracije pred kakšnimi štiridesetimi leti – ampak, ali ni tudi to že nekoliko »passe«? Tudi v današnjem času je težko biti nasproti čemurkoli, kar tako, da se ti dvigne vsaj naklada.
Problem je v tem, da so vse teme v resnici zasedene, da je potrebna drugačna inovacija. Skrita je v načinu in ne v vsebini, vsakokrat skrita v sami zgodbi.
Nisem ljubitelj literarnih večerov in literarnih odrov, pa četudi na sejmu, kjer literat razlaga in razlaga, kaj in kako je s pesniško zbirko ali romanom. Prodaja se kot pameten in duhovit, on in samo on je razmišljujoč upornik, intelektualec evropskega kova, on je prerok in videc. Seveda uživa v soju luči in dremanjem publike. Potem pa še kakor kakšen performer prebere prav naštudirano kakšen odlomek in postane sam svoj plakat, ki vabi k nakupu. Za te pojave na vseh odrih živih pisateljev bi lahko izbral nekaj znamenitih naslovov literarnih del: Gorje pametnemu, Mrtve duše, Sejem ničevosti, Idiot, Zločin in kazen itd.
Ko je tekst uspel z založnikom spremeniti v knjigo, je avtorjevo delo v resnici končano. Vendar mora sodelovati na promocijah, ker je knjiga postala tržno blago, mora nastopati … ampak to je že nuja, odgovornost do sebe, založnika in bralcev. Izgubil pa je svojo svobodo in ne samo to, svoj mir in svoje dostojanstvo. Prav mu je. Ko je napisal knjigo, pač ni več svoboden. Postal je nujni dodatek h knjigi, hodeča zgodba, govoreči bronasti ali pa mavčni avtoportret. Prav mu je, kaj pa je stopil na oder, sedaj pa ne more sestopiti. Vse je trajno zabeleženo na medmrežjih, pa čeprav je umrljiv.
