Kako ste napisali kresnikovega finalista?

Dve pisateljici in tri pisatelje, ki so se s svojimi romani znašli med finalisti za Delovo nagrado kresnik za najboljši roman leta, smo povprašali, kako so to literarno delo napisali: kakšne so bile inspiracije, kako je potekalo pisanje, kakšnih načel so se držali, kje so naleteli na pasti in težave … Dobitnika nagrade bodo 23. junija razglasili na ljubljanskem Rožniku.

Suzana Tratnik, avtorica romana Norhavs na vrhu hriba (Cankarjeva založba):

»Idejo za roman sem pred leti dobila v sanjah. Naredila sem si skico, da ne bi pozabila prizorišča. Zamisel o odmaknjenem in zatohlem kraju ter umobolnici na vrhu hriba sem imela dolgo v mislih. Junakinjo Ariano sem videla takoj, razmerja z drugimi so se izkristalizirala pozneje. To je bila zame nekoliko drugačna pisava, zato sem čakala trenutek, ko bom lahko suvereno vstopila v zgodbo in dogajanje. Ustvarjala sem poseben svet, ki sicer od daleč spominja na stvarnost, v samem romanu pa je satiričen, celo grotesken. Ampak meni se grotesknost ni nikoli zdela tako daleč od stvarnosti. Obrat ali celo izziv pa je bil ta, da ni mogoče natančno določiti niti simbolne meje med zaprtim in odprtim oddelkom. Ves kraj Privežice je kakor odprti oddelek s svojimi lastnimi, sicer precej nesmiselnimi običaji ter prebivalkami in prebivalci, ki so tam obtičali. Samo Ariana hoče priti resnici do dna in oditi, kar je gotovo inherentna značilnost žanra grozljivk – pobegniti pred vseprisotnim zlom. V Norhavsu na vrhu hriba sem se poskusila v pisavi, prepleteni z žanri, in pa s sociološko paradigmo totalne ustanove. Predvsem pa sem si zelo želela napisati ta roman. Liki in njihova razmerja ter zgodba so se sestavljali kar sami od sebe in vedela sem, da si zaslužijo knjigo. Mislim, da je prvi pogoj za vsako pisanje to, da pišeš to, kar si želiš, in kar veš, da moraš, sicer tega ne bo storil nihče drug. Tukaj pa nikoli ni mogoče staviti na všečnost.«

Branko Cestnik, avtor romana Sonce Petovione (Celjska Mohorjeva družba):

»Zgodovinski roman zahteva veliko študijskega dela. V mojem primeru poznavanje antičnega Ptuja, poznavanje antičnega poganstva in krščanstva, poznavanja kronike 2. stoletja v Rimskem cesarstvu. Poleg tega zelo prav pride, če obvladaš kakšnega od svetovnih jezikov, da si povečaš nabor virov. Meni je zelo prav prišla italijanščina. Kot dolgoletnemu člankarju, komentatorju in blogerju mi je bil ta študijski del lažji od literarnega. Po literarni strani mi je sprva najbolj šla na roko popolna neobremenjenost. Romana nisem nikomur obljubil, nihče ga od mene ni pričakoval, nobenega zunanjega pritiska ni bilo, prvo leto in pol sem delal v tišini in anonimnosti. Tu in tam sem si ponavljal dvoje vodil: »samo začeti je treba« od Janeza E. Kreka ter »pojdi, kamor te vodi srce« od Susanne Tamaro. Poleg teh malce zanesenjaških načel sta bili pomembni disciplina in pripravljenost na učenje, saj sem pisal svoj prvenec. Zlasti sta me skrbeli razvidnost sporočila in kompozicija. Zaradi obilice podatkov in likov se mi je zdelo, da mi bo zgodba počila v obraz in da od nje ne bo kaj dosti ostalo. Zaradi pisanja, kot da živim takrat, in rabe nekaj več antične terminologije se mi je zdelo, da bo časovni preskok 1800 let nazaj za bralca prehud. Dobro sprejetje romana s strani bralstva in nominacija za kresnika sta pokazala, da zgodovinski roman, četudi nekoliko zahteven, še vedno privlači.«

Sebastijan Pregelj, avtor romana V Elvisovi sobi (Goga):

»Zgodbo romana sem nosil s seboj dobrih deset let. Predvsem so se morali dogodki, ki jih opisujem, časovno dovolj oddaljiti, da sem jih lahko začel zapisovati. Očitno je naša generacija prišla v tista leta, ko se lahko neobremenjeno obračamo v čas mladosti in povemo zgodbe, ki so nas oblikovale. Roman sem pisal dobri dve leti; veliko je bilo preverjanja, saj z leti spomin zbledi oziroma vse, kar smo doživeli, predelamo, in ni nujno, da se z dejanskim sploh še ujema. Prelomni dogodki, o katerih med drugim pišem, so ljudi ujeli različno pripravljene. Nisem jih želel presojati, ampak opisati takšne, kot so bili, z vsemi svojimi predzgodbami, ki so bile v nekaterih primerih nepomembne, v drugih pa so jih usodno zaznamovale. Tak je primer Elvisove družine. Nostalgijo sem v zgodbo skušal vpeljati zgolj na intimni ravni, oporne točke pa predstavljajo delci pop kulture, ki je bila močno vezivno tkivo in danes deluje kot impulz, ki sproži kaskado spominov. Ker je bilo v našem svetu vsega manj, si tisti, ki smo bili v osemdesetih najstniki, delimo veliko podobnih občutij. To je verjetno eden od razlogov za lep sprejem romana med bralci.«

Veronika Simoniti, avtorica romana Ivana pred morjem (Cankarjeva založba):

»Prvi zametki romana Ivana pred morjem so začeli nastajati že pred desetimi leti, potem pa se je vse skupaj ustavilo tam nekje na trideseti strani. Medtem so nastale zgodbe za drugo kratkoprozno zbirko Hudičev jezik in je izšel romaneskni prvenec Kameno seme. Ves ta vmesni čas pa sem zbirala gradivo, članke in pričevanja iz obdobij, ki bi mi prišli prav pri pisanju Ivane. Pred nekaj leti pa sem podobno kot moja pripovedovalka res našla škatlo dedovih pisem iz konfinacije. Takrat se mi je posvetilo, kako nadaljevati, zamenjala sem fokus pripovedi in pisanje je steklo kar samo. Imela sem že veliko napisanih fragmentov in nazadnje me je čakala samo še njihova montaža. Naključje je hotelo, da sem takrat izvedela za natečaj modra ptica Mladinske knjige, in ker rada preizkušam svoje tekste na natečajih, sem tega tja tudi poslala. Tako je bil ta roman nominiran in izdan pri Cankarjevi založbi. Ivana je kmalu naletela na velik odziv bralcev in kritikov in je bila tudi že ponatisnjena. Zakaj tolikšen odmev? Domišljam si, da mogoče zato – kot je pred letom dni na enem prvih lanskih literarnih večerov iz publike ugotavljala Miriam Drev –, ker naslovna Ivana ni ne žrtev ne junakinja.«  

Jiři Kočica, avtor romana Izvirnik:

»Že samo dejstvo, da so v eni večji in resni založbi izbrali moj roman kot nekaj, kar je vredno tiska, je bil zame velik, res velik dogodek. Prihajam namreč iz sveta likovne umetnosti in sem navajen na razstave, na delo v ateljeju in na stvari, ki se dogajajo v tem kontekstu. Ko sem torej izvedel, da sem v izboru za nagrado kresnik, za katero pa sem seveda vedel, da je to nekakšen slovenski izbor najbolj pomembnih in najboljših romanov, pa moram reči, da je bilo to zame kar šokantno. Nikoli nisem namreč niti pomislil v tej smeri. No, sam roman je verjetno precej nenavaden, čeprav je pisan v obliki, ki bi jo morda lahko primerjali s postmodernističnimi romani v osemdesetih, devetdesetih. Tisto, kar je po mojem mnenju bistveno drugače, je to, da se roman ukvarja z vsebino samega modernizma in postmodernizma, vpeljuje v to formo nekaj, kar subvertira narativ (post)moderne in tako sam (post)modernizem kot smer postavlja v območje polresnic, manipulacij, političnih teženj … Hkrati s tem se med globalnimi dogajanji in lokalnimi odmevi dogaja precej zanimiva povezava, preko katere lahko vidimo, na kakšen način in preko kakšnih ključev se koncepti umetnosti ter kulture vpenjajo v politično mrežo stvarnosti evropskega civilizacijskega prostora. Umetnost lahko tako vidimo tudi v povsem nenavadni luči: postaja eno od orožij, s katerimi se razkroj evropskega prostora dodatno pospešuje in organizira na ravni najbolj občutljivega nivoja doživljanja stvarnosti …Knjiga je polna preobratov, pogovorov med ljudmi, ki so bodisi umetniki bodisi politiki, nekaj med njimi je celo agentov ali članov tajnih služb … Skratka, občutek, kot bi se visokoleteče ideje (kakor vedno) zaletele v človeško naravo in bi iz njih nastajale povsem druge vsebine, kot smo pričakovali … Izvirnik in vse izvirno se ohrani le kot nekaj na videz obrobnega, skritega in obdanega z ljubeznijo tistih, ki zmorejo iskrenost …«