V neki epizodi The Big Bang Theory Howard in Raj gledata grozljivko House of 1000 Corpses. Sredi filma stisneta pavzo in Howard povzame sceno, ki sta jo ravno pogledala:»Let me get this straight. So, he kills this girl’s father, cuts off the guy’s face and is wearing it as a mask, while he makes out with her.«
Raj odgovori: »I’m just gonna say it: that’s not ok.«
Ne … To res ni ok.
Kot ni ok veliko stvari, ki jih počnemo s sabo.
…
Glasba me nagovarja, kot me ne nagovarja nobena umetnost. Ampak ne gre zgolj za strast, temveč tudi obsesijo. S posamičnimi pesmimi postanem dobesedno obseden, in ko se to zgodi, lahko nek komad (v veliko travmo mojih bližnjih) poslušam ure in ure, brez oddiha, spet in spet, naslednji dan pa ponovim vajo.
Ko sem pred dnevi v preblisku neobremenjene introspekcije pogledal, kaj so skupne značilnosti komadov, ki so me v zadnjih letih obsedali, sem prišel do sicer preprostega, a skrajno neprijetnega spoznanja, da so to brez izjeme skladbe o bolečini, obupu, brezizhodnosti, smrti, depresiji, samodestruktivnosti (samomor/droge) … Bilo je spoznanje, da se z mojimi glasbenimi obsesijami nezavedno tlačim dol in se spravljam v še slabša psihična počutja, saj načeloma teh obsedenosti, ko se počutim dobro, nimam. In to me je spomnilo, da me je pred časom partnerica opomnila, da vseskozi iščem načine, kako bi se lahko počutil slabše, in mi predlagala, naj glede tega kaj napišem – bodisi za zabavo bodisi kot terapijo, najbolje pa seveda oboje.
Odločil sem se, da bom upošteval njen nasvet.
Seznam, ki sledi, obsega enajst skladb, edini kriterij, ki sem si ga postavil, pa je bil ta, da sem moral biti v zadnjih letih s to skladbo dobesedno obseden – in seveda, da »promovira« slabo počutje. Začel bom z bolj nedolžnimi primerki in nadaljeval proti vrhuncu/dnu.
Tole ni priporočilni seznam. Niti svarilni. In še manj objektivni.
Če bi moral temu tekstu določiti zvrst, bi rekel, da je potopis. Ali zemljevid. Z veliko možnostjo zmajev.
Malo za terapijo in malo za štos.
K., tole besedilo posvečam tebi (ne pa ne tudi skladb, ki jih omenjam).
11. Lana Del Rey: Born to Die (2012)
Pesem o smrti. Tako tisti dokončni, za katero nam ni treba imeti nobene moči več, kot tistih manjših, vmesnih, ki od nas pravzaprav zahtevajo, da psihofizično preživimo. Born To Die izžareva bogato in globoko lepoto, hkrati pa skladbo preveva intimen, ne ravno jasno definiran kataklizmični občutek, ki je obenem moreč in prijeten. Komad sicer poizkuša vzbuditi nekaj optimizma s carpe diem pristopom do življenja, vendar je rezultat isti, carpe diem pa – glede na način, kako nam je zadeva predstavljena – konec koncev izpade irelevanten. »Come take a walk on the wild side / Let me fuck[1] you hard in the pouring rain / You like your girls insane / So choose your last words, this is the last time / ‘Cause you and I, we were born to die.« Sentiment gor ali dol, priznati moramo, da poanta, čeprav je nekoliko osnovna, ni zgrešena. Primerno za blažje oblike emocionalnega mazohizma.
Verjetno najbolj poskočna pesem seznama, s katero ni na prvi pogled nič »narobe« – dokler ne slišimo refrena: »Cut, cut, cut me up and fuck, fuck, fuck me up.« In to spet in spet. In ker je refren tak, kot je, se nam strašno hitro usede v podzavest in potem hodimo čez naš dan in si veselo prepevamo: »Cut, cut, cut me up and fuck, fuck, fuck me up.« Odlično sporočilo in čudovit pristop k sebi in svetu. Zdaj se nam bodo zagotovo dogajale same dobre stvari.
9. Type O Negative: White Slavery (1999)
To, da je komad o heroinu počasen in depresiven, je pogost pojav. Da pa je tak komad o kokainu … Na tej pesmi je vse razvlečeno in vedno me je spomnila na tisto sceno iz Gospodarja prstanov, kjer Bilbo Baggins pove, da se počuti kot kos masla, razmazan čez prevelik kos kruha. Sicer skladba ni samo doom & gloom: refren (ki se prvič pojavi na zadnji tretjini pesmi) sicer kaže neke znake upanja in optimizma, kar seveda samo še doda h končnemu neprijetnemu občutku tele pogrebne kokainske pogube (tudi v grenkem smislu »premalo in prepozno«). Type O Negative so bili znani po kombinaciji strašno morečih tem na eni strani in uporabi humorja na drugi in tudi White Slavery ni izjema. Komad je preprosto tako over the top, da na koncu lahko izpade samo še – pristen.
8. Willie Nelson: Blue Eyes Crying in the Rain (1975) (avtor: Fred Rose, prvotni izvajalec Roy Acuff)
Veste, kaj se zgodi, če si zadenjsko predvajate dober country komad? Nazaj dobite ženo, službo, hišo in psa, ozdravite se alkoholizma in povrne se vam vera v Boga. Preprosta country pesem o razhodu, preden bi zveza sploh lahko prišla do točke, kjer bi lahko govorili o vezi in posledično tudi razhodu. In predvsem: pesem o upanju, kjer ni nobene možnosti za upanje. In o vztrajanju v tem upanju/tej laži: »Some day when we meet up yonder / We’ll stroll hand in hand again / In a land that knows no partin’ / Blue eyes cryin’ in the rain.« Globoko, globoko režoča pesem, ki s časom ne izgubi na ostrini. Skladba izvorno ni Nelsonova (je pa najbolj poznana) in obstaja še kup drugih izvedb, bila pa bi naj tudi zadnja pesem, ki jo je, le nekaj ur pred svojo smrtjo, pel Elvis Presley, kar je seveda informacija, ki jo v naših slabih psihičnih stanjih nujno potrebujemo.
7. David Bowie: The Man Who Sold the World (1970)
Če mislite, da je problem v svetu in drugih ljudeh, vam tale skladba lahko pomaga pozornost preusmeriti nase. Kriza identitete metafizičnih razsežnosti z nekolikšnim Lynchevskim pridihom. V povzetku komad pravi: »Ne vem, kdo sem, v bistvu sem že dolgo mrtev, kar je ostalo od mene, pa je vsaj razdvojeno in zamejeno. Ne vem, kaj si želim, ampak vsekakor ne tega. In povsem sam sem.« Pogubna izvedba Nirvane na legendarnem MTV Unplugged vsekakor ni pomagala. Oziroma je – odvisno, kako gledamo na zadevo. V luči Kurtove tragedije je Nirvanina verzija mogoče celo bolj primerna za uvrstitev na ta seznam.
6. Marilyn Manson: Fundamentally Loathsome (1998)
Eno je, če ti je ime Bon Jovi in se zjutraj zbudiš poleg neznane blond manekenke v svoji hotelski sobi s petimi zvezdicami, drugo pa je, če si Marilyn Manson in … Za začetek naj rečem, da je Fundamentally Loathsome sicer strašno pristna glasbena upodobitev mačka v njegovi najhujši, eksistencialistični obliki, ampak to je seveda samo začetek. Tu je disfunkcionalnost, tu so droge, tu so strašne noči in še strašnejša jutra … In luknje. Luknje v naših dušah oziroma osebnostih. Skladba izpostavlja razmerje med ljubeznijo in sovraštvom ter ugotavlja, da je na lestvici resničnosti sovraštvo višje od ljubezni; govori o samopreziranju in mogoče predvsem o ljubezni (ali vsaj naklonjenosti) do osebe, ki je otopela do te mere, da o njej težko govorimo kot o osebi. »And I want to wake up in your / White, white sun / And I want to wake up in your world / With no pain / But I’ll just suffer in a hope to die someday / While you are numb all of the way.« In na samem koncu: »Shootin’ myself to love you / If I loved myself, I’d been shootin’ you.« Komad absolutnega rock podna oziroma absolutni rock podn komad. In da, seveda lahko rečemo, da Fundamentally Loathsome pravzaprav govori o nespoštovanju, ki ga rock zvezda goji do sebe in drugih, toda s tem res poenostavljamo in poneumljamo zadevo. Tudi nespoštovanje se nekje in nekako rodi; ima svoj izvor in svojo logiko. Ali, z metaforo iz Mansonovega uvoda v Rock N Roll Nigger: drek se ne manifestira sam od sebe, ampak je posledica dejstva, da jemo, kar pač že jemo. (»I am your shit / You should be ashamed of what you have eaten.«)
5. Leonard Cohen: The Gypsy’s Wife (1979)
Skladba o razpadu zveze, nezvestobi in, podobno kot Born to Die, skladba o zadnjih urah. Cohen je znal z besedami: »Too early for the rainbow / Too early for the dove / These are the final days / This is the darkness, this is the flood.« Dominirajoča bas kitara pripomore k težkemu, dol tiščočemu vzdušju, žile parajoča violina pa vseskozi hodi po robu cenenosti, a ga nikdar tudi ne prestopi. Cohen nas tu spusti globoko v svojo temno intimo, in čeprav to mogoče na papirju zveni zanimivo, v resnici mislim, da v trenutkih naših ranljivosti, bolečin ali negotovosti ne potrebujemo prav tega specifičnega trenutka intime. Ne. Bo. Bolje.
4. Shining: Total Utfrysning (2009)
Priznam, da se nikdar nisem ukvarjal z besedili švedskih Shining (ker so v švedščini), zato tole skladbo uvrščam na seznam zgolj na podlagi glasbe. Sedemnajstminutni spust v depresijo in obup. Klavir in godala. Kitare, ki jokajo najtemnejšo plat rocka. In obupano jezni kriki. Zelo verjetno tudi heroin, seveda. Tisti predavatelji, ki so v mojih srednješolskih letih hodili po šolah in poizkušali odvrniti mladino od »stranpoti« in drog, bi morali na svojih predavanjih uporabljati tale komad. Na sredini sicer za nekaj minut stvari sicer izgledajo nekoliko bolje … ampak to ne traja in je potem samo še huje. Depresija, ko niti samomor nima več smisla.
Že samo dejstvo, da rock balada nosi naslov Snuff, ne more obetati nič prijetnega. Snuff ni samo pesem o »zlomljenem srcu«. Večina ljubezenskih pesmi je petih s strani ranjenca in prizadeteža, nekoga, ki mu je bila storjena krivica, a Snuff gre nekoliko dlje in pravzaprav je tole skladba o pokvarjeni osebi (pravzaprav osebnosti) in mogoče predvsem jezi. Nad kom? Njo ali njim? Težko je reči. »You couldn’t hate enough to love / Is that supposed to be enough?« Mazohizem in prikaz sprejemanja sebe kot nekaj, kar ni lepo niti od daleč in v bistvu ne doprinese k ničemer, razen povsem novim nivojem bolečine in jeze. »So if you love me let me go / And run away before I know / My heart is just too dark to care / I can’t destroy what isn’t there.« Resen in zrel komad z globino, ki je a priori ni pričakovati od nikogar. Nikogar! K Snuff sem se pri pisanju Bele pritlikavke obračal do te mere, da lahko mirno rečem, da je knjiga na nek način romanizacija te pesmi. Ne vem, če mi je ravno uspelo, vsekakor pa bo tale skladba najbrž za vedno ostala vžgana v moj DNK, in čeprav se zdim sam sebi zaradi tega bogatejši, se hkrati zdim tudi … (samo)poškodovan po nepotrebnem. Ampak lahko, da se motim.
2. The Devil’s Blood: White Storm of Teeth (2013)
Mučno nazorna metafizična vizija smrti, podkrepljena z depresijo in uporabo heroina. Njen avtor je kmalu po posnetju skladbe storil samomor, za vokali pa je njegova sestra, kar mora biti retrospektivno, milo rečeno, travmatično. Repetativne disonančne kitare absolutno »pomagajo«. In počasno, komaj opazno tonjenje v noise. Nasvet eksperta: če se kdaj znajdete v obdobju, ko lahko cele popoldneve sedite za kuhinjsko mizo in znova in znova poslušate tale komad, si poiščite pomoč. Strokovno. Eno je malo negovati svojo bolečino in jo kot kakšno potepuško muco občasno nahraniti z žalostno pesmijo ali dvema, drugo je pa … tole. Komad, ki se mu dandanes približujem, kot bi se približeval aktivni bombi.
1. Nine Inch Nails: Hurt (1994)[2]
In na samem vrhu, eden in edini, Hurt. Če gre pri Snuff za sprejemanje sebe brez kakršne koli samospoznavne ali odrešilne vrednosti, gre Hurt še za nekaj nivojev pekla globlje. Začne se seveda z uporabo heroina (nekam sumljivo pogost motiv na tem seznamu), potem pa gre samo še na »bolje«. O prvem pomenu skladbe se mnenja še vedno delijo, ampak v osnovi mislim, da je varno reči, da govori o odvisnosti, odnosih, obžalovanju, izgubi identitete, nezmožnosti spreminjanja, nezmožnosti odrešitve … Kar pa najbolj boli, je protagonistovo spoznanje, da v življenje drugih prinaša bolečino in razočaranje: »I will let you down / I will make you hurt.« In ne, tu ne gre za grandioznost, niti narcisoidnost. Gre za dejstvo. Suho in surovo zavedanje, da bo lirski subjekt v življenje bližnjih vedno prinašal razočaranje in bolečino. Še vedno jo je. Zakaj bi bilo zdaj – ali kadarkoli – kako drugače? Kompozicijsko je skladba skrajno nenavadna. Začne se komaj slišno, z akustično kitaro in napol šepetajočim vokalom. Ko pridobi na glasnosti, se pravzaprav nič ne spremeni, samo bolj glasna je – in bolečina bolj resnična. Potem v zadnji tretjini udarijo električne kitare, ki so strašno neprijetne, a z umetniškega stališča absolutno na pravem mestu. Skladba strukturno teži k vrhuncu, ki sicer res pride, ampak v povsem nepričakovani obliki. Hurt se zaključi s kitico: »If I could start again / A million miles away / I would keep myself / I would find a way.« Ko Trent Reznor pride do zadnjega verza, pa se kot v nenadnem in dokončnem spoznanju brezizhodnosti oglasi zvočni zid distorzije, ki preglasi njegovo zadnjo misel, njegove zadnje besede. Hurt na sam vrh umeščam zaradi njegove, paradoksalno, hkratne jasnosti in kriptičnosti, navsezadnje pa tudi univerzalnosti sporočila ter zaradi strukture, ki res sledi ideji skladbe in se ne naslanja na ustaljene pop/rock kompozicijske vzorce. Našim sumom, da je z nami nekaj nepopravljivo narobe, lahko Hurt podari glas in besede, na nas pa je, ali bomo to konkretizacijo uporabili za celjenje in (mogoče nekoč) rast – ali pa za dokončno samodestrukcijo.
[1]Na albumu je tu sicer beseda kiss.
[2]Zelo znan – mogoče celo bolj kot original – pa je Hurt v izvedbi Johnnyja Casha iz leta 2002. Dejstvo, da jo je sedemdesetletnik posnel le leto dni pred svojo smrtjo, skladbi seveda doda dodatno težo. Težo, ki jo bodisi potrebujemo bodisi ne. Ena stvar, ki je izvirnik nima, je namreč tematika staranja, ki pa tu pride sama po sebi.
