AirBeletrina - Kako priti do koščka raja
Kritika 13. 3. 2020

Kako priti do koščka raja

Ada Škerl in njena partnerica Sonja Plaskan leta 1952 na Bledu.

Priznati moram, da me je še bolj kot sama poezija Ade Škerl presenetila njena recepcija. Tisti del recepcije, ki jo je zapostavil kot predhodnico intimističnih Pesmi štirih, še niti ni tako šokanten, to se je ženskam skozi celotno zgodovino redno dogajalo. Bolj bega dejstvo, da še danes v kanonu nekako ostaja zamolčano, da je kar 49 let živela z žensko, Sonjo Plaskan. To je mdr. raziskal Brane Mozetič v prispevku Ada Škerl – plaha ptica (manj znani drobci iz življenja pesnice), za katerega je naredil podrobno raziskavo in prišel do povednega sklepa, da je nezmožnost njenega pisanja, o kateri se tako pogosto priduša, izhajala tudi iz njene spolne usmerjenosti, ki je ni upala upesnjevati. Glede na takratno družbeno klimo to ni nič čudnega, je pa res žalostno, kako se je morala pesnica ljubezni, ki je znala v verze najlepše ujeti ravno nežne, intimne prizore, zaviti v molk oziroma se samocenzurirati – Tanja Petrič v spremni besedi Spečih metuljev prepoznava »neulovljivo erotiko« njenih pesmi, ki se je zgodila zaradi »izmikanja enoznačni opredelitvi spola« v pesmih. Z Ado Škerl se sicer dogaja nekakšna rehabilitacija v kanonu, saj je o njej veliko govora, nastaja tudi kar nekaj zapisov, ki odpirajo oči in razkrivajo kontekste (poleg Mozetičevega na primer še članek Nataše Velikonja Maraton 24/7 x 52, študija Varje Balžalorsky Antić Ženski pesemski diskurz v spletu povojnih ideologij: Senca v srcu Ade Škerl), še vedno pa ostaja upravičena bojazen, da bo še naprej žrtev t. i. straightwashinga – zelo podobna usoda je doletela veliko Almo Karlin, katere partnerka Theo Schreiber Gammelin je celo v lansko leto izdani slikanici Alma: Svet pred domačim pragom Mojiceje Podgoršek opisana kot njena prijateljica, kar je že malodane absurdno. A vemo, da se kanon pač nerad posipa s pepelom, vseeno pa bi bilo vsaj higienično, če ne že človeško in moralno, vsaj v prihodnje popraviti te strašne krivice, če jih že za nazaj ne more.

 Molk iz več razlogov

Ob prebiranju Spečih metuljev hitro postane jasno, da je Škerl na svoji pesniški poti naletela na ogromno ovir, ki so ji jemale voljo in jo onesposobile do te mere, da je na neki točki celo umetniško obmolknila. Molk je nastopil iz več vzrokov – s pogledom nazaj lahko skozi pričevanja, analize in pregled recepcije prepoznamo tri večje. Prvi je zagotovo že omenjena zamolčanost njene vloge pri Pesmih štirih. Ivo Svetina v spremnem eseju, ki bogati pričujočo knjigo, celo zatrdi, da so si »vsa priznanja, slavo, družben ugled, članstvo v SAZU […] Kovič, Menart, Pavček in Zlobec »prislužili« na račun Ade Škerlove.« Drugi je sprejem njene zbirke Senca v srcu, ki je bil nepotrebno grob in nenaklonjen, sploh zato, ker se je najbolj kritiziralo njeno odmaknjenost od družbene stvarnosti, pretirano razčustvovanost in formalizem, kar se je prav zagotovo zgodilo tudi zaradi tega, ker je bila ženska. (V enem izmed dveh avtopoetskih razmišljanj, ki sta dodani knjigi, Škerl celo komentira, da so jo hoteli uničiti »samozvani ideološki ostrostrelci« oziroma gonjo proti zbirki označi za ukazano.) Kasneje je kljub velikim premikom vodilnih poetik ostajala zvesta svoji nežni izreki v metrumu in rimi in s tem še bolj utrdila svoj sloves odrinjenke na rob ter se posledično še lažje umaknila.

Samocenzura

Tretji vzrok za umik pa je zagotovo samocenzura, ki jo je v luči biografskih podatkov kar težko brati. Sploh zato, ker ji poezija pomeni »košček raja na zemlji«, njeni glavni vrlini pa sta lepota in resnica. A resnica je bila v taki družbeni klimi nemogoča, sploh za pesnico, pri kateri izrazito prevladujejo ljubezenske pesmi, pa je moralo to biti strašno naporno in boleče. Njena prva zbirka, slavna Senca v srcu iz leta 1949, je bila sicer res posvečena njeni platonski ljubezni, kmalu umrlemu študentu Žanetu, a nekatere kasnejše pesmi, sploh tiste po letu 1951, ko je spoznala Sonjo Plaskan, se v luči biografije jasno prepoznajo za šifrirane. Tudi v pogovorih je kasneje jasno povedala, da je to žalost pustila za seboj in v nekaterih pesmih se nedvoumno poslavlja od vseh, ki jih je izgubila, in se odpira novemu (»Saj v meni je praznota in prav nič bolesti.«) V ljubezenskih pesmih se striktno izogiba uporabi spola ali pa piše moškemu, dve ženski v ljubezenskem odnosu pa nista jasno izpisani v nobeni pesmi. Še najbolj prefinjeno to stori v pesmih, kjer je pesniški subjekt nek predmet moškega spola, ki nagovarja žensko – najbolj vrhunska pesem v zbirki nasploh (morda ravno zaradi iskrenosti?) je Ubiti toplomer iz zbirke Obledeli pasteli (1965): »Pred leti je bilo, ko njena potna dlan / vsak dan polagala me za minute bežne / previdno je na svojo vročo srčno stran, kjer čutil sem dotik nje grudi nežne.« Na ta način kodiranja je vsaj nekako lahko izrazila svoja prava čustva, a se je po drugi strani ujela v začarani krog recepcije, ki res ni bila odprta za lezbično ljubezen, a tudi ni dobila jasnih znakov zanjo in je zato lahko malo zamižala ter ostajala zaprta in nedostopna.

Nežne in žalostne pesmi

Čeprav je njena prva zbirka Senca v srcu res močno čustveno obarvana, je ob branju res težko dojeti tako slab sprejem. Gre namreč za nežne in žalostne pesmi, s katerimi pesnica svoje zlomljeno srce in prepoznava in celo poskuša pozdraviti, a ne zapada v klišejskost, vsaj ne bolj kot nekateri drugi intimisti. Na trenutke deluje prav kosovelovska (»In senca smrti je prek moje duše šla.«, »O, kričal bi, da divje v šipah bi zvenelo.«), temačna, prepričljivo temna in hladna, saj gre za še svežo rano, za tožbo po nedavno umrlem. Če kaj, je ta zbirka iskrena v svoji bolečini, sploh pomenljivo pa je mešanje prijetnih prizorov izpovedovanja ljubezni, dvorjenja in občudovanja s podobami trde zemlje, krst in pogrebov. Taka dikcija spominja na obrnjeno varianto ljudske pesmi mrtveca, ki pride po ljubico in je sama po sebi strašljiva in navdušujoča obenem. V primerjavi s to zbirko sta kasnejši, Obledeli pasteli in Temna tišina (1992), veliko svetlejši, manj zamorjeni, bolj umirjeni in tudi bolj zasidrani v tukaj in zdaj. Nekaj je celo družbeno angažiranih pesmi (verjetno iz upoštevanja nekaterih kritik) – tudi med pesmimi iz zapuščine, ki so datirane z malo kasnejšim datumom, predvsem jo prizadenejo vojne. Resda je v teh dveh zbirkah več poezije, ki pripoveduje o doživetjih (na primer potovanje po Grčiji), še vedno pa prevladuje lirsko-izpovedna poezija, sidrišče pesniškega izraza Ade Škerl.

Korak v pravo smer

Ta najširši izbor njene poezije do sedaj (brez poezije za otroke), ki obsega tri zbirke, sto novih pesmi iz zapuščine, dve avtopoetski razmišljanji, nekaj fotografij, spremno besedo Tanje Petrič, zapis Iva Svetine ob sedemdeseti obletnici Sence v srcu in bibliografijo, ki jo je sestavil Matjaž Hočevar, je res zgledno zastavljen. Pozitivno je, da se odpira prostor za debato o njeni poeziji, da se jo ponovno postavlja na vidno mesto v slovenski pesniški zgodovini in da so njene zbirke spet na voljo bralcem (originalne so po knjižnicah zelo težko dostopne, če sploh). Knjiga je korak v pravo smer, ki bo morda pomagala, da se njeno poetiko osvetli v drugačni luči, s čimer se bo vsaj na nek način osvobodila spon in postala tisti res pravi košček raja.

Ada Škerl: Speči metulji, zbrane pesmi, Mladinska knjiga, uredila Tanja Petrič, Ljubljana, 2019. 

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.