AirBeletrina - Kako ga pogrešam, Jašo Zlobca
Kolumna 26. 2. 2019

Kako ga pogrešam, Jašo Zlobca

Ciril in Jaša Zlobec (foto: arhiv založbe)

 

Pred meseci sem šel na pogreb. Točen datum sploh ni pomemben, ker se smrt pač vedno drugače predstavlja. Dobesedno, kar se gotovo dogaja zaradi preprostega razloga, ker je vedno bližje. Govorim o sebi, umrl je pa Ciril Zlobec. Srčno dober človek in zvest prijatelj mu bom rekel, ker me je enkrat sam tako predstavil, ko mi je pisal določeno priporočilo. O tem sem razmišljal, ko sem šel na Žale. Veliko mojih prijateljev se je že poslovilo, zato je takšna samotna pot na pokopališče še toliko bolj žalostna. Koliko priporočil mi je napisal šele Jaša Zlobec. Saj to je bilo neverjetno, mislim tako stkano prijateljstvo. Kako ga pogrešam. Nisem si mogel pomagati, a spomini na Jašo so privreli. Nobenega človeka nisem poznal niti prej niti kasneje, ki bi me tako razumel. Nobenih dolgih pogovorov ni bilo treba. Nobenih prepričevanj. Zaupal sem mu, kaj me tare, in uredil je. Vzel si je par minutk in opravil. Z nekim instiktivnim občutkom je prevzel nase tisto, česar sam nisem mogel opraviti. Seveda je imel podoben občutek do vsega naokoli, kar sem neizmerno spoštoval in se mu vedno znova klanjal. To so bila tista najbolj osnovna druženja, ki si jih sploh ne morem več zamisliti. Kot da so šli podobni odnosi po zlu. Spomnil sem se, kako sem bil zadovoljen, ko je postal urednik leposlovja na Cankarjevi založbi, in ko sva si rekla vse v redu in prav, toda pri tej založbi naj zaradi najinega prijateljstva ne bi več tiskal svojih knjig. Spomnil sem se, da je bil moja poročna priča, izletov v Bruselj, spomnil sem se, da sva skupaj izdala knjigo, čeprav nisva nikoli premlevala o literaturi. Kot pri vsem je bilo s par pogledi vse jasno. Sicer sem med potjo na Žale hotel vse obrniti na smešno stran, ampak slabo mi je šlo od rok, češ da sem ga končno razkrinkal, zakaj mi je tako vneto stal ob strani. Zakaj je bil tako dober človek. Saj sem mu pomagal tudi jaz. Spominjal sem se, kako sva pogosto kolovratila do njegovega doma in kako je vsakih par trenutkov preskočil kakšno ograjo in sem samo debelo gledal, kam je izginil. Ja, plenil je vrtove, trgal je rože, ki sem mu jih potem pomagal nositi domov, da je obdaril svojo ženo. Kaj se je dogajalo z njimi, tega ne vem. Če jih je preveč, še vedno rož, potem gotovo zadušijo vse druge glasove, ampak s temi premlevanji se nisem spravil v dobro voljo. Priznam, najbolj me je begala prav ta Cankarjeva založba. Nekaj hudega bi lahko rekel, a zatekel se bom k drugim besedam. Vedno me je motilo, da je odšel v politiko. Dobro, premamili so ga, dobesedno ugrabili. Nič ne rečem. Zaslutili so njegov neverjeten instinkt za pravico. Stranke, mislim, da je šlo za LDS, so znale poskrbeti zase. Ne glede na vse, ne glede na žrtve, samo da jim je rasel ugled. Ja, skoraj prepričan sem, da je imel prste vmes prav LDS. Tudi meni je godilo, ko je bil Jaša ambasador v že omenjenem Bruslju. V vsaki ambasadorski hiši sem imel tako zagotovljeno vsaj posteljo, drugače smo že zagrozili, da se jim bodo javili iz prve oštarije. In kako sem navijal, da bi ga premestili v Italijo, v Peking. Takrat je bilo res še vse pred nami. Spomnil sem se Jašinega zavezništva z Albanci. Skupaj sva enkrat brala na Kosovu. Spet mi je godilo, ko so mi sredi noči odpirali lekarne in me zalagali s pomirjevali, dokler nisem padel tukaj v Ljubljani v en pijanski zaplet, čisto nič drugega ni bil, in je potem ena skupina Albancev ugotovila, da je moja rana, razbili so mi oko, tudi njihova. Pri priči sem začel abstinirati, ker za sabo sem imel sto Albancev, ki so se bili vsak trenutek pripravljeni tepsti zame. Ja, moč. Prekleta moč, s katero znaš ali ne znaš operirati. Upam si reči, da Jaša ni bil za državni zbor. Moral bi ostati na Cankarjevi založbi. Pisati in prevajati. Ne vem, ne vem, gotovo bi bilo bolje, če bi govoril o cvetoči češnji, ki sva jo enkrat izpulila z nekega vrta in jo privlekla na njegov dom. Za ljubezen. Ali pa sva jo pomotoma vkopala celo v kakšen drug vrt. To bi moral preveriti, ampak res se nisem mogel šaliti.

Pogreb njegovega očeta je delal svoje. Na pokopališče sem prišel ob pravem času. Postavil sem se v vrsto, da se še zadnjič poslovim od Cirila Zlobca, v vrsti pa se je začelo malo zapletati, kar sem zvedel naslednji dan, in prav o tem govorim, ker je jasno, da o Cirilu Zlobcu ne bom govoril, saj mislim o njem samo dobro, težava v vrsti je bila pa naslednja … Skupaj sva se znašla s Tonetom Peršakom, takratnim ministrom za kulturo, kaj kmalu sem videl, da pred nama hodita gospoda Zoran Janković in Milan Kučan. Ne vem, kaj naj še rečem. Recimo, da je bilo vse v redu in prav. Bližali smo se zadnjemu slovesu, in ko sem se dodobra zazibal v premišljevanje, me je nekaj predramilo. Že prej sem videl, da je na pokopališču častna četa, ki je zavzela tudi prostor ob kapelici. Potem je sledila neljuba situacija. Pojavila se je neka uniformirana gospa, iz zemlje se gotovo ni vzela, ki je začela delati red. Takole sem jo razumel, zadnji, ki so imeli še dovoljen vstop k Cirilu Zlobcu, so bili Milan Kučan, Janković, prav salutirali so si, šalili, cirkus pač, popustila je tudi Tonetu Peršaku, mene je pa hotela odsloviti. Škandal. Seveda se Janković in Kučan nista zavzela zame, Peršak je nekaj godrnjal, da sem družinski prijatelj Zlobčevih, mene so pa obdale najhujše slutnje. Seveda se nisem nameraval obrniti, in to za nobeno ceno. Večkrat česa ne znam izraziti in potem lahko cele dneve in tedne tuhtam, kaj bi moral kdaj izreči, zabrusiti, sploh uporabiti prave besede in to. Kako nepredstavljivo mučno. To se lahko zgodi samo meni. Bal sem se, da bom izbruhnil. Če se to meni zgodi, potem to pomeni samo psovanje. Eno neprekinjeno psovanje, da bi me lahko odpeljali iz tiste vrste samo v zapor, iz katerega me ne bi mogel nihče več rešiti. Niti me ne bi hotel. Res sem se bal, tudi stepel bi se, a če bi do tega prišlo na pogrebu prijatelja, potem bi se lahko tudi živega požrl zaradi slabe vesti. Čisto pohlevnega sem se naredil, nič si nisem bil všeč, ker po drugi strani bi tisto žensko v uniformi, ki je očitno vodila državniški pogreb, z največjim užitkom tako opsoval, da ne bi prišla nikdar več k sebi. In kaj potem, če dela red tako v življenju kot  smrti? Kaj naj rečem? Čisto zmeden sem se nekako prebil do Cirila Zlobca, sam ne vem, kako, še bolj zmeden sem bil, ko sem njegovi družini izkazoval sožalje. Počakal sem še govore, sam sem stal, tako prizadetega sem se počutil, niti do groba nisem več šel, ker sta bila v meni takšen bes in gnev do tistih v uniformah, posebej do tiste uniformirane ženske, jasno, da za škandal ni nikoli prepozno, za to pa so nadaljevanja. 

*

Že navsezgodaj zjutraj je zazvonil telefon. Najprej eden, drugi, kot to pač gre. In kaj sem slišal, mislim kakšen očitek? Jasno, da sem rdečkar. Že na pogrebu nisem mogel spregledati, koliko fotografov se je smukalo naokoli. To fotografiranje na pogrebih se mi je vedno zdelo neokusno, a kdo sem jaz, da bi sodil. In sedaj sledi samo še vprašanje, zakaj se je zgodilo, da sem sedaj rdečkar, sploh ta rdeč, kar komunajzer, pri teh očrnjen, in to gotovo do konca dni, kot sem pri nekaterih sedaj celo bolj priljubljen, kar seveda nič ne pomaga. Celo nasprotno, skratka, ni hudič, da se ni znašla v Delu fotografija, na kateri hodimo do pogrebne vežice Milan Kučan, Zoran Janković, Tone Peršak in jaz. Zamalo se mi zdi dodati, da razen s sabo nimam z nikomer drugim še manj kot nič ali pa vendarle, saj sem zgoraj navedel nekaj malega o mojem sodelovanju s Cirilom in Jašo Zlobcem. Dobro je prvi dejal, da je celo življenje eno samospraševanje. Kako sem šele takrat pogrešal Jašo Zlobca, saj se mi je zdel edini, ki bi se mu lahko zaupal in mislim celo, da bi se vsemu skupaj gromko nasmejala.

 

 

Jaša Zobec: Moje življenje je moja revolucija. Cankarjeva založba 2019, 568 str., 34,99 evrov.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«