»Kaj vse bi naredili, če vas ne bi bilo strah?«

Kmečki upor pri Celju 1515.
 

H2SO4 ali žveplova (VI) kislina je izjemno jedka snov, ki povzroča najedanje kovin, kamnin, kože, oči, tkiv in je tudi ime zbirke slovenske uporniške poezije, ki je nastala s sodelovanjem literarnega zgodovinarja Igorja Sakside in hip hop ustvarjalke Masaye (Mia Puhar Rodin).

V antologiji zasledimo poezijo vse od Prešerna, Cankarja, Kosovela, Kajuha, Zajca pa do Novaka, Šalamuna, Štegra in seveda verze sodobne rap poezije, za katero se je Masayah združila s 14 drugimi hip hop ustvarjalci (Emkej, Drill, Matter, Žena, Zlatko, Vazz). Pomemben del knjige so tudi spremni zapisi, komentarji in spomini, v katerih 34 različnih bralcev komentira izhodiščna besedila. Med njimi najdemo številna imena, ki izstopajo na področjih glasbe, gledališča, literature, gospodarstva, filozofije, novinarstva, med drugim Suzano Tratnik, Miklavža Komelja, Tadeja Goloba in Katjo Pegan, hkrati pa tudi dijake in študente. Omeniti velja tudi še neobičajno vizualno podobo, saj H2SO4 od drugih pesniških antologij ne izstopa zgolj zaradi tematik pesmi, temveč tudi po sami formi. Zasledimo lahko ogromno skic, fotografij uporniških grafitov iz celotne Slovenije, ilustracij, čičk in čačk. Ob bogati atmosferi platnic pa lahko zgolj s skeniranjem QR kod dostopamo tudi do rap albuma, ki ga je Masayah za ta namen posnela z že omenjenimi ustvarjalci. H2SO4 je več kot knjiga, je čudovita pesniška antologija, hip hop album, zbirka besed in poziv slovenskemu narodu, da še kako zelo potrebujemo uporniško pesniško zbirko v letu 2022. Knjiga namreč povezuje svet klasične poezije in svet urbane kulture mladih.

Igor Saksida

Ni naključje, da so ravno prve slovenske tiskane besede uporniške, in sicer klic upornih kmetov, ki so leta 1515 pozivali k puntu. Slovenski narod je bil že v sami zgodovini zaznamovan kot narod hlapcev, kar v svojem opusu izvrstno predstavi Cankar. »Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan,« izreče učitelj Jerman v drami Hlapci. Pa vendar, ali se je v teh 500 oziroma 100 letih sploh kaj spremenilo? Mar je človek ali navadni smrtnik res bolj slišan, bolj upoštevan in manj samoumeven? Ali se je spremenila zgolj vrsta in način upora, ljudstvo pa je še vselej hlapčevsko? Morda pa vse tiči v dejstvu, da se morebiti ljudstvo sploh ne želi odrešiti oblasti, kljub temu da se mu pod njo godi slabo?

Konec koncev besedil v zbirki ne povezuje zgolj upor, temveč tudi volja. Volja, da imamo moč, da so spremembe možne, volja do zmage, do svobode, do resnice, poštenosti, ljubezni, prijateljstva, svobodnega izražanja in do volje same. Ob tem pa se moramo sprijazniti, da je svet jezen in da s tem ni popolnoma nič narobe. Pravzaprav je povsem pravilno, da smo jezni na laži, prevare, prazne obljube, grožnje, nasilje, vojno, izkoriščanje. Kajti občutek jeze in razočaranja imata kljub negativni konotaciji priložnost, da vodita v spremembe. Boris A. Novak v Oblikah duha: Zakladnici pesniških oblik zapiše: »Tudi rap izpoveduje bolečino, vendar je bolečina tu le odskočna deska za jedko in brezkompromisno kritiko, za posmeh vrednotam vladajoče družbene plasti. Če je humor bluesa melanholično mehak, je humor rapa oster in strupen kot solna kislina.«

Masayah

Naj samo navedem nekaj »glasnih« verzov iz Masayinih pesmi: »stradan svet je od ljubezni«, »umetnik je mrtev shiran«, »postavi se v kožo drugih, preden prepričanja tetoviraš«, »iz teme v temo smo nazadovali«, »mlada država, ki v stiku ni s sedanjostjo«, »žaljivke so na vrsti, ko zmanjka argumentov«. H2SO4 opozarja vse bralce in poslušalce, da med hlapci zmeraj so in zmeraj bodo živeli Cankarjevi Jermani. Knjiga ne spodbuja dobesednega fizičnega upora proti nevšečnostim, zgolj poudarja, da se mora vsak posameznik zavzeti v prvi vrsti zase, za svoj pravice, saj naj bisvet, v katerem živimo, veljal za svobodnega.

»Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu / dežela Cimpermanov in njihovih mozoljastih občudovalk / dežela hlapcev mitov in pedagogike,« zapiše Šalamun v pesmi Duma 1964. Spremembe ne bodo padle z oblakov, spremembe si je treba izboriti in za odločitvami trdno stati. Pot je trnova, pa kaj potem, pomembno je le to, da je naša in da nekam vodi. Strah ne sme biti zavora. Ali kakor se glasi naslov drame Simone Hamer iz leta 2016: Razglednice ali strah je od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni.

»Zacelite rane s H2SO4!«

Antologijo Igorja Sakside in Masayah z naslovom H2SO4, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi