Toliko, da se mi ni zaletelo, ko sem v Delu naletela na podnaslov, ki ga je Peter Rak dopisal svojemu besedilu na temo sveže izdaje Beckettovega romana Mercier in Camier v prevodu Jane Pavlič. Pisalo je namreč: »S knjigo Mercier in Camier življenje postane ne samo znosno, temveč celo zabavno.« Saj se hecate, ne?
Edini del Beletrinine izdaje Beckettovega prvega povojnega romana, ki ga je prijetno brati, je namreč spremna beseda Mladena Dolarja. Sicer pa utegne biti Mercier in Camier ena najbolj mučnih knjig, kar sem jih v svojem (vsako leto malo manj) kratkem življenju prebrala. Čeprav to ne pomeni, da ni v isti sapi tudi ena najbolj komičnih.
Nikoli nisem bila prevelika ljubiteljica pozitivističnega tolmačenja literature, a v zvezi z Mercierjem in Camierjem velja spomniti na nekaj biografskih detajlov iz Beckettovega življenja: ko je Beckett oktobra 1937 končno priromal v Pariz, ni bil v najboljši formi. Za njim so bila leta depresije, leta neuspešnih poskusov prosperirati kot umetnik, leta materinega moledovanja, naj poprime za kakšno človeku podobno delo. In ko je odšel, je odhajal z velikimi občutki krivde. In z malo zagotovili, da bo njegova odločitev zavreči svoj emblematični dežni plašč in zapustiti mačehovsko domovino Irsko, obrodila kakršenkoli sad. In potem je bila nenadoma vojna.
In ko je bilo vsega tega konec, je Beckett sklenil, da je zanj morda najbolje, da se k pisanju vrne okrog ovinka. Zato je Merciera in Camiera napisal v francoščini. V jeziku, ki ga je poznal dovolj slabše od angleščine, da mu ni omogočal skrivaštva in izmikanja, s tem pa ga je prisilil, da je izdavil tisto, kar mu je ležalo na duši. To pa ni bilo nič pretirano lagodnega.
Kot je tovarišica Renko zapisala v svojem prispevku za socialno omrežje Instagram, je Mercier in Camier knjiga, »ki med drugim naslavlja večkrat parafrazirano vprašanje kaj ti bo torba, če si kupu kolo« ali drugače, je knjiga o nekaj Beckettovih emblematičnih osebnih predmetih, med katere sodita tako torba kot kolo, pa sloviti dežni plašč in vedno odsotni dežnik, predvsem pa kosi osebnosti, njenih želja, strahov, upov, tendenc in bolečine, spodobno in pravično razdeljeni med dva modela, ki brez miru divjata naokrog, ne da bi se zares kam premaknila. Dolar v svojem spremnem besedilu vabi, da vsega skupaj ne bi preveč primerjali s kasnejšimi mega hitom Čakajoč Godota, osebno pa v tem ne vidim težave. Srž podobnosti med besediloma je namreč velika Beckettova zapuščina – tisto, kar je bilo zanj tako mučno pomembno, da ga je preživelo, in bo še dolgo strmelo v nas s strani gimnazijskih beril.
Ne bodite žalostni, če vam iz zgornjega odstavka ni uspelo razbrati, o čem Beckettov tekst pripoveduje. Mercier in Camier je namreč knjiga, ki ne pripoveduje o ničemer specifičnem. Govori pa predvsem o globokem občutku nemoči. O želji narediti korak naprej, ki je v večnem konfliktu z željo ostati pri miru. O bivanju kot hoji skozi gost katran in o lahkotnem blebetanju, s katerim skuša človek to mučno stopicanje na mestu skriti pred samim seboj. O Beckettu, ki si bo, ne glede na to, za kaj se bo na koncu odločil, v večnost prepreval »Should I stay or should I go«.
A vrnimo se še za trenutek k tistemu, kar je spoštovani Rak diagnosticiral kot »znosnost, celo zabavnost«. Mercier in Camier je namreč knjiga, ki je vsaj toliko kot RIP tudi LOL. Se pravi: v njej je najti gomilo kakovostnih vicev. A noben ni razbremenjujoč, kaj šele osvobajajoč. Vsi brez izjeme so obešenjaški in pričajo v prid trditve, da da humor ni znamenje lahkotnosti, temveč ga – ravno nasprotno – skoraj brez izjeme najdemo rasti tam, kjer se je človek soočil z grozo, ki ji je nemogoče pogledati naravnost v oči. Če bi bili dobri heideggerjanci ali pa vsaj hribarjanci, bi temu najbrž rekli resnica biti. Sama sreča, da nismo.
