Kaj so me naučile 30-letne izkušnje z različnimi časopisnimi in založniškimi hišami

Fotografija: Wikipedija

Članki – preprosti da, a za kakšno ceno?

Moje izkušnje s pisanjem za različne medije, založniške in časopisne hiše segajo v davno leto 1992 in še prej v leto 1989, ko sem kot dijakinja zadnjega letnika srednje šole pisala ljubezenske zgodbe; sprva za revijo Antena, nato pa za njen podlistek Gospodična. To je bilo do takrat moje edino pisanje kratke proze, če se to sploh lahko tako imenuje.

Nato sem v Razgledih (1994–95) objavila svoj prvi in drugi filozofski esej z naslovom Ljubezen in samota ter Ljubezen in resnica. Seveda sem bila vesela, a ko mi je odgovorni urednik večkrat dejal, da bom morala svoje pisanje prilagoditi bralcem/-kam – ali z drugimi besedami narediti svoj stil pisanja 'manj filozofski' in bolj preprost, 'ljudski' –, sem se zamislila. Besede urednika so se mi zdele rahlo nenavadne, predvsem glede na to, da je objavil moje eseje in da so me po objavi kontaktirali različni ljudje (med drugim so bili to priznani akademiki, umetniki in profesorji na fakulteti), a sem se od takrat dalje vseeno trudila pisati filozofske članke in eseje v čimbolj poljudnem stilu. Nato sem  brez problemov objavljala članke in prevode v revijah Nova revija, Ampak in Phainomena (1996–2003), več kot desetletje (2002–2015) pa sem objavljala filozofske eseje v reviji Sodobnost.

V tistem času sem se tudi naučila, da je predvsem od medijev odvisno – ali gre za bolj strokovni ali 'tabloidni' časopis ali revijo –, kakšen stil pisanja moram ubrati. Ko sem imela v reviji O osebnosti kolumno Prinašalci modrosti in rubriko filozofsko svetovanje (2008–2010), sem spet nekajkrat naletela na komentar urednice, da moram biti bolj preprosta, a glede na to, da je bila moja rubrika ena bolj branih, sem vsaj delno lahko obdržala svoj prvotni stil, čeprav so me uredničine besede dodatno spodbudile, da sem si prizadevala za še razumljivejši način pisanja.

Seveda pa preprostost za vsako ceno vedno ne gre, niti ni primerna, če na primer želiš napisati strokovni ali znanstveni članek; to se je npr. pokazalo pri kakšnih znanstvenih revijah, kjer sem občasno dobila negativno recenzentsko mnenje, da so moji članki bolj časopisne kolumne ali dosjeji kot pa resni znanstveni članki. Skoraj dve desetletji pisanja za časopise je tako pripeljalo do tega, da sem se odvadila navajanja, koga vse poznam, dolgih stavkov in preveč zapletenega pojasnjevanja.

Z leti sem se tako naučila krmariti med različnimi željami in zahtevami časopisnega ter revijalnega trga, a ko se danes oziram v zadnje desetletje prejšnjega stoletja in takratno vsebino člankov primerjam z današnjimi, opažam, da se niso veliko spremenili. Namreč, vsako obdobje odraža določeno (kritično) prepričanje, kaj drugi/-e počno narobe ali manj dobro od nekoga drugega, ali pa prepričanje, da je bilo včasih boljše. Kljub temu sem opazila, da so najbolje brani tisti članki, ki najbolj ustrezajo prepričanjem številnih bralcev/-k in takšni, ki ne pametujejo in ne podcenjujejo bralcev/-k. Sama menim, da je najlažje kritizirati, še zlasti, če ne ponudiš alternative, a menim, da je dobro biti to, kar si, in pisati o tistem, kar te zanima, najboljše pa je ponuditi afirmativne primere določenega časa, kajti takšna drža odraža prepričanje, da nikoli nismo bili popolni, nikoli nismo imeli vseh rešitev in da včasih ni bilo boljše, kot je danes. Če pogledamo, je današnji čas v določenih stvareh celo boljši, tako da ne vem, od kod tako močna nostalgija po »dobrih starih« časih. Morda smo se ljudje prav zaradi te vedno aktualne nepopolnosti in minljivosti iluzorno vedno ozirali v nek minuli, boljši čas – po analogiji z mojim področjem filozofije ljubezni in čustev lahko to nostalgijo pojasnim v okviru iskanja domnevno izgubljenih prvotnih duš dvojčic, kot hrepenenje po izgubljenem občestvu idealnih platonskih idej, božjega kraljestva ali odnosov iz prvotne družine. Tako se tudi na ravni partnerskih intimnih odnosov razkriva, da ljudje drug drugega ne znamo sprejeti takšnih, kot smo, ampak od drugih pričakujemo več ali drugače, kot smo, čeprav niti ne znamo jasno definirati, kaj je tisto, kar pravzaprav želimo. In tako opažam, da se zdi, da tudi številni avtorji in avtorice v dnevnem časopisju in kolumnah pišejo o podobnem – način, kako pišejo, kritiziranje, je enak, teme pa le rahlo različne. In zato se že dolgo ukvarjam z mislijo, zakaj nismo kreativni in afirmativni – zakaj namesto kritiziranja ne ustvarjamo in (po)iščemo pozitivne zglede, dobre prakse. Letos sem sama to udejanjila tako, da sem ponovno napisala svoj koncept ljubezni kot kreativno delo in napisala že četrto verzijo filmskega scenarija o romantični lezbični ljubezni zgodbi s srečnim koncem, s katero sem tudi osebno zadovoljna. Moram priznati, da sem pred zadnjim scenarijem dobila veliko negativnih mnenj številnih slovenskih straight filmskih režiserk, da jih moje predhodne ljubezenske zgodbe niso navdušile, ker da so bile preveč didaktične, pedagoške.

A če se z vsebinskega vidika stvari niso toliko spremenile, so se zagotovo s finančnega; številne časopisne hiše so iz prej skromnih honorarjev v zadnjem desetletju prešle na še skromnejše in zunanjim sodelavcem/-kam se (skoraj) ne splača več pisati zanje, razen v izjemah, ko so plačila podkrepljena s subvencioniranjem revije ali založbe. Edina revija, za katero vem, da je v zadnjih letih povečala honorarno postavko, je neka strokovna revija, pa še to zgolj zato, ker so bili njihovi honorarji preskromni in bi to morali glede na prejete subvencije narediti že pred desetletjem, čeprav je res, da so na ta račun nato zmanjšali število avtorskih pol na številko, saj so edino tako ohranili honorarje urednikov in direktorja.

Spletni članki

Pri spletnih člankih se še bolj opazi, kakšne vrste članki so zaželeni – s takojšnjim vpogledom v branost in všečkanost člankov na družbenih omrežjih – in spletni strani uredniki/-ice hitro ugotovijo »okus« bralk in bralcev. O odločilnem kriteriju »okusa« je že filozof Kant dejal, da ne gre razpravljati, saj gre za izključno osebne preference, zato bi lahko rekli, da je imel sofist Protagora že pred dva tisoč petsto leti prav, ko je rekel, da je »človek merilo vseh stvari, ki so in ki niso«. V tem primeru so tako avtorji/-ice in uredniki/-ice postavljeni pred dilemo, ali objavljati pretežno članke z visoko branostjo, strokovnostjo ali malo manj brane, vendar zanimive in provokativne članke. A glede na to, da je veliko internetne ponudbe brezplačne, menim, da so uredniki/-ice v tem primeru toliko bolj podvrženi/-e sistemu ponudbe-povpraševanja, če naj upravičijo pridobitev sredstev na javnih razpisih. (Glede na to, da je to moj prvi članek za Beletrino, se lahko zgodi, da bom tudi jaz kaj kmalu izpadla iz »igre« objavljanja člankov.)

Spletni članki so običajno plačani enako kakor časopisni članki (če gre za bolj ali manj plačane članke je odvisno od dogovora z urednikom/-ico) in seveda je pri tem pomembno, ali gre za (ne)subvencionirane spletne strani ali pa so avtorji/-ice plačani/-e iz temeljne dejavnosti organizacije ali podjetja.

Knjige – da, a pod kakšnimi pogoji dela in plačila?

Ko govorim o založbah in zaposlenih urednikih/-icah, je najpomembnejši njihov odnos do avtorjevih del in samega avtorja/avtorice. Imaš založbe, kjer moraš opravljati delo urednikov/-ic in grafičnih opremljevalcev/-k, kot so na primer vnesti lektorske popravke v svoj tekst, narediti slikovno opremo svoje knjige … Nato urednica to še pozabi omeniti v kolofonu, se ne drži datuma izdaje knjige ali pa te – to je najslabša vrsta – žali, ponižuje, je mizogin/-a ali homofobičen/-a.

Morda se vam bo zdelo to naštevanje različnih izkušenj trivialno, a za pisko, ki živi pretežno od pisanja, so vse te izkušnje izjemno pomembne. Še pomembnejše je, koliko različne založbe plačajo svoje avtorje in avtorice in kaj za to zahtevajo. Najslabše založbe so tiste, kjer vse sam/-a napišeš, plačaš za lekturo, narediš grafično opremo, nato pa si založniška hiša, ki ti izda na primer e-knjigo, vzame 60 odstotkov od prodaje, a to morda še ni tako slabo, kot so tiste založbe, ki te sicer nič ne plačajo, a plačajo vsaj za lekturo, oblikovanje, tisk in distribucijo knjige, od njene prodaje pa ti dajo le 10 odstotkov. Sami presodite, če bi se kaj od tega lotili, jaz sem naredila oboje. Zanimivo je, da se je prav v zadnjih letih pojavil trend neplačevanja honorarja avtorjem in avtoricam knjig in ponujanja zgolj odstotke in tantieme od prodaje, kakor da so knjige profitabilni izdelki, podobno kakor kruh ali sesalci. A imela sem tudi izkušnjo z zdaj že propadlo založbo, ki mi je ponudila skromen honorar, češ da so tako presodili tržniki, pa tudi sicer so do mene gojili/-e le tržni odnos, čeprav so sami prejemali številne subvencije, zaposleni pa so imeli tržne plače; te žal niso vključevale avtorjev/-ic.

In nato so tukaj še tisti/-e zasebni povpraševalci/-ke po tvojih pisateljskih, uredniških in lektorskih storitvah, ki so najbolj neprimerni – zlasti, ko gre za izdajo njihovih knjig. Za ne preveč dobro plačilo od tebe zahtevajo, da si jim vedno na voljo, in to takrat, ko imajo oni čas. Ne glede na uro dneva ali dan v tednu, ne glede na to, ali gre za vikend, praznik ali 20. uro zvečer, od tebe zahtevajo, da jim stvari narediš čim hitreje in najcenejše, kar se da. Takšni zasebniki, ki si lahko privoščijo najeti urednika, lektorja, oblikovalca, tiskarja, so seveda uspešni in zelo zaposleni ljudje, a hkrati s tem tudi zahtevni in ne preveč dobri naročniki in naročnice. Pri takšnih je pametno biti previden in izračunati tvoj in njihov vložek.

Zato se upravičeno lahko vprašamo, ali se današnjim avtorjem in avtoricam splača pisati? Še bolj upravičeno se lahko vprašamo, ali se je sploh kdaj splačalo? Moje 35-letne izkušnje kažejo, da avtorsko delo ni bilo nikoli dobro plačano; izjema sta dve največji slovenski založbi, Beletrina (prej Študentska založba) in Mladinska knjiga. In ko vse omenjeno dobro premisliš, vidiš, da je najboljše sodelovati s tistimi založbami, kjer uredniki/-ice ponudijo dobro plačilo, dobro opravijo svoje delo, imajo profesionalne oblikovalce in lektorje in se držijo datuma izdaje knjige. Na primer pri vtisu sodelovanja z založbo ne pomaga to, da je urednik/-ica profesionalen/-a in spoštljiv/-a, a če te založba slabo plača in če se ne drži prvotnega dogovora, da oddaš dogovorjeni tekst, nato pa ti urednik/-ica na podlagi recenzije naroči, da napišeš oz dopišeš še skoraj polovico knjige. S takšnimi ne želiš več sodelovati, podobno kot s tistimi, ki skoraj nič ne vložijo v tvojo knjigo, še manj pa s tistimi, ki te žalijo.

Primeri dobre prakse

Na tem področju sem imela z Beletrino (prej s Študentsko založbo) le dobre izkušnje. Z založbo sodelujem že od njenega začetka, saj sem članica uredništva revije ČKZ (1998–), ki je bila  do 2012 pod okriljem Beletrine, še prej (1997) sem v okviru založbe izdala prvo monografijo o visokem šolstvu, tej sta sledili še dve prav tako o visokem šolstvu (1998, 2003), leta 2012 pa sem v okviru zbirke Koda izdala knjigo Živeti. Tudi ko se je izkazalo, da je bila pomotoma objavljena e-knjiga, ne da bi bila o tem predhodno obveščena, smo to uredili v doglednem času. V vseh omenjenih primerih sem imela dobre odnose z direktorjem založbe, urednikom, oblikovalcem in administrativnim osebjem. Vse, kar sva se z urednikom dogovorila, je obveljalo, oblikovalec je svoje delo opravil hitro in dobro, knjiga je izšla ob dogovorjenem času. Še danes imam dobre odnose z vsemi, v čemer Beletrina – v primerjavi z drugimi založbami – pozitivno izstopa kot primer dobre prakse. Poleg tega se moramo zavedati, da je tudi ena najuspešnejših in najpomembnejših slovenskih založb, ki ima že vse od začetka odlično zastavljeno vizijo in poslanstvo ter uspešen marketing. To, da je Beletrina ohranila izjemno produktivnost, prodajo in prodornost tudi v obdobju korone, kaže na zaupanje in zvestobo bralcev te založbe.

Zaključek

Delo pisatelja/-ice, avtorja/-ce in raziskovalca/-ke je takšno kot vsa ostala dela, zahteva veliko znanja, izkušenj, časa, potrpežljivosti in veliko vztrajnosti. V zadnjem desetletju s pojavom e-knjig in spletnih portalov pa še zlasti veliko vztrajnosti, ko je (lahko) vsak avtor/-ica članka in skoraj vsak/-a avtor/-ica knjige – s tem se pojavi velika konkurenca in zmanjševanje količine sredstev za avtorje/-ice. Kdo v tem času postane prepoznaven/-a in priljubljen/-a, je odvisno tako od samopromocije kot od kakovosti avtorjevega oz. avtoričinega dela.

Ena od stvari, ki se mi je iz leta v leto vedno znova potrdila, pa je, kako pomembno je z založbami  ohranjati dobre stike in komunikacijo;  čeprav se trudiš, pa se z nekaterimi to včasih ne zgodi. Seveda nihče od nas ni popoln/-a in včasih ima kdo slab dan, a je vseeno ne glede na vse dobro vztrajati in se truditi za dobre odnose s tistimi založbami, s katerimi ves čas zgledno sodeluješ.  To trdim predvsem zato, ker sem z mnogimi založbami, s katerimi sem sodelovala, tekom let izgubila vsakršne stike, z redkimi pa z veseljem vztrajam že vrsto let.