Kaj se zgodi s človeškim življenjem, ko se ga polasti literatura

»Umrl mi je oče,« piše v prvem stavku Jergovićevega spominskega eseja Oče. S tem pa se vse podobnosti s Camusovo klasiko tudi končajo. Pa ne, da bi bil Jergović sentimentalen, ravno nasprotno. Le realističen je. Je človek, ki se spominja in se poskuša spominjati detajlno, brez patosa, brez zaostrovanj ali relativizacij. Je človek, ki se spominja sočloveka z vsemi njegovimi predikati – kot sorodnika, kot posameznika, kot državljana. Je človek, ki se lahko spominja samo tako, da pripoveduje – in kar pripoveduje, je lirsko-epska zgodba, v kateri se intimne usode prepletajo z nacionalnimi, oboje pa z literarnimi postopki.

Ta zmožnost, zaobjeti resničnost v vseh njenih rezinah, je ena največjih kakovosti Jergovićeve proze. Omogoča mu namreč, da zamotano zgodovino svoje družine in rajnke Jugoslavije predstavi iz vseh možnih zornih kotov, kar pomeni, da v njej ni zmagovalcev in poražencev, samo ljudje, ki se z vsemi dovoljenimi sredstvi poskušajo prebiti skozi svojo usodo.

Vendar ne kaže pozabiti: Jergovićev esej ni toliko literarni spomenik njegovemu odsotnemu očetu, uglednemu sarajevskemu zdravniku, niti pregled zgodovine propada neke države, marveč prej dolg razmislek o tem, kaj se zgodi s človeškim življenjem, ko se ga polasti literatura. Vsako človeško življenje, razume Jergović, je pripovedovano – in ker zoper to dejstvo ne moremo nič, je razsodno, da se ga vsaj konstantno zavedamo.

Nauk Jergovićeve zgodbe tako uči, da je vsak bivanjski paradoks pravzaprav literarni paradoks. Kot na primer ustaška mati – mati Jergovićevega očeta, ki sinu partizanu, ki se iz vojne vrne kot tifusar, k bolniški postelji noče prinesti kozarca vode, kar je samo po sebi bizarno, vendar manj bizarno kot to, da ji sin tega nikdar ne oponese ali očita, kot bi ji sploh nikdar ne zameril. Kako se pove tako zgodbo, ne da bi jo sprešali kot cvetje v herbariju?

»To je književna in dramaturška uganka, literarni sudoku, nič več kot to. Vsakič, ko sem jo [zgodbo] poskušal preobraziti v fikcisjko besedilo, sem se znašel pred nerešljivim problemom. Kako napisati to stvar, ne da bi delovala patetično, v slogu zgodnje socrealistične proze? In naposled, kako jo napisati, ne da bi zvenela lažno?«

Če hočemo zadostiti resničnosti, nam torej ne preostane drugega, kot da si prizadevamo uriti svoje pripovedovalske zmožnosti. Stvari moramo misliti v njihovi paradoksalnosti, jim dovoliti njihovo nepopolnost in se jo priučiti opisati s tonom, ki ji ne bo delal krivice. Vsaka književnost je namreč akt komunikacije, ki prenaša najzahtevnejša sporočila, s katerimi ne smemo ravnati malomarno. Od tega, kakšen pripovedovalec smo, namreč v veliki meri zavisi tudi, kakšni smo kot ljudje.

Ne kaže pa pozabiti tudi tega: Oče, kot marsikatero delo, ki svojo snov zajema iz neposredne resničnosti, daje vtis, da smo književnost izumili zato, ker lahko samo z njenimi sredstvi sporočamo tisto, kar se nam v resničnosti zaradi strahu ali omike zatakne v grlu. Daje vtis, da lahko samo prek potujitve, ki jo prineseta založniška dejavnost in tiskan papir, govorimo naravnost in iskreno, pa še to največkrat samo takrat, ko sta uradna medicina in zadnja stran časopisa soglasno potrdili, da je naš naslovnik res odsoten. Pa tudi vtis, da vsaka literatura služi kot bergla naši diskurzivni strahopetnosti – da nam služi kot prazen prostor, v katerem je sogovornik, tudi če ni mrtev, vedno suspendiran, zamrznjen, brezpraven in smo, kot pripovedovalci, pred njim vedno v prednosti. Zato je literatura privilegiran prostor vsakršnega obračunavanja: je hladna in prostorna bela sobana, v kateri smo odrešeni nervoze, ki nas v resničnih intersubjektivnih situacijah bega, krni naš besedni zaklad in šibi našo argumentativno zmožnost. So vam starši uničili življenje? Vam ga je uničil sistem? Vas partner ne ljubi dovolj? Povejte to z novelo!

Slišati je kot očitek, pa ni. Ravno zato, ker literatura nagrajuje z mirom in varnostjo, predvsem pa z nadzorom, ki si jih v resničnem življenju zelo težko privoščimo, nam daje priložnost, da se zberemo. Daje nam priložnost, da razmislimo, da se soočimo, da – če bi že radi obračunavali – najprej obračunamo sami s sabo. Suspenz resničnosti nas odrešuje impulzivnega ravnanja, ki iz nas dela okrutneže, slabiče in bebce.

»Nemara pa Wittgenstein nima prav,« zapiše Jergović v Očetu: »obstaja tudi tisto nekaj, česar nikakor ni mogoče izreči, o čemer pa je hkrati nemogoče molčati. Književnost je, poleg drugega, namenjena temu, da človek vse življenje vedno znova skuša izreči nekaj od tistega, česar ni mogoče spraviti v besede, pisatelju pa se vselej dozdeva, da ima to na koncu jezika.«

Oče je destiliran poskus tega prizadevanja: tega hlastanja za tistim, kar se nam v pogovorih vedno izmika, a noče ostati zamolčano. Tistega, kar tvori naše intimne mite, v katerih naši bližnjiki igrajo odločujoče vloge, za katere morda nikdar ne bodo izvedeli. Razen če se bodo še nekaj časa držali tostran pokopališč in če bodo pripravljeni dovolj pozorno brati našo književnost.

 

Miljenko Jergović: Oče. Prevod Aleksandra Rekar, založba Sanje, 2014, 160 str., 10 evrov (broširana izdaja).

Staša Meglič in Aleksandra Rekar sta vzljubila ta prispevek.