Zadnje mesece se mi bolj kot ponavadi po glavi mota stavek, ki ga je Mitja Čander zapisal v enem izmed svojih imenitnih esejev: nikoli ne izvemo, kaj se v resnici dogaja v podtalju. In če še nekoliko pretiravam: nikoli ne izvemo, kaj slavijo ognjemeti, ki jih vidimo bliskati v mrzlih zimskih (ali poletnih, saj je vseeno) večerih. Notranje delovanje v politiki, gospodarstvu in verjetno tudi v medijih, namreč ostaja zakrito očem navadnih smrtnikov.
V večini primerov je tako, toda zadnja gospodarska kriza je nekatere pisatelje, celo pesnike, sodnike in novinarje napeljala k temu, da so začeli rudimentarno popisovati koruptive prakse, umore, ki naj bi izgledali kot samomori, ustanavljanje bank in odpiranje računov na oddaljenih otokih z namenom pranja denarja, nehrbtenično novinarstvo in visoko ceno, ki jo plačujejo tisti, ki si upajo nasprotovati “»prepovednim zahtevkom vrhovnega sodišča”, «, obrabljenost in razprodanost sodišč torej, ter na koncu brezkompromisno obračunavanje s tistimi, ki niso več zmožni igrati z visokimi kartami.
Ob tovrstnih romanesknih razkritjih se bralci sprašujemo, v kolikšni meri gre za dokumentarizem oziroma fikcijo, ki se v precejšnjem obsegu opira na stvarna dejstva, tisti pretencioznejši pa iščejo celo primerjave opisanega z domačim prostorom. Seznam gostov, ki v zrcalnih dvoranah pijejo šampanjec Dom Pérignon, je resda krajši in manj mikaven kot v Versaillesu, politični umori manj očitni, gejevski uradniki, ki svojim ministrom pišejo hvalne govore z enako lahkoto kot osmrtnice, manj cinični, vendar poanta menda niti ni v tem; poanta je v kazanju družbenega drobovja, ki naj bi bilo na celotni zemeljski polobli enako.
Toda če obrnemo perspektivo, lahko rečemo, da so finančni mogotci, ki jih med drugim v romanu Oči Lire Kazan s pomočjo žanrske pisateljice Judith Perrignon, popisuje Eva Joly, sicer tudi kandidatka za francosko predsednico, še bolj pa sodnica, zahvaljujoč globalnosti trga res primerljivi s slovenskimi, težko pa bi trdili za tako imenovane sputnike: novinarje, sodne zapisnikarje in državne tožilce iz protikorupcijskih uradov.
»Slepka (ruska novinarka), zamorec (Nigerijec) in francoska pedrula«, kot jih imenujejo na Scotland Yardu, so za razliko od svojih nasprotnikov resda individualizirani, zaradi česar omogočajo tudi večjo stopnjo identifikacije, hkrati pa so v svojem zanesenjaštvu tipizirani. Kljub temu, da jih poganja zaslepljujoča vera v to, da lahko sami usmerjajo lastna življenja, so hkrati tudi predstavniki na novo porajajočih se gospodarskih sil (vsaj v enem primeru in pol) ali vsaj družbeni marginalci. Lira Kazan je novinarka, narejena po zgledu Ane Politkovske, ki jo zaradi obsesivnega sledenja in pisanja o ruskem mogotcu Sergejem Sergeju Luškem, nekega večera v Londonu napadeta dva moška in ji oči ožgeta s kislino; Nwankwo Ganbo je nekdanji vodja nigerijskega protikorupcijskega urada, ki je po umoru svojega prijatelja prisiljen v eksil; Felix pa pripadnik francoske buržuazije, ki si nikoli ni mislil, da bo zanj nekega dne lažje biti gej, kot pa sodni tajnik. Čeprav je Lirina slepota avtentična, in je tudi Felixovo igranje Robina Hooda, predvsem v očeh nekdanjega ljubimca, precej seksi, je presežni lik v resnici le Nwankwo. Njegov bes je skorajda mitične narave, hkrati pa deluje kot miselni stroj.
Nwankwo Liri Kazan, še prej pa svojim študentom na Oxfordu, pojasnmjuje koruptivne tokove, predvsem pa verjame v svet duhov – da ta namreč ne odpira vrat tistim, ki umrejo nasilne smrti. In Uche, njegov prijatelj, s katerim sta zaslišala nigerijskega guvernerja, vpletenega v naftne posle, je umrl nasilne smrti. Njegovo okrvavljeno truplo je Nwakwo – kot v svarilo – našel v avtomobilu, parkiranem pred svojo hišo. “»Uche, moj Chi boš, moj dvojnik, moj angel varuh, moja senca,” ,«priseže Nwankwo, hlipajoč pred prijateljevim truplom, v naslednjem hipu pa z družino že potuje proti osrčju civilizacije. Britanska vlada mu v zameno, da ne bo nadaljeval preiskav o nigerijskem guvernerju, vpletenem v milijonske naftne posle, ponudi predavateljsko mesto na oxfordski univerzi in zaščito njegovi družini. Nwakwo prisego prelomi in s tem dogajanje spravi v tek. Zgodba je v resnici precej abstrahirana in ker je napisana s pomočjo renomirane žanrske pisateljice Judith Perrignon, hitro zatava v meandrske vode kriminalke, ponekod pa se bere že kar kot filmski scenarij.
Ker si Nwakwo nikoli ni predstavljal, da bo pristal kje drugje kot na stranin zakona, torej na pravi strani, v samem kolesju inštitucij, dejansko pa za njim – zaradi posedovanja tajnih informacij – vohunijo, mu prisluškujejo, grozijo s smrtjo, predvsem ker niti zahodni demokratični svet ni to, kar je mislil, da je, se iz obupa domisli nore ideje: svojemu sinu, ki se vrača v Nigerijo, izroči ključek, na katerem so podatki o bančnih transakcijah, sistemih podkupovanja, nezakonitih provizijah. Odraščajočemu dečku je – kot v nekakšnem iniciacijskem obredu – zaupana naloga, da ključek preda v roke afriškim spletnim hekerjem. “»To niso mali geniji v kapucah v svojih jamah, kakor na zahodu. Samo ljudje, ki se znajdejo in so sposobni postaviti tako rekoč neštete zrcalne spletne strani in programirati naprave s tako norim spamom, da bi si seattleski tehnični inženirji ob njem pulili lase,” ,«drzno zapišeta avtorici.
Tam, kjer časopisi odpovejo – na britanski Guardian, kjer želijo objaviti članek o tem, kako poteka pranje umazanega denarja, pade sodba odredba: prepoved objave – nastopi splet. Škandalozna novica o koruptivnih poslih, umorih, prikazanih kot samomorih, milijonskih provizijah, pride iz Afrike, iz kaotičnega lagoškega pristanišča, iz enega od kontejnerjev z dvema mizama in tremi računalniki, v katerem bivakira devetnajstletni deček, rojen v hiški na kolih in brez letnice rojstva v uradnih registrih. Nekontrolirani bordel, kjer nazadnje pristane vse, tako bogastvo kot smeti, milijarderji in pirati s svojimi plačami, se maščuje svojemu imperiju in na sredo legij časti, pojedin, baleta, ognjemetov, spusti detonar. Ostareli sodnik, ki škandal spremlja z brega starejših ljudi, obrtnih delavcev, sprevidi, da pravica zdaj ubira drugačne poti, medtem ko ruski oligarh osramočen, izdan in razkrinkan, kakor v svoj odmev zavpije: “»Sranje, pa kdo je ta Uche? Poiščite mi ga!”!«
Tvitosferne pipce se seveda ne da zapreti tako zlahka, toda po drugi strani je Nwankwu zahvaljujoč afni na računalniški tipkovnici uspelo svojega prijatelja Ucheja vrniti v svet duhov, ki ponoči strašijo po cestah in stezah. S tem je izpolnil svojo obljubo, –in še več, matiral je vprašanje Felixovega nekdanjega ljubimca, oziroma Lirinega nekdanjega moža Dimitrija: kaj boste pridobili s svojim herojstvom? Lira v najboljšem primeru lahko dobi nagrado Saharova, v najslabšem pa jo bodo ubili, tako kot praktično vse, ki ne slavijo človekovih pravic, pogojenih z višino zneska na bančnih računih. Tudi Felix nima zadovoljivega odgovora – “»Mar ni bila medalja nekoč namenjena članom uporniškega gibanja?”. ?«. Nwakwo zaradi svojega družbenega zaledja in predvsem potopljenosti v svet prednikov, vidi dlje. Sklicevanje na dosežke preteklosti zanj ni le stvar dekoracije, temveč odločitev med življenjem in smrtjo, četudi mora za to žrtvovati svojo družino in svojo zdajšnjost.
Ker ima knjiga dve avtorici, ne vemo zagotovo, katera je tista, ki se s posebno naslado ustavlja pri opisih luksuzne kopalniške opreme milijarderjev, na drugi straini pa pri gorah odpadkov v petnajst, dvajset milijonskem afriškem mestu. Na koncu se tehtnica prevesi na stran Afrike, čeprav ne samo samo zaradi njenega kreativnega kaosa, temveč predvsem zaradi Nwankwa; v Očeh Lire Kazan imamo namreč opravka z novim afriškim moškim likom. Nwankwo je med drugim tudi tisti, ki primerja primerljivo in pokaže, da se tako imenovani tretji svet po stopnji proizvodnje, korupcije, še bolj pa po stopnji kriminala, od tako imenovanega prvega sveta ne razlikuje; razlika je le v tem, da Afrika zaradi svoje hobotnične narave lažje proizvede razpoke svobode.
V tej pokrajini je preveč gotovosti, pomisli Nwankwo, ko se pelje z vlakom v neznano. Posledično na njem tudi ni sledu o nesrečniku, ki bi menil, da bo kje drugje lažje zaživel kot doma. Njegov izgon je že popoln in ponotranjen, – in kar je najbolj razveseljujoče pri tem, je, da sta človeka, ki gleda naravnost v oči, ustvarili svetlopolti ženski (brez namigovanj, da gre v tem primeru za seksualno željo, erotični prizor med Liro in Nwakwojem, bi lahko mirno tudi izločili).
