K svetu onkraj ras

Foto: Wikipedia

Dobrih 60 let po tem, ko je martiniški pesnik Aimé Césaire v svoji znameniti Razpravi o kolonializmu (*cf, 2009) zatrdil, da problem hitlerijanstva ni zločin sam po sebi, pač pa zločin proti belemu človeku, nad katerim so bili uporabljeni kolonialistični postopki, ki so bili vse do 2. svetovne vojne namenjeni izključno kolonializiranim ljudstvom, lahko opazujemo, kako sta se nekoč kapitalistično ustvarjena ideja črnskega suženjskega subjekta in z njo zasužnjevalna logika razširili, univerzalizirali in globalizirali na vse podrejene in izkoriščane družbene skupine. Nasilnost kapitala tako ni več stvar nekdanjih kolonij, temveč je vse bolj in bolj začela prizadevati tudi povprečnega Evropejca.

Medtem ko se nikdar v zgodovini človeštva o človekovih pravicah ni govorilo več kot danes, smo po drugi strani priče fašiziranim metodam obvladovanja sveta, ki so se jim pridružili raznovrstni diskurzi o humanizmu, ki moralnost načeloma enačijo s pojmom legalnosti. Doba informacij je tako sovpadla s politiko nevednosti, humanizem z ravnodušnostjo do sočloveka, ideja globalizirajočega sveta pa z militarizacijo mej in antimigracijskimi agendami. Sodobne neokolonialne in »paraimperialne« vojne ter reafirmacija rasiziranih kategorij so zato pokazateljice, da kljub vsem govoricam o človekovih pravicah vendarle živimo v svetu, zaznamovanem s postopki diferenciacije, klasifikacije in posledične hierarhirizacije, ki v končni fazi prispevajo k tehnologijam vladanja. Kamerunski teoretik Achille Mbembe (1957), čigar knjiga Kritika črnskega uma (2013) je v prevodu Suzane Koncut izšla pri ZRC SAZU, povzame to dinamiko, rekoč, da je »naš svet v številnih pogledih svet ras, čeprav tega noče priznati. Rasni označevalec je v različnih ozirih še vedno neobhodna, čeprav včasih zanikana govorica pripovedovanja o sebi in o svetu, o odnosu do Drugega, do spomina in do moči.«

Achille Mbembe velja za enega najpomembnejših teoretikov globalnega juga. Rojen v tedaj še francoskem Kamerunu in izšolan na Sorboni je svojo akademsko pot nadaljeval na skorajda vseh  najprestižnejših svetovnih univerzah. Danes deluje znotraj južnoafriškega inštituta za družbene in ekonomske raziskave Wits (Wits Institute for Social and Economic Research), v svojem delu pa se posveča predvsem afriški zgodovini in postkolonialnim študijami. Navezujoč se na Frantza Fanona in Édouarda Glissanta, se Achille Mbembe z vso akademsko preciznostjo in tudi poetičnostjo, ki vendarle ni tako značilna za teoretske knjige, v Kritiki črnskega uma sprašuje o možnosti obstoja tako imenovanega črnskega uma. Naslov knjige parafrazira znamenito Kantovo Kritiko čistega uma, ki se ukvarja z zmožnostjo človekovega spoznanja nasploh. S tem ko se Mbembe sprašuje, ali kaj takega kot črnski um sploh obstaja, postavlja na preizkušnjo celoten razsvetljenski projekt, ki je kljub veri v univerzalnost razuma ter ideji o egalitarnosti in progresivnosti družbe nekaterim ljudstvom možnost razuma ravno odrekal. Podatek, da je znotraj naprednjaškega razsvetljenstva transatlantska trgovina s sužnji, ki je Afričane spremenila v »ljudi-objekte, ljudi-blago, ljudi-denar«, najbolj cvetela, potemtakem ni presenetljiv.

Ena izmed osrednjih tem knjige je konstrukcija črnskega uma. Črnski um je po Mbemjevem prepričanju nekaj ambivalentnega in polemičnega, saj gre za skupek raznovrstnih fabuliziranj, različnih biologizmov in orientalizmov, ki so se tekom dolgega zgodovinskega procesa akumuliranja oblikovali v dogmo, ki še danes proizvaja rasni subjekt onkraj njega samega. Rasno fabuliziranje tako deluje po principu sistematskega brisanja mej med resničnim in imaginarnim. Moč rase navsezadnje izhaja iz dejstva, da je »v rasistični zavesti videz prava stvarnost stvari«. Na tem mestu Mbembe, sklicujoč se na Deleuzov pojem postajanja, uvede termin »postajanje-črnec-sveta«. 

Vsebina figure črnec je tako proizvedena s strani belcev, pri čemer Mbembe opozarja, da je tudi vsebina pojma belec izmišljija evropske domišljije. Tako črnec kot belec sta zato subjekta na delu,  ki se preko rase kot primarne predstave, »ki ne razlikuje med zunanjostjo in notranjostjo«, nenehno proizvajata, pri čemer črnec vselej ostaja »dovršen primer tega biti-drugi«. Preko poglobljenega zgodovinskega pregleda Mbembeju uspe pokazati, kako Afrika in črnec ostajata znaka drugosti, ki sta vselej definirana kot razlika. Sta fantazmi, ki sta konstruirano vsebino svoje identitete ponotranjili do te mere, da sta postali tuji sami sebi.

Črnski diskurzi so se po Mbembejevem izoblikovali znotraj treh zgodovinskih dogodkov – suženjstva, kolonializacije in apartheida. Ti trije dogodki so sprva povzročili črnčevo izgubo stika s samim seboj, nato izgubo lastništva, na koncu pa še dehumanizacijo. Cilj teh procesov je bila podreditev črnca s pomočjo njegove želje. Takšno »ponotranjeno ideologijo razlike« je zato mogoče problematizirati samo kot identiteto v postajanju.

Vsebino pojma črnec in koncept rase Mbembe tesno povezuje tudi s kapitalizmom kot sinonimom za procese izključevanja in razčlovečenja. Ko Mbembe govori o rasi v odnosu do evropske kapitalistične zgodovine ter o »pajdaštvu med ekonomijo in biologijo«, se v knjigi razkriva pomembna opazka, in sicer, da je kljub govoru o črnskem umu Kritika črnskega uma predvsem knjiga o belčevsem umu, ki »identiteto pojmuje kot razmerje enakega z enakim«. Znotraj takšnega pojmovanja identitete sta v »deliriju evropocentričnosti črnec in rasa vedno nastopala kot eno in isto«. Mbembe zato že na začetku knjige postavi tezo, da Evropa ni več težišče sveta, kar posledično prinaša nove možnosti za kritičen premislek o svetu in seveda tudi o razumevanju koncepta rase.

Ravno v oziru na razsrediščeno Evropo, Mbembe v nadaljevanju tematizira delovanje jamajškega aktivista Marcusa Garveya in Nelsona Mandele, nato pa se ukvarja še z afriškima pisateljema Amosom Tutuolo in Sonyjem Labou Tansijem. Poleg tega Mbembe v knjigi problematizira tudi antikolonialno nasilje, ki naj bi bilo tako političen kot kliničen pojav. Fanonovo razumevanje nasilja Mbembe razume kot emancipatorno nasilje, ki za razliko od kolonialnega nasilja ni ideološko. Z antikolonialnim nasiljem kolonializiranec namreč naredi obrat nazaj k sebi. Fanonovo teorijo nasilja moramo zato misliti kot nasprotje kolonialni nekropolitični sili, ki jo poganjajo genocidne težnje, in kot prispevek k njegovi teoriji o napredovanju človeškosti.

Mbembe v Kritiki črnskega uma torej odpira številne zelo pereče in v javnosti pogosto neartikulirane teme, ki jih ob koncu knjige odpremi s pozivom k dekoloniziranju epistemologije in diskurzov ter k nujnosti kreiranja decentraliziranega »sveta-onkraj-ras«, ki bi lahko ponujal nove pristope k etičnemu in političnemu ukvarjanju s kritiko rasizma. »Treba je prelomiti z zanikanjem odgovornosti,« zatrjuje Mbembe, čigar izid slovenskega prevoda je ob vse pogostejšem upravičevanju in legitimiranju ideologij razlik pomemben tudi za naš prostor. Zamisliti si je namreč treba »politiko človeškega, ki je v temelju politika podobnega, vendar v kontekstu, v katerem so nam dejansko od vsega začetka skupne razlike«.

 

 

Achille Mbembe, Kritika črnskega uma,  prevedla Suzana Koncut, ZRC SAZU 2019.