Jutranja kava

Dragi Matej, ti skuham ali bi mogoče “Kavo?” ga vprašam.  
            Nerazumljivo zakolne zamrmra, strmi v mizo in praske, ki so jih nekoč naredili moji nohti, ko me je za lase vlekel v spalnico drobtine kruha, razmetane po svetlem lesu. Z dlanjo si gre skozi razmršene lase. Vem, da se ga je včeraj spet natolkel napil ga služba utruja.            
            Nejevoljno bežno Položim dlan na njegovo ramo. “Si prepričan?”  
            Ko z močnim odločnim udarcem odrivom se umakne, me zapeče zaboli se vrnem k štedilniku. Razumem, da ga ni pametno izzivati včasih potrebuje svoj mir.
            “Pizda, a moram res vedno dvakrat ponoviti?” nasilno nerazpoloženo zalaja zasika doda.
            Jebemti, hudiča, si spet tečen slabe volje “Oprosti,” šepnem odgovorim in kavo iz lonca pretočim v skodelico. Dodam žlico sladkorja in pomešam, nato pa sedem za mizo stran od njega.     
            Počasi pije v vodi raztopljen aspirin in nemirno potresava z nogo kot vedno, preden mu poči film ko ima slab dan. Na kruh si mažem maslo in nekaj v mojih možganih me opozarja, da bo zdaj zdaj ponorel naj bežim bo danes eden tistih bednih, nesmiselnih dni.
            Ravno zagrizem v svoj kos kruha, ko agresivno vpraša: “Kje si bila včeraj zvečer?”
            Čutim njegov izzivalni trd nepremičen pogled, ki mu ga ne zmorem ne upam nočem vrniti.     
            “Pizda, nekaj sem te vprašal? Kje si bila?!” zarjove zavpije ponovi in s pestjo udari po mizi se skloni čez mizo.      
            Fukala sem Tadeja iz službe, kaj hudiča te to briga “Z Janjo na pijači,” boječe mirno odvrnem.          
            “Štiri ure si bila s tisto kravo na pijači? Ne nabijaj, Laura!”    
            “Saj nisem bila …”
            “Ne laži mi, jebemti!” skoči pokonci vstane in me grobo zagrabi za ramo stopi bližje. “Štiri ure te ni bilo. Ne verjamem, da si štiri ure nakladala s tisto glupačo.”                       
            “Na jogi sem bila … prej,” izdavim odgovorim.
            “Na jogi?!” zasika reče. “Na jebeni jogi? Pa a ti misliš, da sem glup?” Zgrabi me za obe dlani in potegne preko mize, da z glavo udarim ob površino. Kava se polije po mizi.     
            “Ne,” rečem skozi stisnjene zobe. Glavo mi z vso svojo težo tišči dol. Težko diham. Z nogami se poskusim kar se da močno odriniti stran. “Bila sem na jogi. S tvojo sestro. Vprašaj jo.” Takrat me izpusti. Hlastam za zrakom in si manem zapestja.
            “Vedno najdeš en izgovor, a ne?” še vedno me grozeče besno nerazpoloženo opazuje.           
            Vstanem in grem po krpo, da bom obrisala kavo, ki počasi curlja na kuhinjska tla.
            “Kam greš? A misliš, da sva zaključila?”          
            “Ja,” trmasto rečem, medtem ko čepim na kolenih. V trenutku vem, da sem storila napako. Sklonim se v pričakovanju udarca. Moja roka, ki drži prežeto cunjo, obmiruje.      
            “Kaj?” grozeče vpraša. Slišim, kako si poka členke.   
            “Nič,” si premislim.
            “Zadnjič te vprašam, s kom si bila?”      
            “Z Janjo.” Prileti močna brca, ki me zadane v trebuh. 
            “S kom?”      
            Sesedem se na tla. Na bruhanje mi gre. Bolečina odmeva po celem telesu. “Janjo.”
            Obrne se in odkoraka iz kuhinje. Zvita ležim na kuhinjskem parketu. Zaslišim, kako se za njim zaprejo vhodna vrata. Šele po nekaj minutah se mi uspe dvigniti v pol sedeč položaj. Glavo odložim v dlani. Strah Sram Žal mi je, da me je pretepel udaril kaznoval sva se sprla se je dan spet začel s polito kavo.

 

 

 

AirBeletrinin natečaj za kratko zgodbo podpira Javna agencija za knjigo.