Junakinja po črki

Zdi se, da si je Dekleva za svoja zadnja dva romana izbral relativno podobno formulo; če je v Benetke, zadnjič oživil vsaj delček življenjske zgodbe Srečka Kosovela, tekst pa »podložil« z zgodbo o mladem paru, ki se odvija v času med svetovnima vojnama, je Telo iz črk zastavil kot biografijo Alme Karlin. Pri tem se je osredotočil na nekatere »prelomne točke« njenega življenja, ki pa jih je vsakokrat navezal na politično oziroma na predvojno in vojno dogajanje. V obeh romanih lahko čutimo tudi pridih »meščanskosti«, zasanjanosti, svetovljanskega duha.

Dekleva v precejšnji meri izpusti Karlinina potovanja, predavanja, literarne uspehe … ter roman razdelil na štiri dele, od katerih se prvi, najbolj obsežen, osredotoča na čas pred prvo svetovno vojno (1910–1914), drugi na leto začetka njenega potovanja (1920), tretji pa napravi velik preskok na čas med drugo svetovno vojno (1941–1942) in se nekako zaključi v četrtem poglavju, z dogajanjem v letu 1945.

Ne zanima ga torej Alma Karlin kot literatka ali Karlin kot popotnica ali Karlin kot uspešna potopiska. Zdi se, da ga zanima Alma Karlin kot teozofinja ter – zlasti to – Alma v trenutkih, ko jo je zgodovinsko-kulturno-politično okolje najbolj zaznamovalo. Alma Karlin je seveda (tudi) v tem oziru vznemirljiv lik: telesno šibka ženska z močno življenjsko energijo, ki je kot prva Evropejka sama prepotovala dobršen delež sveta, ki pa je hkrati tudi svetovljanka, poliglotka in še teozofinja. Vselej je zanimivo opazovati, kako se takšna oseba znajde v toriščih družbenih dogodkov svojega časa – in zdi se, da Telo iz črk počne prav to.

Že res, da roman na površju ne daje tega vtisa; pisava je zasanjana, vznesena in nekoliko naivno poduhovljena. Bi lahko rekli, da je usklajena s pisavo Karlin in potopljena v njenega duha (pa tudi duha njenega časa)? Pripoved je rahla, fragmentarna, drobljena in večinoma poteka v odsotnosti posebej vznemirljivega dogajanja, kar je v močnem kontrastu s pustolovskim, avanturističnim življenjem avtorice, hkrati pa (iz)lušči iz njene zgodbe tiste trenutke, ki nakazujejo avtoričin osebnostni in duhovni razvoj; študij, začetke in odnos do pisanja, premisleke o svetu, lastni usodi, teozofiji. Dekleva se tako na prvi pogled posveča predvsem Almini potrebi po pisanju, njenemu previdnemu, poglobljenemu tkanju medčloveških odnosov in refleksiji lastnega bivanja, s čimer ustvarja sicer tekoče, berljivo, simpatično in očarljivo pripoved, ki bralca seznanja s svetovno-nazorskimi mislimi Alme Karlin in … ne »počne« kaj dosti drugega. Prav toliko (oziroma več) bi isti bralec lahko odnesel od katere izmed njenih lastnih knjig.

Pomembnejše je tisto, kar je z lahkotnim slogom in sentimentalnimi mislimi nekoliko prikrito: Alma v odnosu do družbe oziroma družba v odnosu do Alme. Dekleva ta odnos vzpostavlja skozi točke, v katerih se Alma pokaže kot žrtev. Tako jo spremljamo kot revno študentko, slabo plačano učiteljico, izgnanko iz Anglije (ob začetku prve svetovne vojne), popotnico, ki jo moški izkoriščajo ter jo celo strpajo v zapor, kot domnevno vohunko, kasneje pa jo spremljamo tudi kot ujetnico med drugo svetovno vojno ter žrtev mučnega utišanja, ki ga je doživela pod komunistično oblastjo po vojni. Alma Karlin vsa zatiranja prestane in je ob tem neomajna: gotovo bi lahko rekli, da se v tem kaže celo večja moč duha kot v njenem pisanju. Zavezana je lastni teozofski drži in za svoja stališča je pripravljena tudi (po)trpeti. V tem oziru se zdi izbira prav teh trenutkov v njenem življenju nepričakovana in presenetljiva.

Vendar pa se je ob nadaljnjem premisleku kljub vsemu smiselno vprašati, kaj roman na idejni ravni s tovrstno zasnovo pridobi: nujno je omeniti, da Alma Karlin, četudi je bila resnično trdna ter močna osebnost, ni prestala vseh mučnih izkušenj (npr. zaporniške izkušnje) zaradi notranje moči lastnega značaja ali zaradi svoje teozofske drže.

Alma Karlin je bila pripadnica višjega meščanskega sloja, v 20. in 30. letih je bila izjemno cenjena (interno je Selma Lagerlöf njeno delo Laterna smrti celo predlagala za Nobelovo nagrado) in v tej luči ni povsem upravičeno dejstvo, da je prav ta del njenega življenja v romanu skoraj scela prezrt. Ne drži, da ni nakazan – le toliko je postavljen v ozadje, da ne pride prav močno do izraza, čeprav je bistven. Alma Karlin namreč ni preživela vsega, ob kar je trčila v družbi (vsaj ne neposredno), zgolj in samo zaradi kakšne posebne, izjemne značajske značilnosti, temveč tudi zato, ker je imela močne socialne zveze.

Po drugi strani je zlasti neprikladno, kako Dekleva zastavi lik stotnika L., ki je Almin zaveznik v Angliji in ki ji v romanu celo podari sloviti pisalni stroj, Eriko. To si je Alma Karlin v resnici sama kupila s svojimi prihranki. Stotnik L. Almi predstavlja hkrati dragega prijatelja, hrepenečega ljubimca (ki se mu Alma ne vda) in očeta. Dekleva ga postavi kot ultimativni zaščitniški lik, ki Almi jemlje nekaj suverenosti: »reši« jo celo pred »Kitajcem H.«, ki zapade opiju. Slednji je dejansko nekakšen odmev resničnega moškega s Kitajske, s katerim pa se je Alma Karlin v resnici zaročila, nato pa sama tudi prekinila zaroko; bila je torej mnogo bolj aktivna, ni potrebovala zaščite, ki ji jo v romanu ponudi L.

Skozi take subtilnosti se Alma Karlin v romanu Telo iz črk ne vzpostavlja le kot to, kar je dejansko bila – ugledna evropska potopiska, ki pa je imela, kot njenemu statusu pritiče, tudi vplivne prijatelje –, temveč jo lahko beremo tudi kot žensko, ki je bila nekoliko zasanjana, nekoliko naivna, nenehno pa je potrebovala zaščito iz ozadja, s čimer je dejansko mnogo šibkejši lik, kot se kaže na prvi pogled. Resnična Alma Karlin si je namreč ustvarila – ne glede na to, da ji je bilo to z njenim družbenim statusom relativno lažje dosegljivo –tako pozicijo v življenju, da je bila tudi politično zaščitena. In to je storila sama, tega ni nihče storil namesto nje in niti si te pozicije ni zagotovila s svojo žensko očarljivostjo in naravno sočutnostjo, kakor je v romanu večkrat nakazano.

Pravzaprav kljub odkritemu lezbištvu, znanju številnih jezikov ter drznosti, ki jih Dekleva pripiše svojemu liku, Alma v romanu počasi postaja prav tisto, kar naj ne bi bila – nemočna ženska. V romanu Alma nenehno potrebuje zaščito, pa najsibo to zaščita stotnika L., (sprva) Kitajca H., svoje prijateljice, gospe K., svoje partnerke,Thee Schreiber Gammelin, vplivnih prijateljev iz Anglije ali prijateljev, ki jih ima med komunisti.

Morda je razlog za tako zastavitev lika tudi preprosto v tem, da se je drznost Alme Karlin kazala predvsem v njenih potovanjih ter v pisanju o krajih, ki jih je obiskala, dokumentiranju videnega (s foto-materialom in skicami), v sledenju lastnim željam, uresničevanju osebnih ciljev, ki pa je bilo vselej pogojeno tudi z njenim izhodiščnim družbenim položajem: ne glede na vse, je bila Alma Karlin vseskozi v privilegirani poziciji ki ji je omogočala izbiro, ki ni vselej in za vsakogar samoumevna.

Upoštevaje navedeno se zdi torej problematično, da je lik Alme Karlin na eni strani utemeljen kot lik »herojinje« na drugi strani pa so »od znotraj« nenehno spodjedani prav tisti mehanizmi, ki bi ji omogočali »herojskost« – v kolikor kot junakinja namreč ni sama odgovorna za razrešitve konfliktnih situacij, je junakinja zgolj na videz, kar je, pravzaprav, mogoče brati tudi kot nekolikšno nekorektnost do Alme Karlin, ki je dejansko bila »junaška«; a ne zato, ker bi junaško prenašala ujetništvo in se znala izviti iz primeža zatiranja ali pa zato, ker je »mislila plemenite misli«, temveč zato, ker se je s svojimi potovanji, pisanjem in življenjskim slogom postavljala ob rob družbenim normam in dokazala, da jih je mogoče presegati.

 

Milan Dekleva: Telo iz črk: Roman o Almi. Cankarjeva založba, 2015. 181 strani, 22,95 €.