Resnica in smrt sta osi enega zadnjih in šele drugega v slovenščino prevedenega dela avstrijskega pisatelja Josefa Winklerja. Roppongi: Rekviem za očeta (Celovec: Mohorjeva družba, 2012), ki združuje elemente avtobiografskega, potopisnega in, zakaj ne, tudi esejističnega romana, je še posebno razburil zainteresirano javnost leta 2008, ko je prejel nagrado Georga Büchnerja, sicer pa avtor sploh spada med tiste avstrijske literate, ki jih zanima predvsem senčna stran tamkajšnje družbe, konkretno njihova zacementiranost v patriarhalnost in v katoliški cerkvi zakoreninjena homofobija.
Med resnico in smrtjo se razpenja senca pripovedovalčevega očeta, ki se na straneh knjige drobi na posamezne medsebojno ambivalentne drobce. Očetova prepoved, da naj pripovedovalec, ko bo oče umrl, ne hodi na njegov pogreb, ki se uresniči kot prekletstvo ali usoda, je tako istočasno sram zaradi uporniškega sina, pa tudi starševski strah, da bi se ga utegnili sokrajani in med njimi tudi kak sorodnik lotiti s pestmi kar sredi obreda. Avtobiografskost njegove literature namreč vztrajno zasleduje resničnost oziroma resnico, te pa marsikdo o sebi ne želi slišati. Gotovo je tak odnos njegove pisave do dejanskosti poleg avtorjeve starosti tudi eden od vzrokov za to, da je perspektiva, skozi katero tokrat zarisuje očetovo podobo, precej bolj spravljiva kot v njegovih prejšnjih delih. Čustveno hladni in avtoritativni koroški kmet se tako v mestni četrti Tokia, ki je knjigi dala naslov in kjer pripovedovalca ujame novica o njegovi smrti, od njega poslovi v podobi bele čaplje: »Mrtvi oče se mi je torej, sem pomislil v trenutku strahu, žalosti, sentimentalnosti, zadovoljstva in sreče, še enkrat prikazal, preden ga bodo zakopali v zemljo z njegovimi dolgimi tankimi rdečimi nogami, s koničastim, dolgim kljunom, spremenjenim v prst, iščočim črve svojega bodočega groba v Roppongiju« (str. 54).
In vendar je to tudi roman o tem, kako se znebiti očetove sence, kako preživeti njegovo simbolno in zdaj tudi fizično smrt ter kako to smrt in smrt nasploh videti kot del življenja – tako kot smrt doživljajo v Indiji – in ne kot nekaj, kar je s čarnim risom ločeno od njega – kot smrt dojemajo v Avstriji (na Zahodu). Indijo pripovedovalec v fragmentih, ki se prepletajo s podobami iz otroštva, zvede povsem na predel ob sveti reki Ganges in na rituale smrti oziroma sežiga umrlega, ki jih popisuje z obsedeno, a hladnokrvno natančnostjo. Zakaj? »Nešteta majhna opažanja sem moral zapisati natančno in do najmanjše podrobnosti, da bi jih po eni strani zadržal, nikoli pozabil, po drugi strani pa, da bi se jih znebil, jih potisnil od sebe, nekam drugam, najprej med rdečo lepenko beležnic, končno in nazadnje med platnice knjige, opazovanja sajastih zob v odprtih ustih sežganega mrliča in cvrečega se mesa ustnic« (str. 119). Winklerjeva literatura je torej v kovačičevskem smislu življenje samo, je zapisovanje in nenehni boj z življenjem, boj med iskrenostjo in literaturo, je prekletstvo spomina in iskanje pozabe.
Temu ustreza tudi Winklerjeva pisava, za katero citirana odlomka nista povsem reprezentativna. Winklerjev slog je razen posameznih zgostitev grob in neposreden, zgolj neprizadeto, nevtralno beleženje oziroma poročanje o spominskih fragmentih ter opažanjih s poti po Indiji/Aziji, oboje pa se vrti, kot že omenjeno, predvsem okrog anekdot in opisov tukajšnjih in tamkajšnjih obredov smrti. Refleksijo sicer poganjajo do neke mere proste asociacije, preko katerih pripoved svobodno drsi skozi prostor in čas, a ji mejo zmeraj zarišeta senci očeta in smrti, h katerima se neprestano vrača in pred katerima na ta način neprestano beži.
Josef Winkler: Roppongi: Rekviem za očeta. Prevedla Lučka Jenčič. Celovec: Mohorjeva družba, 2012.
