John Burnside: »Pravijo, da so najboljše stvari brezplačne, a ljudje zapravijo celo premoženje tudi za tiste, ki na koncu končajo na dnu oceana kot odvržena plastika.«

John Burnside

John Burnside (1955), škotski pesnik, pisatelj ter profesor književnosti in ekologije na Univerzi St Andrews, velja na Otoku za enega najzanimivejših sodobnih literarnih ustvarjalcev. V svojih delih – napisal je petnajst pesniških zbirk, osem romanov in tri zbirke kratke proze – raziskuje prepletanje vsakdanjega, na videz mimobežnega, in metafizičnega. Prejemnik številnih priznanj za književnost, med njimi tudi prestižne nagrade T. S. Eliota, je častni gost letošnjih Dnevov poezije in vina. Festivala, ki bo konec avgusta potekal na Ptuju in drugod po Sloveniji, se Burnside zaradi zdravstvenih težav žal ne bo mogel udeležiti v živo. Zagotovo pa njegove Izbrane pesmi, ki jih je ob tej priložnosti izdala organizatorka festivala, založba Beletrina, ponujajo izvrsten vpogled v avtorjevo delo in izvirno misel.

V prispevku za julijsko številko britanske revije New Stateman ste podrobno opisali svoje »bližnje srečanje s smrtjo«. Zaradi suma, da ste zboleli za koronavirusom, ste preživeli v bolnišnici skoraj teden dni, a se je izkazalo, da so se vam ponovile težave s srcem. V prispevku ste poudarili, da takšna izkušnja v človeku utrdi misel, da je treba živeti v sedanjosti in ceniti življenje v vseh njegovih podobah. A po drugi strani se zdi, da je s covidom-19 povezana kriza le še utrdila občutja negotovosti in strahu v družbah. So grožnje dejansko večje in številčnejše ali sta se povečala občutljivost in percepcija ljudi nanje?

Povsem očitno je, da vlade v številnih državah utrjujejo svojo moč z ustvarjanjem in širjenjem občutij tesnobe, nelagodja in strahu. Če se ljudje bojijo za svoje službe, za svojo in za prihodnost svojih otrok, so veliko bolj vodljivi, gnetljivi in dovzetni za manipulacije. Takšne ljudi je lažje spodbuditi k dejanjem, ki jih sicer nikoli ne bi storili. Res pa je, da so problemi, s katerimi se spoprijemajo sodobne družbe, to velja tudi za covid-19 in z njim povezano krizo, zelo resni. Toda zdajšnja pandemija ni samonikla, ni izoliran pojav, temveč je kot velika večina današnjih problemov posledica sprememb v naših načinov življenja v zadnjih sedemdesetih letih, verjetno pa so kali teh sprememb že v začetkih industrijske revolucije. Problem ni v industrializaciji ali uvajanju novih tehnologij, temveč v zlorabi teh procesov in orodij, saj je z njimi na račun velikega dela sveta, zlasti najbolj revnih v t. i. nerazvitih državah, profitirala zelo majhna skupina. Vlade in korporacije nas spodbujajo k skrbi za manj pomembne stvari, da bi nas odvrnile od premislekov o ključnih izzivih današnjega časa; to so nedvomno skrb za okolje, oblikovanje novih zdravstvenih sistemov in zagotavljanje socialne pravičnosti.

V zadnjih letih je izšlo veliko knjižnih del, ki svarijo pred neizbežnim zlomom, če bo človeštvo še najprej neodgovorno ravnalo z okoljem. Hkrati pa je nastalo tudi veliko utopičnih romanov, v katerih avtorji razmišljajo o možnih novih oblikah družbene ureditve. Oboje vsebuje tudi vaš roman Havergey iz leta 2017. Kako v kontekstu vseh teh napovedi misliti posledice zdajšnje krize in odzive nanjo?

Havergey sem napisal na osnovi naročila ob priložnosti obeležitve 500-letnice prvega izida Utopije Thomasa Moora. Izhodišče moje »utopije« je bila globalna pandemija, ki je terjala smrt osemdesetih odstotkov svetovne populacije. Tistim, ki so preživeli, je bilo dano, da se znova uskladijo z naravo, kar je vključevalo tudi povrnitev starih, okoljsko vzdržnih načinov pridelovanja rastlin … Nedvomno je veliko ljudi pričakovalo, da bomo prej ali slej doživeli pandemijo, kakršna je covid-19. Tudi, da bodo sledile nove, če ne bomo povsem spremenili našega načina življenja. Vprašanje pa je, ali imajo vlade in lastniki kapitala voljo za udejanjanje ustreznih ukrepov. Trenutno takšne volje ne zaznavam, saj vedno, ko govorijo o vrnitvi v »normalnost«, s tem mislijo vrnitev v »staro normalnost«, tisto, ki nas je pripeljala v sedanjo krizo. Covid-19 je sporočilo, da moramo spremeniti naš način življenja, zlasti odnos do okolja in potrošnje. Nenazadnje je koronavirus izbruhnil zaradi slabih prehranjevalnih navad in izdelovanja neumnih predmetov.

Vaši romani in poezija so prežeti z jasnimi pozivi bralcem in bralkam, da se moramo »od-učiti« ustaljenih vzorcev mišljenja in ravnanja. V osnovi ponujate v premislek postulate anarhistične misli, hkrati pa svoja prepričanja, tudi kar zadeva vlogo literature, utemeljujte v konceptu t. i. »globoke ekologije«. Katere so bile tiste ključne prelomnice v vašem življenju, ki so določile vaš Weltanschauung?

Kot najstnik, ki je odraščal v šestdesetih letih in je z velikim zanimanjem spremljal pojav tedanjih družbenih gibanj, sem upal, da bo vendarle nastopila nekakšna »mehka revolucija«, ki bo prispevala k pozitivnim spremembam v družbi. Konec sedemdesetih, zlasti pa seveda v osemdesetih letih, je postalo jasno, da takšnih sprememb ne bo, kajti vstopili smo v obdobje, zaznamovano z vse večjim nadzorom, avtoritarnostjo in deregulacijami na vseh področjih, kar vse je predalo ključne vzvode moči največjim podjetjem. Razočaran sem bil, počutil sem se nekako izrinjenega. Sčasoma sem doumel, da vse poti vendarle še niso zaprte. Angažiral sem se v dejavnostih, ki zadevajo skrb za okolje, pravice živali in pridelavo hrane. Delal sem kot računalniški programer, nekaj časa sem bil zaposlen tudi kot uradnik na angleškem ministrstvu za kmetijstvo. Ob tem delu sem dobil globlji uvid v delovanje sistema. Razširjenost in obsežnost korupcije sta me šokirala. Še bolj pa ciničen odnos zaposlenih do tega pojava. Šlo je sicer za manjše zneske, toda korupcija je bila vsem na očeh. Denar, državne subvencije so dobivali največji kmetovalci, ki sta jim bila kakovost hrane in skrb za vzdržnost zemlje povsem postranskega pomena. Takrat sem se močno angažiral, tudi v nasprotovanju pridelovanja gensko spremenjenih rastlin.

V devetdesetih ste se posvetili pisanju. Že v tem desetletju ste napisali sedem pesniških zbirk, dva romana, vaše prispevke so objavljale revije, kot je denimo New Yorker. Ste aktivistični angažma namenoma opustili?

Poročil sem se, dobil otroke. Tako se pač zgodi … Prej, ko sem verjel predvsem v aktivistični boj, nisem veliko pisal, le nekaj pesmi. Danes sem prepričan, da lahko tudi s pisanjem veliko prispevamo k pozitivnim spremembam v družbi. Ključno vlogo piscev, pravzaprav vseh, ki delujejo v javnem prostoru, vidim v širjenju verodostojnih informacij. Naša dolžnost je ustrezno ovrednotenje informacij. To pomeni tudi zavrniti vse bolj umetelno sestavljene izdelke, v resnici laži piar služb z jasnim: »Ne, to je prava novica, to je resnica«. Morda sem naiven, toda verjamem, da so ljudje, če imajo dostop do pravih informacij, sposobni sprejemati prave odločitve v dobro skupnosti. Na lokalni ravni je to vsekakor mogoče zagotoviti, težje na višjih ravneh upravljanja. Kar zadeva teoretično razumevanje družbenih zakonitosti, ostajam staromoden marksist in anarhist. Ljudje navadno mislijo, da hočejo anarhisti z nasiljem odpraviti oblast. Nasprotno, anarhizem utemeljuje nasprotovanje nasilju, pri čemer pa so tisti voditelji, ki vsiljujejo svoja mnenja drugim ljudem, pravzaprav ena izmed podob nasilja. Pravi voditelj ne bo nikoli vsiljeval svojega prepričanja drugim ljudem, temveč bo vsakemu dopustil njegovega. V tem smislu sem marksist in anarhist, pomembna sestavina mojega razumevanja sveta pa je tudi »globoka ekologija«. Zanima me misel ljudi, ki so analizirali kompleksnost sveta iz teh perspektiv, denimo Ivana Illicha ali Andreja Gorza.

V vaši poeziji je čutiti sledove teh paradigem in miselnih tokov, vendar se zdi, da jo vendarle povezuje vaše iskanje lepote in lepega, včasih tudi v banalnih, vsakodnevnih predmetih. Kako se ta dva svetova povezujeta v vas?

Takšnemu spoštljivemu odnosu do samoumevnih in nepopolnih vsakdanjih pojavov in stvari v eni izmed japonski tradicij pravijo wabi-sabi. Ta tradicija ali mišljenjski kontekst je v današnji zelo potrošniško naravnani družbi, kjer hočejo vsi novi iPhone ali kakšno drugo tehnološko čudo, ne zmorejo pa zaznati cvetlice na lastnem pragu, zelo pomembna. Ko otroke vprašajo, kaj želijo za božič, odvrnejo, da novi Samsung. Večinoma pa niti ne razumemo o čem govorijo. Skeptičen sem do poezije, ki poziva k spremembam ali k revoluciji. Name ne »deluje«. Toda poezija ima tudi to moč, da pozove bralca k temu, da pobližje pogleda v okolje, v katerem živi, morda gozd, cesto, mesto ali ulico. Takšen pogled vsebuje avtentično politične sestavine, saj poziva k spoštovanju reči, s katerimi smo obdani. Pravijo, da so najboljše stvari brezplačne, toda ljudje zapravijo celo premoženje za tiste, ki na koncu končajo na dnu oceana kot odvržena plastika. Želim si, da bi ljudje spet znali ceniti brezplačne stvari.

Druga pomembna razsežnost poezije pa je – ne glede na njeno vsebino ali formo – vztrajanje pri natančnosti in kompleksnosti jezika. Korporacije in oglaševalci hočejo zmanjšati pomen jezika, ga zmaličiti tako, da bi služil njihovim potrebam. Temu se je treba upreti. Besede imajo svoje definicije. Pomembno je vztrajati pri avtentičnem, ne le semantičnem pomenu besed. To pomeni, da nekaj, kar morda nekateri imenujejo kolateralna škoda, imenuješ smrt. Ker gre za smrt. To je treba jasno, odkrito povedati. Ta proces včasih zahteva odstranitev tistega, kar je na prvi pogled lepo v tvoji okolici, lahko pa pomeni vztrajati pri resnici brez potiskanja neprijetnih dejstev pod preprogo.

Lani je izšla vaša v angleško govorečem svetu zelo dobro sprejeta knjiga The Music of Time. V njej razčlenjujete načine, s katerimi so se pesniki in pesnice 20. stoletja odzivali na – zapisano z besedami Osipa Mandelstama – »hrup časa«. Posebno pozornost namenjate Ani Ahmatovi, Marini Cvetajavi, Rilkeju, Eliotu in tudi manj znanim literatom, kot je mlada bocvanska pesnica Tjawangwa Dema. Izstopa pa vaša analiza Ezre Pounda, vrhunskega pesnika, a tudi izpričanega fašista in rasista. Gre za v različnih oblikah tematizirano vprašanje: Je mogoče »rešiti« umetnikovo delo pred njim kot človekom? Ne nazadnje si je po tem pesniku nadelo ime eno najmočnejših postfašističnih gibanj v Italiji.

Zelo dobro vprašanje. Pounda sem izbral zato, ker je njegov primer najhujši, najtežje se je spraviti z njim. V zgodovini književnosti ima podobno vlogo kot Wagner v glasbi. Ko sem kot osnovnošolec učitelju predlagal, da bi napisal esej o Wagnerjevem življenju, mi je ta odvrnil, naj ne pišem o njegovem življenju, temveč le o glasbi, saj je bil kot človek odvraten. Poundu ne bi smeli oprostiti njegovega rasizma in fašizma. Ni šlo za nikakršen odklon ali psihološke težave, kot je trdil kasneje. Zavestno je izbral to pot. Sam ne morem razumeti rasizma, zanj enostavno ni smiselne podlage. Lahko pa razumem, zakaj so takrat nekateri vrhunski književniki simpatizirali s strankami na politični desnici ali skrajni desnici. Pound je skrajen primer, vendar ni bil osamljen. Celo nekdo, kot je Yeats, je v tridesetih letih z naklonjenostjo pisal o Blueshirts, irskem fašističnem gibanju, Eliot pa pesmi, ki jih danes opredeljujemo za antisemitske.

Književnost vedno vsebuje refleksijo časa. Rasizem je bil tedaj sestavni del mišljenja srednjega razreda. Enako seksizem in predsodki do nižjih razredov. Kljub vsem Georgeem Orwellom tega sveta je večina delavski razred gledala zviška, skoraj kot podskupino. Književniki so reflektirali svoj čas pač kot človeška bitja … Če bi bil pisatelj svetnik, ne bi pisal o ničemer. Le živel bi svoje življenje. Pisanje je pogosto poskus človeka, da bi sam sebe ozdravil, nekaj v sebi popravil. Pisatelji ne pišejo o popolnem svetu. Če že, pišejo o prizadevanjih v udejanjanju popolnega sveta. Pound je lahko napisal nekaj tako čudovitega, kot je Canto 81, ki je zame ena najlepših pesmi, napisanih v angleškem jeziku, zagotovo v 20. stoletju, hkrati pa je bil človek, kakršen je bil. Težko je to sprejeti. Zato mi je zelo všeč drža Terrancea Hayesa, Afroameričana, enega najboljših sodobnih pesnikov v ZDA. Večkrat je dejal, da občuduje delo pesnika Wallacea Stevensa, izpričanega rasista. Hayes je v začetnem delu pesmi Snow for Wallace Stevens uporabil očitno rasistične Stevensove verze, toda hkrati je v njej uvedel povsem nov koncept. Piše namreč o ljubezni brez odpuščanja. Sledeč tej misli si lahko še vedno dopuščamo, da imamo radi določene stvari v človeku, cenimo denimo njegovo ustvarjalno moč, vendar mu zato ne odpustimo napačnega ravnanja. Stevens se ni nikoli pokesal, tudi Pound se ni. Vzgojen sem  bil v katoliški veri. Ena izmed prvih lekcij je bila, da bog ne odpušča, če se resnično ne pokesaš svojih grehov.

Iz vaših zapisov je vidno, da zelo podrobno spremljate dogajanje v ZDA. Lahko zdajšnji protesti v temelju preoblikujejo ameriško družbo?

Zagotovo v ZDA opazujemo zgodovinski trenutek. So na prelomnici radikalnih sprememb, ki lahko pomembno prispevajo k izboljšanju odnosov med rasami, med spoli, lahko utrdijo pravice, ali pa bodo ZDA zdrsnile v nekaj, kar bo dobivalo vse več značilnosti fašističnega ustroja. Ključni problem seveda ni predsednik Donald Trump. On je le simptom globljega dogajanja, ki ga zaznamuje prizadevanje najbogatejših v ohranjanju svojih pravic in privilegijev. Netijo rasne nemire, a dokler jih pred tem dogajanjem varujejo represivni organi države, jim je vseeno, kaj se dogaja na ulicah. Zato je toliko bolj pomembno, da tistim, ki se borijo za drugačne ZDA, uspe.

Kakšne bodo posledice izstopa Velike Britanije iz Evropske unije?

Katastrofalne! Jasno je, da je skupina, ki je zasnovala in vodila kampanjo za brexit, lagala in zavajala o denarju, ki ga Britanci prispevamo v EU, tudi o denarju, ki ga namenjamo za nacionalni zdravstveni sistem. Zdaj je kar nekaj dokazov, da so se tudi Rusi vmešavali v referendum, kar vse po mojem nudi zadostne razloge za izničenje rezultatov. Morali bi zahtevati nov referendum, vendar ta seveda ne bo razpisan. Brexit so namreč sprožile tiste sile v družbi, ki zahtevajo nove deregulacije. Nisem stoodstotni podpornik sedanjega ustroja EU, vendar je dejstvo, da so z vstopom VB v Evropsko unijo britanski delavci in tudi okolje bili bolje zaščiteni, z izstopom pa bodo v družbi pomembnejšo vlogo znova dobile korporacije. Brexit je sprožil in poganjal razredni boj. Razredni boj še vedno pogojuje, čeprav manj očitno, razmere v britanski družbi.

Knjigo Izbrane pesmi Johna Burnsida lahko kupite na tej povezavi.

Knjiga je izšla v okviru projekta Reading the heart of Europe (EUHeart).