Prebudil sem se, ko je na vrata kupeja potrkal sprevodnik. Da mu naj pokažem karto. Da moram prestopiti v Zidanem Mostu. Če sem slišal? Ja, sem zagodrnjal, ja. Mukoma sem se dvignil. Zleknjen sem bil čez tri sedeže, v kupeju sem bil zaenkrat še sam, bolel me je hrbet, imel sem trd vrat. V sanje so se mi trdovratno vrivali zvoki vozečega vlaka, glasovi s hodnika in najave s peronov; kot da to ne bi bilo dovolj, mi je na želodcu obležal občutek dolžnosti, vztrajna preganjavica. Pa eden od romanov, nominiranih za kresnika. Odrinil sem ga dol. Napisati sem moral negativno kritiko o njem in ne glede na to, koliko dolgoveznih dialogov sem vedno znova preskočil, me je vleklo stran od knjige v spanec. Ampak zdaj sem si potegnil veke narazen, nisem smel spet zaspati. Nek drug članek bi moral oddati že pred tremi dnevi. Prej kot v tednu dni bo avstrijska pisateljska zvezda Ljubljano počastila z obiskom in treba jo je bilo ustrezno predstaviti tukajšnji nepismeni publiki.
Daniel Kehlmann se je rodil 13. januarja 1975 v Münchnu … No, ja, začetek ni nič posebnega, ampak dobro je, za kogar je. Njegov dedek je bil ekspresionistični pisatelj Eduard Kehlmann, ki se je imel samo spletu srečnih naključij zahvaliti, da ni zaradi svojega judovskega porekla končal v Auschwitzu. Kaj natančno se je že zgodilo? Kam sem si to zapisal? Na intervju se bom moral res bolje pripraviti. Oče je režiser Michael Kehlmann, snema filme predvsem po Danielovih najljubših avtorjih, mati je igralka Dagmar Mettler. O materi nič na Wikipediji. Pri šestih letih se je družina preselila na Dunaj, kjer Daniel Kehlmann živi še danes. Nemci ga imajo kljub temu za svojega, kar tudi njemu povsem ustreza. Zgolj prvi dve knjigi sta izšli pri avstrijski založbi, vse naslednje pri različnih nemških; po drugi strani pa je dva meseca prebil v Mehiki kot gost avstrijske ambasade. Dal sem si svinčnik med ustnici. Tu mora slediti nekaj silovitega, neka neznana zanimivost. Recimo kak drobec z nemške Wikipedie. V nekem intervjuju je Avstrijce opisal kot vase zaprte ljudi, ki lahko leta živijo v nekem okolišu brez stika s sosedi. Avstrijsko dušo po njegovem mnenju najbolje predstavlja kar Thomas Bernhard, ki se tujini rad predstavlja kot prepovedani, spregledani avtor, doma pa brez slabe vesti prejema visoke nagrade in zaseda najvišja mesta na prodajnih lestvicah. Enako brez dlake na jeziku govori tudi o Günterju Grassu in drugih avtorjih Skupine 47, ki naj bi nemško literaturo obsodila na provincialnost, elitizem in marginalnost. Nanj bi težko prilepili karkoli od tega, prav tako pa mu nikjer ne bi verjeli, če bi se pritoževal nad domačimi bralci tako kot Bernhard. Po študiju filozofije in literarne vede je lahko opustil doktorat o vzvišenem pri Kantu ter se povsem posvetil pisanju.
Če mi bo tale članek o modelu in kasneje intervju z njim uspel, lahko tudi meni pade sekira v med. Dobro, ne v takem obsegu, vseeno smo v Sloveniji. Tudi ne zahtevam veliko. Ampak če se mi bo kako leto, dve uspelo redno pojavljati v določenih revijah in časopisih, pa za nameček še na portalih, spisati čim več pozitivnih kritik knjig pravih založb, bom naslednje leto tudi jaz med nominiranci za kresnika. Knjigo bom pa že napisal. Potem pa štipendije, prevodi, kreativne delavnice, scenariji, povabila v tujino, festivali, sejmi … Od leta 2006 je član Akademije znanosti in književnosti v Mainzu. Njegov četrti roman, Izmera sveta, je svetovna prodajna uspešnica, z več kot 1,4 milijona prodanih izvodov, s pravicami prodanimi v več kot 35 držav. Po lestvici New York Timesa drugi najbolj prodajani roman leta 2006, vsekakor pa največja nemška povojna prodajna uspešnica po Parfumu Patricka Süskinda. Kehlmann velja za wunderkinda, superzvezdo nemške literarne scene, ki je v nemško povojno književnost znova vnesel osvobajajoči humor ter Nemčijo vrnil na svetovni literarni zemljevid. Zdaj njegova dela uprizarjajo v nemških gledališčih, njegov zadnji roman, Slava: roman v devetih zgodbah, pa je bil deležen še nevidene pozornosti; odlomki iz knjige so pred uradnim izidom izšli v enem od dnevnikov, literarna branja so povsod polno obiskana oziroma razprodana, ko začne brati, ga prekinejo ovacije. Samo med leti 2005 in 2008 je prejel osem literarnih nagrad. Na primer Nagrado Thomasa Manna (2008), Kandidovo (2005) in Kleistovo nagrado (2006). Moral bi nekje izbrskati, katere od teh nagrad sploh kaj pomenijo, preveč bo suhoparno, če naštejem vse. Urednik hoče malo bravada, če prav domnevam, je to neko nasprotje dolgočasnosti ali nekaj podobnega. V Guardianu so ga razglasili za enega najsubtilnejših in obenem najhumornejših pisateljev v sodobni Evropi. Povezujejo ga z avstrijskimi avtorji Alfredom Kubinom, Alexandrom Lernetom – Holenio in Leom Perutzem s prve polovice 20. stoletja oziroma z magičnim realizmom. A naj to kar napišem, čeprav prvič slišim ta imena? Pravzaprav toliko bolje, bo videti, kot da obvladam sceno v Avstriji. In kakšno vezo ima s tem magični realizem, ni to neka španska zadeva?
V kupe je prisedel koščen gospod s kravato, moral sem položiti noge na stol nasproti, drugače bi gotovo sedel tja. Prislonil sem glavo na šipo in zavzdihnil, da bo videl, da delam in da želim mir. Začelo je deževati. Kaplje so udarjale ob steklo in polzele v nasprotni smeri vožnje. Vedno, ko moram v Ljubljano je tako, hoče me odplakniti, pa se ne dam. Nisem te sorte, da bi obupaval. Njegovo prvo delo je roman Beerholms Vorstellung (Dunaj: Deuticke, 1997), Beerholmova predstava, v katerem čarovnik nenadoma spozna, da lahko tudi v resnici čara. Tema, ki je stalnica v Kehlmannovem pisateljevanju – zlivanje vsakdanje stvarnosti z neko drugo, neredko višjo realnostjo; obenem pa je Beerholm tudi tipični Kehlmannov literarni lik: če ne že znanstvenik in genij, pa vsekakor posebnež, čudak. Kritiki so pohvalili njegov slog, bralci se niso preveč zmenili zanj. Enako je bilo z zbirko kratkih zgodb Unter der Sonne (Dunaj: Deuticke, 1998), Pod soncem, z drugim romanom Mahlers Zeit (Frankfurt: Suhrkamp, 1999), Mahlerjev čas, v kateri genialni Mahler odkrije formulo za odpravo zakonitosti časa, ter novelo Der fernste Ort (Frankfurt: Suhrkamp, 2005), Najbolj oddaljeni kraj. Prvi preboj mu je uspel šele s tretjim romanom Ich und Kaminski (Frankfurt: Suhrkamp, 2003), v slovenščino preveden kot Jaz in Kaminski (Ljubljana: Modrijan, 2006), v katerem so kritiki odkrili svež humor, berljivo in iskrivo kritiko samovšečnih nemških kulturnih in umetniških krogov, kot jih razkriva neotesani in površni Sebastian Zöllner. To imamo sicer prevedeno, ampak je nisem imel časa prebrati, niti površno, pa je najbrž sploh ni bilo treba. Kritiki se itak niso znali zediniti, ali gre za šund ali za ironizacijo visoke literature. Kdo se bo s tem ukvarjal. Sicer pa so spremne besede povsem zadostno informativne, da zna nekdo kot jaz reči bobu bob. Ne bi mi bila všeč. Popolni uspeh pa je pomenil, kot že omenjeno, naslednji roman, znova izdan pri drugi založbi, Der Vermessung der Welt (Reinbek: Rowohlt, 2005), Izmera sveta (Modrijan, 2007), s katerim je po njegovih lastnih besedah »kot da zadel na lotu«. Gre za laži-biografski roman o dveh genialnih raziskovalcih, znanstvenikih, »mercih« sveta – Alexandru von Humboldtu in Friedrichu Gaußu, z vsemi njunimi človeškimi napakami. Iz nasprotja med njuno dejavnostjo, ki jo bralec pozna iz zgodovinske literature, in njunima čudaškima značajema, ki ju uspe Kehlmann izrisati s pomočjo fikcije, izhaja mestoma groteskni, mestoma burleskni, vsekakor pa nenemški humor romana, ki je najbrž eden glavnih razlogov za tolikšno priljubljenost knjige med bralci po svetu. Hja, indirektni govor najbrž že ne bo tisto. Komaj sem se prebijal skozi. Res ne razumem, zakaj je treba pisati na ta način. Če pa sam malo zapletem, pa sem izumetničen. Čeprav imajo po drugi strani roman mnogi za povsem nemški – von Humboldt in Gauß kot tipična Nemca: mizantropa, obsedena z redom, brez smisla za humor in spolno zavrta. Njegovo zadnje literarno delo pa je že omenjeni Ruhm: Ein Roman in Neun Geschichten (2009), ki je izšel pri nas pod naslovom Slava: Roman v devetih zgodbah (Študentska založba, 2010). Moral sem si ga kupiti, ker sem pozabil skočiti na založbo po recenzijski izvod. Zato pa nisem imel niti več za pošteno pijačo in sem zaspal takoj, ko se je začela ta stvar premikati. Zdaj sem jo vzel iz torbe in prelistal, seveda pa ni imela spremne besede. Na srečo sem prejšnjo noč s prevajalnikom na Googlu prevedel par ocen z Amazona. Ukvarja se s spremembami prostorov resničnosti, ki so jih povzročile nove tehnologije oziroma tehnološki razvoj, za katerega je Kehlmann v nekem intervjuju dejal, da lahko vodi samo k trem različnim koncem: k popolnemu razpadu sistema, k strahotni katastrofi ali k novi svetovni vojni. Predvsem pa je v ospredju zanimanja odnos med realnostjo in fikcijo, postmoderna identiteta, ki ni ne eno ne drugo in je pravzaprav oboje, ter odnos avtorja literature do svojih literarnih oseb. Postmoderna identiteta, tako je, naj vidijo, da mi sodobna literatura ni neznana. Sam namreč meni, da je pisanje nemoralna dejavnost. Da se mora človek v življenju že še truditi, da bi bil pošten, v nasprotju s tem pa je pisanje nekaj nasilnega in brezobzirnega – do ljudi, ki jih pisatelji uporabijo kot modele za svoje like, tudi zato, ker v literaturi velikokrat povemo stvari, ki bi jih v življenju zamolčali, pisanje literature pa je nenazadnje nasilje tudi do samih literarnih oseb, ki si jih avtor izmisli le zato, da bi njihova življenja kolikor se le da otežil. Optimističen model, ni kaj. Če bo le znal kako takšno cvetico povedati, ko ga bom intervjuval, da si ne bo treba spet pol izmišljevati.
Kaj je še mogoče takega napisati, da bo vsaj teh osem tisoč znakov, pa da sem končal s tem? Kaj če plačajo po znakih? Bo treba še malo guglati, ko pridemo v mesto. Zaenkrat pa samo še kak bonbonček za konec, kak intimni drobec, da zaokrožim. Denar, ki ga dobi od nagrad, podarja organizaciji Zdravniki brez meja. A ni to lepo od njega? Ljubljančanke bodo znorele. V prostem času pa pogosto igra računalniške igrice, posebej ljube so mu arkadne strelske. Pravi, da če je že računalniška igrica, potem se mora v njej streljati. Vendar ga delajo živčnega, zato mora vsake toliko prekiniti z njimi. Po zadnjem preigravanju Tomb Raiderja je tako opazil, da je s prsti avtomatično delal gibe, kakor da pritiska ukaze na tipkovnici, in skušal tako premikati žive ljudi. Sem tole razumljivo napisal?
Zaprl sem prenosnik in ga odložil na sedež zraven, ravno, ko je hotel tja prisesti nov sopotnik, debel možakar. Naj kar sedi pred vrati, vsaj nihče več ne bo prišel noter. Pomel sem si oči pod očali, človek, ki mora toliko prebirati, mora imeti vedno pri roki kapljice za oči in aspirine. Opazil sem, da moški, ki je prišel že prej, bere enega od letošnjih nominirancev za kresnika.
»Grozljivo vreme!« sem rekel.
Za hip je dvignil pogled.
»Ni tako dobra, kajne?« Pomignil sem na roman v njegovih tenkih rokah.
»Meni se zdi zanimiva!« je rekel.
»Ker niste strokovnjak.«
»To bo,« je rekel in obrnil list.
Obrnil sem se stran od analfabeta, se spet naslonil na šipo. Komaj sem že čakal, da prispemo. Nebo je bilo nizko in širno, valovi so počasi brisali moje sledi. Prihajala je plima.
Prispevek deloma citira, predvsem pa je literarizirana predelava odlomkov iz romana Daniela Kehlmanna Jaz in Kaminski v prevodu Urške P. Černe (Modrijan, 2006).
