Francoski pisatelj in akademik Jean d’Ormesson je leta 1994 po kratkotrajnem obisku Ruande, kjer je bilo v samo stotih dneh pobitih skoraj milijon prebivalcev, v skorajda nujno poetično romantizirani naraciji o afriški pokrajini za La Figaro poročal, da je čudovite obale jezera Kivu poplavila kri in da v prekrasnih pokrajinah Afrike potekajo veličastni poboji. Čeprav ta izjava ravnodušno prezira samo tragičnost ruandskega genocida, se ob njej pojavlja dodatno vprašanje, in sicer, kako miselno zapopasti tisto, česar obstoj bi najraje zanikali. Tu načeloma obstajata dve možnosti – namerna izguba spomina kot edina tehnika preživetja ali pa nenehno in večno tavanje med iskanjem razlogov, vzrokov ter poskusi pomiritve s črnimi madeži zgodovine.
Čeprav je bila tema ruandskega genocida iz takšnih in drugačnih razlogov že za svojega časa umaknjena iz medijskega in političnega prostora, se je ravno nasprotno ohranjala skozi literarno umetnosti ne le ruandskih, temveč tudi drugih afriških avtorjev. Leta 2016, dobri dve desetletji po genocidu, je francosko-ruandski raper Gaël Faye izdal prvenec z naslovom Mala dežela, ki je preko noči postal francoski bestseller, prodan v kar 700.000 izvodih. Roman je bil nominiran za Gouncourtovo nagrado, prejel pa je tudi nagrado Prix Goncourt des lycéens. A še bolj pomembno od tega je, da je vnovično oživel temo ruandskega genocida.
V Mali deželi nas tako 33-letni Gabriel, ki v Parizu zaradi zmenkov z različnimi dekleti začne preizpraševati svojo »s trupli obteženo identiteto«, preko spominov popelje v svoje otroštvo, preživeto v Burundiju. Gabriel se je, prav tako kot Gaël Faye, ki sicer zanika, da bi bil roman avtobiografski, rodil očetu Francozu in mami Ruandčanki, ki je zaradi medetičnih trenj med Hutuji in Tutsiji že v 60-ih letih prebegnila v sosednji Burundi. Čeprav se starša ločita, družina živi dokaj povprečno življenje višjega srednjega sloja v glavnem mest Bujumbara. Gabriel vozi bmx, s prijatelji se potika naokoli in krade sadeže s sosedinega mangovca ter se celo zaljubi v Lauro, Francozinjo, s katero si izmenjujeta pisma. Nekega dne pa otroško nedolžnost predrami vojna, ki se iz sosednje Ruande preseli v Burundi, kjer se metodično in sistematično načrtovano iztrebljanje nadaljuje. Kljub temu da se oče na vso moč trudi, da bi Gabriela zaščitil pred političnimi dogajanji, val sovraštva in vojne grozote kmalu zajamejo celotno družino.
Dogajanje v romanu Mala dežela je predstavljeno skozi otroško perspektivo, ki sicer ne razume povsem, kaj se v državi dogaja – 11-letni Gabriel namreč ne zna pojasniti zgodovinsko-političnega ozadja – a ravno zato je ta otroški pogled v svojem opazovanju toliko bolj doživet in v svojem nerazumevanju samih po sebi nerazumljivih pokolov kar najbolj iskren. Nekega dne oče Gabrielu vendarle razloži domnevno razliko med Tutsiji in Hutuji. Če so Hutuji majhni in imajo velik nos, so manjšinski Tutsiji visoki, svetlopolti in z majhnimi nosovi. Ta fizična stereotipizacija, ki naj bi bila zaradi potrebe po razlikovanju črncev iznajdba belgijskih kolonialistov in ki jo je Jean d’Ormesson povsem legitimno uporabil v zapisih za La Figaro celo do te mere, da je primerjal videz in z njim povezane navade Tutsijev in Hutujev z razliko med Izraelci in Palestinci, postane zadosten razlog za pojasnitev vojne. Ko Gabriel nekega dne vpraša očeta, zakaj je prišlo do vojne, ko pa si obe etnični skupini delita isto deželo, govorita isti jezik in častita istega boga, mu oče pojasni, da je do pokolov prišlo iz preprostega razloga – »ker nimajo istih nosov«.
Kljub otroški naraciji pa nekateri deli romana, skozi katere govori odrasli Gabriel, kontekstualizirajo trpljenje, zgodovino in sam mehanizem genocida. »Moja karamelna koža mora pogosto osvetliti rodovnik, da bi dokazala svojo verodostojnost,« zaključi odrasli Gabriel, ki mu nikdar ni bilo povsem jasno, zakaj ne bi mogel tudi v vojni ostati nevtralen. A »ker vojna vedno poskrbi za to, da nam najde sovražnika, ne da bi jo za to prosili«, ni pomembno le, za katero stran se opredelimo sami, temveč tudi, katero stran so nam dodelili drugi. Mali Gabriel tako po materini strani pripada Tutsijem in po očetovi Francozom, ki so tedaj zaradi oskrbovanja orožja Hutujem veljali za ekvivalente nasprotnike in sokrivce genocida.
Gaël Faye v enem od intervjujev pojasni, da je knjiga napisana iz hrepenenja po otroški dobi in nostalgiji po njeni nedolžnosti. Izgubljeni raj, kot pisatelj poimenuje temo romana, odpira vprašanje, kako s svojimi (ne)opredeljenostmi do zunanjega sveta za vedno ostati kot otrok.Vrhunec romana nastopi v zadnjem delu, ko Gabriel, ki se sicer pred realnostjo vsakdana zateka k sosedi, s katero prebirata knjige, pod vplivom nekdanjih prijatejev, ki so nasilju podlegli pred njim, vrže vžigalnik na avto, polit z nafto, in umori neznanega človeka. S tem dejanjem Gabriel dokončno izgubi svoje otroštvo in postane soudeležen v genocidnih pobojih.
Konec romana povzema pomenljivo pisateljevo opazko, da je kot otrok, gledajoč ameriške filme vedno mislil, da je vojna polna eksplozij in da se na vsakem koraku podirajo stavbe. A vojna je lahko tudi na videz povsem normalno življenje, kjer otroci hodijo v šolo in ubogajo starše, medtem ko v vzporednem trenutku na poti v trgovino zažigajo sosede. Ko malega Gabriela preko programa pomoči francoskim državljanom, ujetim v ruandsko in burundijsko krvavo stvarnost, deportirajo v Francijo, odrasli Gabriel v retrospektivi povzame: »Mislil sem, da sem izgnan iz svoje dežele. A med hojo po sledovih preteklosti sem doumel, da sem bil izgnan iz svojega otroštva«.
Kljub kolektivni pozabi ruandskega genocida je Gaëlu Fayu s subtilnim jezikom uspelo vnovično aktualizirati enega najbolj krvavih pokolov. Navsezadnje »prihodnost izhaja iz preteklosti kot jajce iz kokoši«, pove neznanec, ki politizira v eni od burundijskih gostiln, zato so Mala dežela in njej podobne knjige v vsakem zgodovinskem trenutku kar najbolj primerne.
Gael Faye: Mala dežela. Prevod: Katja Šaponjić. Mladinska knjiga 2018, 192 str, 24,99 evrov.
