»It Factor«* ali kako se gradi groza Stephena Kinga

Pošasti, v katere se preobraža Tisto, preigravajo vse stopnje kingovskega horrorja.

Bili so časi, ko so spanje otrok narekovali zajčki, nočni spored sove, in ko skupne kolesarske vožnje s prijatelji po samotnih gozdnih poteh in brez čelade niso bili samo nostalgija, ampak del vsakdana – tako kot zamolčana izposoja grozljivk v videoteki in njihova skrita predvajanja. Ogled grozljivke je za nas, otroke, predstavljal statusni simbol: kdor se je lahko pohvalil, da je »brez strahu« pogledal cel film, ne da bi enkrat samkrat poskočil zaradi sekire Jacka Nicholsona, je veljal za neustrašnega, kar je bilo takrat največje družbeno priznanje, ki ti ga lahko podeli skupina devet- in desetletnikov.

Bili so skratka časi, ko Stephenu Kingu ni bilo mogoče ubežati: imel je preveliko simbolno vrednost. Veljalo je, da so njegove grozljivke tako srhljive, da se skoznje lahko prebijejo le najpogumnejši. V nasprotju z ameriškimi sovrstniki, ki so ga predvsem brali, sem Kinga najprej gledala – in to veliko. Večinoma seveda na skrivaj, pri sosedih, ki so oboževali grozljivke (jaz že ne!) in ki so imeli (ne)srečo z večno odsotnimi starši (kar je, mimogrede, zelo kingovski položaj). Materiala je bilo ogromno; konec osemdesetih in začetek devetdesetih so bili za Kinga zlati časi.

Kot navaja Tony Magistrale, eden redkih univerzitetnih profesorjev, ki so začeli Kinga proučevati, še preden je postal »in«, je Hollywood v tistem obdobju na leto posnel tudi po tri ekranizacije katerega od avtorjevih del. Ponudba in povpraševanje sta bili ogromni, literatura je napajala film, ki je nato napajal prodajo, ki je nato napajala filme – King je hitro postal larger than life popkulturni fenomen. Čeprav niso vsi avtorjevi romani »dobri« in je marsikatera adaptacija danes šolski primer slabo opravljenega dela (Tim Curry je preveč meta, da bi lahko bil zraven še strašen), je Stephen King še vedno blagovna znamka, ki zagotavlja specifično zgodbeno izkušnjo. Slednja ni omejena »zgolj« na grozo – v svojem bistvu Kingova dela secirajo nevralgične točke sočasne ameriške družbe, njene skrite patologije in potlačene fobije, ki se skozi njegova dela manifestirajo v svoji najbolj ekstremni, hiperbolizirani obliki. Grozljivka je zanj oblika družbene kritike. In sploh, kot je povedal sam, King v tem, da bralcem naganja strah v kosti, neznansko uživa.

»Medvedek z bodali«

King grozo ne le piše – z njo se ukvarja tudi s praktičnega vidika. V avtopoetski knjigi Danse macabre (1981) je naštel tri stopnje groze – gnus (the gross out), srh (horror) in groza (terror) – in vsako od njih podrobno razdelal. Gnus je nekakšen strah na prvo žogo, kopica trikov za noč čarovnic, kri in odsekana glava, ki se kotali po stopnicah, »trenutek, ko ugasnejo luči in se z roko dotakneš nečesa lepkega in želatinastega«; naslednja stopnja, srh, se že navezuje na nadnaravno, na pajke v velikosti medvedov ali žive mrtvece, na »trenutek, ko ugasnejo luči in na roki začutiš kremplje«.

Za konec je tu še skrajna oblika strahu, groza, ki je strašna v svoji nedefiniranosti, v zgolj zaznavnosti; King jo opisuje kot prisotnost neznanega, v evropskem prostoru pa bi jo morda še najlažje povzeli z izrazom unheimlich. Gre za »trenutek, ko ugasnejo luči in za vratom začutiš dih, zdi se ti, da je nekdo za tabo, a ko se obrneš, tam ni ničesar …«.  Groza je občutek, ki posameznika ohromi, ko želi zajeti nemisljivo, in ga spremeni v svojega največjega nasprotnika. Najhujši strah je tisti, ki izvira od znotraj. Da pa bi bila notranja groza kar najbolje motivirana in najprepričljivejše podana skozi pisavo, je treba zasnovati verodostojne, polnokrvne značaje, ki bodo s procesom identifikacije svoj notranji strah prenesli na bralke in bralce.

Kingove zgodbe bolj kot na zapletu (plot driven) počivajo na značajih (character driven). V obsežnem esejističnem priročniku On Writing je King avtoricam in avtorjem svetoval, naj »zanimive značaje« vključijo v »težavne situacije«, nato pa skozi proces pisanja spremljajo, kaj se z njimi dogaja, kako reagirajo, se zapletajo itd. »Zanimivi liki« so v tem kontekstu predvsem tako ali drugače ranjene osebnosti. Ključni element »kingovske paradigme« so tako zgodbe o predstavnikih ameriškega srednjega razreda, ki jih pod na videz urejeno površino razjedajo disfunkcionalni odnosi, brezbrižnost, fizično in čustveno nasilje, alkoholizem, rasizem, homofobija in občutek strahu.

Obenem pa se prav ta zbor precej vsakdanjih in neizstopajočih posameznikov sooča s stvarmi, ki jih v vseh pogledih presegajo. Svet, po katerem se gibljejo, je prepoznaven, posejan s prepoznavnimi elementi ameriške povojne popkulture, a njene vsakdanje banalnosti se hitro prevesijo v nosilce najhujše groze. V intervjuju iz leta 2015 je Steven Colbert vprašal Kinga, zakaj je zaradi njegove sposobnosti, da vzbuja grozo, pri ljudeh tako priljubljen. Kingov odgovor je bil zabaven, a pomenljiv: »Po koncu javnih branj mi veliko bralcev reče, "na smrt ste me prestrašili, lahko dobim objem?" Sem nekakšen medvedek z bodali.« Kar je povsem ustrezna primerjava: v Kingovi prozi se lahko še tako nedolžen predmet hitro spremeni v najhujše morilsko orožje.

Ime česa je tisto

A ne gre le za predmetni svet. Kingove pošasti so metafore nečesa večjega, pogosto prikritega ali komaj zaznavnega. Carriejina travma izvira iz problematičnega odnosa z njeno versko blazno materjo, posledično krvavo maščevanje pa ni uperjeno le proti družini, temveč družbi, ki tovrstne represivne mehanizme omogoča in perpetuira. Na drugi strani se roman Mačje pokopališče in kratka zgodba Truplo vsak na svoj način lotevata vprašanja strahu pred smrtjo. Kingovski dualizem (pravzaprav že kar manihejstvo) vrhunec doseže v končnem spopadu, kjer se sile zla tako ali drugače soočijo z dobrim. Prehod od vsakdanjega k mitskemu je morda najbolje (ali vsaj najobsežneje) izpostavljen v avtorjevi megalomansko zasnovani tisočtristostranski bukvi Tisto.

Roman Tisto, ki ga po več kot tridesetih letih končno lahko beremo tudi v slovenščini, je izšel leta 1986 ter predstavlja strukturni, narativni in tematski koncentrat Kingovih zgodnjih grozljivk. Prehod iz vsakdanjega v srhljivo predstavlja ena od preobrazb naslovnega Tistega, ki se iz neškodljive podobe klovna, lika, namenjenega zabavanju otrok, spremeni v svoje nasprotje: v pošast, ki se prehranjuje z otroki in njihovimi strahovi.

Kingova kraljevina na filmskih platnih je zamrla nekje po letu 2000. A King se zdaj vrača.

Pošasti, v katere se preobraža Tisto, preigravajo vse stopnje kingovskega horrorja, vendar so le zrcalo notranjih strahov izbrane žrtve. Ni naključje, da se Beverly Marsh prikazuje v vlogi oblastnega, nasilnega očeta, Billu Denbroughu pa kot umorjeni bratec Georgie. Vsak od osrednjih likov se prek Tistega spopada s svojo najhujšo, globoko potlačeno travmo. A prava groza romana leži v načinu, kako se znana vsakdanjost spreminja v svoje nasprotje, postaja grozeča, prežeča. Tradicionalni prostori zavetja, utehe in zaupanja, na primer družina, odrasli, ki naj bi vzdrževali red in nudili varnost, predstavniki oblasti, domači kraj … predstavljajo tu največjo nevarnost.

Groza izvira iz zavesti, da vsi vse vejo, a nihče ne ukrepa, kar je, tako King, ultimativni obraz zla. Prebivalci mesta Derry, v katerem se odvija pripoved, niso nič drugačni od slehernika. Želijo zgolj živeti, kot se reče, pa čeprav za ceno življenja tujih (in neredko lastnih) otrok in drugih marginaliziranih prebivalcev. Strah jih hromi, a ga tudi samo napajajo. Iz roda v rod prenašajo predsodke, kot so rasizem, mizoginija, ksenofobija, homofobija, dokler se vse ne utelesi v Tistem. Zlo je starejše od človeka, obvladuje Derry in njegove prebivalce, širi se po odtočnih ceveh, po mestni kloaki, ki je njegovo nezavedno. Vrača se v valovih nasilja in da bi preživelo, se mora redno hraniti z najbolj ranljivimi člani družbe. Približno vsakih 27 let izbruhne na plano z vso silo in takrat se začnejo dogajati strašljivi pokoli in nerazrešena izginotja. Pa vendar ni inherentno človeku, temveč prihaja od zunaj. Med dimnim obredom Mike in Richard podoživljata prihod Tistega na zemljo, na kraj, kjer bo kasneje zrasel Derry. Prav zato obstaja upanje, da ga človeštvo, ki mu ta občutek ni prirojen, temveč »priučen od zunaj« (skozi družbo), lahko na koncu tudi premaga.

The King is Back

Kingova kraljevina na filmskih platnih je zamrla nekje po letu 2000. Že res, da po letu 2000 ni imel nobene prave uspešnice, vsaj ne takega kalibra kot v preteklosti, a tudi na podlagi povprečne zgodbe je mogoče narediti dobro ekranizacijo. Težko je reči, ali je bila tudi to ena od posledic 11. septembra (in posledic je bilo res veliko, mnogo več, kot bi se dalo sklepati takrat), a filmi so se takrat preusmerili k drugačnim oblikam groze: vojnam, invazijam, skritim drugim, ki niso to, za kar se izdajajo. Kot bi klasična kingovska groza postala preinfantilna, preveč metaforična za tako surovo realnost. A King se zdaj vrača. Ena od teorij kulturnih ciklov – zakaj se družba skozi literaturo, gledališče, film vrača k določenim zgodovinskim obdobjem ali konkretnim dogodkom – predpostavlja, da mora družba oživljati izgubljeni čas, ker še ni izčrpala njegovega simbolnega potenciala. Da težave, ki so bile takrat aktualne, še niso razrešene.

Eno od manj očitnih sporočil romana Tisto (nenazadnje so to res romani, ki na nek način verjamejo v sporočilo) je bilo to, da je zlo trdoživo in da se tudi kolektivni strahovi in predsodki vračajo v ciklih. Tisto se je odvijal hkrati v petdesetih in v osemdesetih, v Kingovem otroštvu in njegovi sodobnosti, v dveh obdobjih, ki sta si bili po svoje bolj podobni, kot bi se zdelo na prvi pogled, zaznamovani z republikansko politiko, širjenjem kapitalizma, hladno vojno in podžiganjem strahu pred tujim sovražnikom: v petdesetih so bili to rasizem, mizoginija in »rdeča nevarnost«, v osemdesetih rasizem, mizoginija, homofobija in »stranger danger«. Danes so ponovno na pohodu ksenofobna desnica, ekstremni kapitalizem pa rasizem, mizoginija, homofobija … naj nadaljujem?

V trenutni ekranizaciji Tistega se zgodi pomemben premik: če v knjigi sedmerica Kluba zgub po bitki s Tistim pozabi drug drugega in vse, kar so skupaj preživeli, v filmu dogodkov ne pozabijo.

Kingova groza je strašljiva, ker je prvinska. Surova. Neposredna. Ni pa brezupna: Kingova dela govorijo tudi o tem, da je zlo mogoče premagati – ne glede na to, kako vztrajno je in kako pogosto se vrača. Samo verjeti je treba in ostati skupaj.

Bili so pač časi, ko so se stvari zdele preproste.

Spoiler Alert

V trenutni ekranizaciji Tistega se zgodi pomemben premik: če v knjigi sedmerica Kluba zgub po bitki s Tistim pozabi drug drugega in vse, kar so skupaj preživeli, v filmu dogodkov ne pozabijo. V primeru nove krize si je stvari pač dobro zapomniti, kar je pravzaprav močno sporočilo: nikoli se ne ve, ali jih bo prihodnost znova soočila s sovražnikom, proti kateremu bodo morali združiti moči. V slogi je moč – ali kako že?

*faktor Tisto

 

Knjigo Tisto Stephena Kinga lahko kupite tukaj.