Iskrice

Fotografija: Pexels

Bil je po akcijski ceni in ravno še zadnji dan ponudbe sem ga ujela, ko je stal v izložbi. Na voljo je bil za takojšnji prevzem in nadaljnjo večkratno uporabo. Če bi bila z nakupom nezadovoljna, ga lahko hitro, brezplačno in brez sitnosti vrnem na polico, od koder bi ga, v naglici zloščenega in prebarvanega, dostavili naslednji stranki.

Ponj se odpravim ravno v trenutku, ko zunaj vihra naliv. Na pragu stare hiše se obotavljam, da bi stopila na neprijazno ulico; obrnem se in stečem nazaj po dežnik. Primerno oborožena hodim v naglici in ne pazim na luže, nalašč zabredem vanje, v blatne rjave brozge. Hlače so do kolen pošpricane, moji lasje pa štrenasti. Nervoza mojim nogam vliva adrenalin in koraki se mi kar zapletajo, kot bi ne bili moji. Skrbi me, kako se bova ujela. Ali bo tudi on videti, kot da ga je z vsebino ceste zalil mimohiteči tovornjak Surovina?

Pojavi se pred menoj – živahen, dišeč in ves svež, kljub deževni zmedi, ki jo ustvarjajo zgodnje novembrski nalivi. Urejeni temni lasje pričajo o nedavnem obisku frizerja, njegova očala pa so bila ravnokar zloščena. Kljub temu se na njih zaradi vlage nabira rosa. Vsega ni mogel predvideti.

Izpod plašča antracitne barve, ki prefinjeno zaokroža videz poslovneža, izvleče pozorno izbrano darilce, zame osebno: kresilni kamen za primere, ko v gozdu ostanem brez vžigalic. Presenečeno ugotovim, da je sledil vsaki besedi, ki sva si jo napisala v klepetu med najinim internetnim spoznavanjem. Ne želim se zavedati, da gredo takšne pozornosti lahko v roke komurkoli, za laskanje smo nenazadnje dovzetni vsi. Rada bi videla dekle, ki prinašalcu darila bevskne: »Kako si drzneš!« V znak zahvale mu torej naklonim svoj najlepši nasmeh in za njim stopim v lokal.

Kresilni kamen s plastičnim držalom v travnato zeleni barvi potuje v moj nahrbtnik, kjer hranim rezervni, udobni nedrček in majhno toaletno torbico z ličili. Tudi jaz imam zanj pripravljeno darilce, le da vanj že strmi in bilo bi čudno, če bi mu ga osebno izročila:

»Poglej, nadela sem si nedrček, ki si ga sicer nikoli ne, pa vendar se mi zate zdi vredno nositi neudobno žičnato pošast cel večer.«

Ali pa:

»Moje z deep dark black maskaro premazane trepalnice ti mahajo in te skušajo očarati, jih vidiš?«

Z neobvezujočim klepetom poskušava razbliniti neudobje prvega srečanja. Med hlastnimi besedami o tem, koliko časa je kdo potreboval do bara in kako je zoprno, ker je treba na stranišču nositi masko, se podtalno ocenjujeva. Njegove oči silijo k robu čipkaste majčke mojega dekolteja ter se navidezno v zadregi umikajo nazaj gor, moje oči preiskujejo njegove za črnimi očali in se skušajo na hitro odločiti, ali jim je videno všeč.

Nenadoma njegovo pripoved o službi in številkah prekine tok mojih misli: »Če ti ni takoj všeč, potem ti ni!« V poskusu, da bi kljub nesramnim mislim razvlekla kisli nasmešek širše in pokazala navdušenje nad sogovornikom, ga prekinem in za oba naročim pivo. Zanj temno, zase svetlo. Kot jin in jang. Sprostiti se morava, naj hmelj naredi svoj čudež.

Čez čas, ko se udobneje namestiva v sedežih, se zaupno skloni k meni in mi z nekoliko tišjim glasom reče: »Veš, pred bar sem prispel osemnajst minut prezgodaj in potem razmišljal, kako se rešiti iz te zagate. Odpeljal sem se ulico proč in čakal na minuto pred dogovorjeno uro, nato pa stopil do tebe točno ob uri.«

S ponosnim nasmehom, ki nekoliko sili na eno stran, se nasloni nazaj, mi pomežikne in čaka na moj odziv. Marsikatera bi ga do zdaj že kupila, kaže se namreč kot dobro finančno stoječ, s svojim stanovanjem, izobražen, redno zaposlen in odličen (so)govornik. Jaz pa bi ga najraje potisnila nazaj na polico. Pove mi tudi, da je ravno tisti dan nameraval izbrisati svoj profil na portalu za zmenke, potem pa je spoznal – mene.

Ob misli, da me tako poceni zapeljuje s pozornostmi in vmes vpleta znanje o ekonomiji, bi mu najraje vrnila z iskreno izpovedjo o bivšem fantu. On se kiti s suknjičem omikane blagovne znamke, jaz pa na njegovih hlačnicah iščem sledove blata in si želim zavohati pristnost. Odplavala bi ob neprisiljenem smehu in vonju jeseni v njegovih laseh. Kot snop padam na čudne pogovore ali dodaten zob v ustih in neenakomerno postrižene lase. Ničesar od tega nima.

Je pa vzorno točen. Za hipec z upanjem zastrižem z ušesi, ko začne spraševati nenavadne stvari.

»S čim se kopaš v kadi, imaš penečo kopel? In svoj najljubši vonj?«

»Ne, račko.«

»Račko imaš? Nisem še srečal ženske, ki bi se kopala z račko.«

»Pa si res zakurila ogenj na hribu, kot piše v tvoji zgodbi?«

»Ja, res. Bilo je hladno.«

Med nama se namesto dima vije tišina.

»Ti ga nisi nikoli?«

»Em, ja, nekaj časa sem se šel tiste survival tečaje, ko se učiš preživetja …«

Usoda prvega srečanja naju nato zvabi na vožnjo po okolici Ljubljane. Peljeva se z njegovim zloščenim avtom, ki bi mi bil desetletje nazaj, takrat, ko še nisem menjala vrednot, grozno všeč. Skozi okno gledam številne dežne kaplje, ki pršijo izpod gum sosednjih avtomobilov, pa tudi iz njihovih stranskih ogledal, kot iz ušes velikih živali. V daljavi se bohoti oblak, za odtenek temnejši od ostalih svetlo sivih, in opozarja na novo nevihto. V rokah vrtim njegovo darilo. Hládno je.

Tudi njegova vožnja je domišljena. Voziva se po prijetnih poteh z malo semaforji, ki dopuščajo možnost držanja za roke čez sredinsko konzolo. Na vetrobranskem steklu se malomarno kopiči jesensko listje. Zaradi živčnih sunkov brisalcev se v nepravilnem zaporedju grmadi ob robovih v raznih barvah. Rumeno, rdeče, oranžno in v vseh odtenkih vmes. Med opazovanjem zbranega voznika moj pogled zatava na sedeže črne barve. Šivi v pravilnih razdaljah umetelno natezajo usnje in nizajo eleganten vtis. Tudi mp3 predvajalnik se z nevsiljivo svetlobo zliva z vzdušjem neoporečnosti. Na njem se vrti glasba, ki mi je sumljivo poznana, kot bi glasbeni urednik do potankosti zadel moj okus. V nekem trenutku se mi razkrije, zakaj. Ta moški, ki ničesar ne prepusti naključju, je pripravil skladbe v točnem datumskem zaporedju. Vse od prve do zadnje. V tednu pred srečanjem sva si jih pošiljala med klepetom, da si polepšava jutra, zoprne ponedeljke in osamljene večere.

S hvaležnostjo ga pogledam in mu poskušam kaj pokloniti v zameno. Iščem po predalu, ki nosi vpadljiv neonski napis »navdih«, a je prazen. Nič mu nimam dati. V tišini voziva skozi ovinke in sivo pokrajino, voznik občasno pogleda vame. Čutim, da moj obraz izdaja razočaranje.

Prispeva v mojo ulico, ki jo sestavljajo razpadajoče stare hiše, vmes je kakšna novejša, v kotičkih temno zelenih živih mej pa diši po zatohlem. Z dlanjo nakažem, naj ustavi. Kljub neurju in vihravosti sveta zunaj je vzdušje v avtu še vedno sterilno. On čaka name kot lepo zavit paket, pripravljen je, da ga vzamem, samo seči moram in bo moj.

Zapeljivo reče: »Lepo sva se imela, kajne?«

Jaz ga gledam prazno in si vzamem nekaj trenutkov. Ulica pred nama je dolga in samotna, po njej se nihče ne sprehaja in v meni se nič ne zgane. Nato iz nahrbtnika potegnem njegov kresilni kamen in mu ga podržim pred obrazom, da si ga dobro ogleda. Odločno podrsam po sivem kremenu. Prvič, drugič, tretjič. Med nama vsakič zasije mali ognjemet norih rumenih iskric in nama ožari obraza.

Mirno in sprijaznjeno povem: »Tako bi moralo biti, pa ni.« Potem odidem in ga pustim na ulici.