Iščoč tišino – refleksija o(b) predstavi Pod vodo

Jason deCaires Taylor: Podvodni muzej, Granada

Komentarjev in kolumn o prekarstvu, preutrujenosti, izgorelosti, družbenih pritiskih … je toliko, da generalizacije (»Ah, gotovo samo še ena kolumna o prekarstvu, preutrujenosti, izgorelosti, družbenih pritiskih!«) skorajda postajajo povsem legitimen odziv – obenem pa je govor o teh vprašanjih (nedvomno ne nepomembnih ali nevrednih (dodatne) pozornosti) s tem vse težji, ker se ga odpravlja kot »že slišanega«; da ostaja preslišan, se – očitno – ne zdi bistven podatek.

Pod vodo se teh tematik loti skozi projekt, ki se giblje na mejah med koncertom, performansom in instalacijo; nekoliko skuša biti to in ono in še tisto; podobno kot ustvarjalki (Alenka Marinič, Maja Dekleva Lapajne) skozenj opozarjata, da se od »sodobne ženske« pričakuje, da bo »to, ono in še tisto.« Projekt sam je strukturiran tako, da skuša s svojo formo odsevati probleme, ki jih tematizira: v omejenem času skuša zajeti vse in še več, zaradi česar je vse, kar zajame, pogosto predstavljeno skozi obča mesta, generalizirano; npr. v eni sami skladbi je orisano slovensko bukolično, konservativno, ksenofobno »tradicionalno« okolje, ki naj postavi nekakšen zunanji okvir prostora, v katerem ustvarjalki delujeta. Podobno so skozi posamične skladbe in vmesne improvizacijske medklice orisani tudi njuni vse ožji, z delom prezasičeni osebni prostori, pomanjkanje časa za družino, partnerje, zase in nenehne zahteve po vse več in več dela.

Sama sem si ob koncu lanskega leta zastavila cilj, da ob nedeljah ne bom več delala. Čeprav se tega nisem zares zvesto držala, mislim, da so mi ravno redki prosti dnevi omogočili, da sem se ustavila in občutila, da sem enostavno preutrujena (v zadnjem letu tako tudi manj aktivna) in se po vsakem takem dnevu ali dveh le še bolj izmučena vračam k delu. Obenem se zdi, da tudi ti trenutki, odtrgani od vsega kar je »nujno postoriti«, postanejo le še ena od obveznosti; vse bivanje se začne zdeti kot serija dolgih obvez; ob tem se zdi zanimiva skladba, v kateri ustvarjalki hitita in hitita, vmes pa si za kratek čas vzameta čas za hitro, nesproščeno jogo in prav tak seks – le da lahko odkljukcata še dve dejavnosti.

Toda v resnici ne gre samo za preobilico dela – ali pa sploh ne gre zanjo – gre za pritiske, ki se pojavljajo na različne načine, na različnih ravneh bivanja, ampak jih je vse težje in težje (včasih pa nemogoče) utišati. Ustvarjalki Pod vodo recimo govorita o pritiskih otrok, ki se skušajo igrati z njima, delovnih rokih za oddajo projektov, pritiskih partnerjev, staršev, pa tudi širših okolij, po katerih se gibata: najsi gre za okolje (mladih) staršev, ki tekmujejo med seboj pri vzgoji, ali pa kulturno okolje, ki pričakuje visoko emancipiranost, politično aktivnost, sprotno lucidno opredeljevanje ob plejadi raznolikih problematik, ali pa progresivna gibanja, ki zahtevajo spremembe življenja vsakodnevni, praktični ravni.

Sodobna samostojna ustvarjalka se v okoljih – zasebnih in javnih – neprestano znajdeva v situacijah, ko se od nje nekaj pričakuje: še en službeni opravek, še eno izpuščeno kosilo, še en nakup inteligentne igrače za otroka, še en poglobljen pogovor, še en zamik dela v pozne nočne ure, še eno udeležbo na protestu, še eno podpisano peticijo, še eno uvidevnost do tašče, še eno delovno bolniško, še eno pecivo za na prijateljsko druženje, še en zastonj tekst, še eno … vse te zahteve se nekako javljajo kot enako pomembne, kot enako urgentne, kot enakovredni tekmeci za prostor in čas v ustvarjalkinem življenju; »ukvarjam se z rečmi, ki mi pomenijo manj kot mi ti,« sporočata Alenka Marinič in Maja Dekleva Lapajne v eni od skladb; na kakšen način znotraj vseh teh zahtev, ki jim ni mogoče zadostiti, vzpostaviti razločke med pomembnejšim in manj pomembnim – kako jih vzpostaviti tako, da si ponovno prilastimo svoj prostor in čas? In kako v tem smislu sploh definirati pomembnost?

Performativni dogodek Pod vodo se ne želi pretvarjati, da ponuja uvid, do katerega se še ni nihče prikopal, četudi velja poudariti, da je v gledališču to redkeje prevprašana tematika. (Kadar se ta tematika pojavi v gledališču, se pojavi na »off« sceni; institucionalni teatri je, pomenljivo, ne obravnavajo.) Je »zgolj« sproščen, topel prikaz nekih življenj, v katere je občinstvo pripuščeno, kakor je pripuščeno v prostor, opremljen z mizicami, stoli in kavčem iz blazin, kjer lahko posedi in si ogleda okoli sebe razvrščene osebne predmete; knjige, karte, lučke. Ta prostor je kasneje mogoče razumeti kot osebni prostor, kot prizorišče življenja in s spremembami v življenjih protagonistk se spreminja tudi prostor; predmeti, ki so sprva lično urejeni, so kasneje pospravljeni, nato pa nazaj postavljeni s pretirano zaskrbljenostjo, a tudi popolno naključnostjo, če se življenje posameznice sprva zdi urejeno in ima nek njen notranji smisel, z vsemi pritiski postaja vse bolj in bolj kaotično, iste vsebine začno zavzemati druga, nelogična mesta, ki ne odražajo nje, ampak zgolj še nekakšno nujo po razporejanju.

Prav slednje je nekaj, kar, se mi zdi, opažam tudi sama: z več zahtevami kot se soočam, več kot je reči, na katere se odzivam ali jih moram tako ali drugače urejati, manj smisla imajo. Bolj je tvoje bivanje bivanje »večživke«, bolj ti pri vsaki stvari ostaja prostor za izboljšave; zato divjamo skozi nepregledno množico opravil, obenem pa se zdi, da nismo nič naredile_i. Tako je videti, da ta preobremenjenost z zahtevami in informacijami ne raz-smišlja le življenja posameznic_kov, temveč tudi te dejavnosti, akcije in reči same, ker znotraj življenj posameznic_kov ne generirajo več smislov. Aktivacija tako sili v pasivizacijo in ohranja status quo, česar, prezaposlene_i in preobremenjene_i s tisoč in eno rečjo niti ne opažamo več.

Smisel se povrne v odmiku in v tišini, opozarjata ustvarjalki ob koncu dogodka. Pod vodo – ali »pod vodo«, kjer pet sekund preden moramo ponovno vdihniti, občutimo tišino; in uvidimo, da imamo vsaj to izbiro: vdihniti – ali ne. In tej izbiri je, zaradi realnih, jasnih konsekvenc, povrnjen tudi nek smisel.