AirBeletrina - In imaš nagrado
Kolumna 15. 1. 2018

In imaš nagrado

Andrej Skubic prižiga kres, 2000

V prejšnjem tekstu sem čudež, ko avtorju izide prva knjiga, vzporedil z rojstvom prvega otroka – s šokom, ki mora šele priti za tabo. Nisem mislil na ljudi, ki knjigo napišejo po službeni dolžnosti ali z določenim konkretnim namenom – mislim na ljudi, ki so zase o nečem takem sanjarili že vse od otroštva; z izidom knjige kot nekega ideala lastne fantazije, lastne misli, tudi če ne veš, kam ta fantazija sploh pelje. In se potem pri dobrih tridesetih letih znajdejo pred produktom. Vsak tak porod se zgodi v kontekstu. Torej, nekaj več o kontekstu rojstva omenjenega prvenca nesrečnega videza.

Čas med začetkom in koncem moje prejšnje kolumne – med prvim škotskim rokopisom in končanim Grenkim medom – je bil v vsakdanjem življenju zame čas nekaj temeljnih sprememb. Prvič, s Klaro sva se preselila skupaj, najprej v najemniško stanovanje, čez leto dni pa v prvo lastno v Fužinah (prvič sva se zadolžila do guše). Se pravi, prvi rokopis sem pisal v Edinburgu, ampak s stalnim bivališčem še pri starših; Grenki med sem pisal v prvem najemniškem stanovanju, torej že kot zrel človek. In potem sem bil tiste tlake na Amidasu vse bolj naveličan. Tehnično prevajanje je bilo takrat še odlično plačano, ampak duhamorno, kar je vedno bolj zahtevalo, da se gremo takoj po dokončanem šihtu razgrete možgane ohladit s pivom. Po svoje prijetno, ampak ne pelje nikamor. Zapleteno zaporedje naključij je povzročilo, da se mi je ravno v času, ko sem oddajal Grenki med, odprla možnost, ker je takrat novopečeni Oddelek za prevajalstvo na FF iskal kadre za mesta asistentov stažistov. Moja nekdanja profesorica Irena Kovačič, prva predstojnica, mi je ponudila, da se priključim mladi ekipi (takrat še res mladi). To me je presenetilo, ker na izpitih iz angleškega glagola I in II pri njej nekaj let prej nisem prav nič briljiral oziroma sem izrazito antibriljiral; sem ji pa zelo hvaležen za naklonjeno ugibanje, da se pod tistimi mojimi sedmicami mogoče skriva potencial. Po nekaj obotavljanja sem se nazadnje celo ogrel. Plača asistenta bi bila sicer bistveno nižja od prevajalskih honorarjev, imel pa bi možnost akademske kariere in predvsem tega, da si zaposlim možgane s čim drugim kot štancanjem farmacije in agronomije in konzumiranjem hektolitrov piva (instinktivno sem iskal Rugljev pristop, očitno). Kot temo magisterija sem si – logično, po prevodu Trainspottinga in branju Kelmana – izbral »Sociolekte v jezikovni stvarnosti in literarnih besedilih – primerjava med slovenščino in angleščino«.

Pri tej službi je bil samo en velik minus: delal naj bi s študenti. Jaz sem v bistvu – hotel študirati, pisati tisti magisterij in potem doktorat. Ampak služba asistenta stažista je terjala delo s študenti. Seveda nimam nič proti študentom kot konceptu. Tudi jaz sem bil to in bilo je super. Ampak če si na drugi strani katedra, pred tablo, te študentje gledajo. Zijajo vate. In potem na koncu pišejo izpite. V katerih vidiš, da se jim niti ne sanja, kaj si jim hotel povedati. (Tudi s kritiki je podobno: ampak kritike bereš doma, študentje pa dejansko fizično strmijo vate.) Leta pozneje sem na nekem literarnem gostovanju v slovaških Košicah srečal svojega nekdanjega študenta, ki je bil tam že v funkciji gostitelja, in ga po nekaj pirih direktno vprašal: »Tebe sem si tam v učilnici na vajah iz pravopisa tako zapomnil, ker ti je šlo ves čas na smeh. Kaj ti je šlo tako zelo na smeh?« Iskreno mi je povedal: »Ma, smešen si bil. Stalno si hodil pred tablo gor in dol – in takole si delal z roko.«

Študenti so ena navadna banda. Bivši študenti so v redu.

Torej, Grenki med sem dokončeval še kot prevajalec, v garsonjeri nasproti Litostroja; ko je dobil subvencijo, sva bila s Klaro že v Fužinah; in ko je bil v tiskarni, sem bil že v Glasgowu na kurzu za sociolingvistični del magisterija (kar razloži, zakaj na tekstu ni nihče delal korektur). In potem je knjiga izšla, z omenjenim antiklimaksom.

Kar nekaj časa je trajala nekakšna mučna tišina. Slovenski kolegi z Amidasa so jo sicer nemudoma prebrali in razširil se je hohot – kako sem opisal novoletni žur v tako imenovanem Grave of Democracy, Petrov rojstni dan v kafiču nasproti RTV-ja in še kar nekaj žurerskih in prevajalskih podvigov ter padcev »tujcev v Ljubljani«.

Potem pa se je čez čas začelo nekaj dogajati. Iznenada so začela prihajati neka vabila na intervjuje, v katerih so me izpraševalci – še vedno vsega presranega in polnega treme nenavadno prijazno spraševali po knjigi. Od kod ideja zanjo? Od kje ta jezik, ta stil? (Bil sem eden od tistih, ki se vsakih nekaj let pojavijo pod tisto originalno oznako: »nov, svež glas«). Izhajati so začele recenzije. In samo ena je bila negativna! (Pa še tista pravična!)

Danes si »mlajša generacija« težko predstavlja, koliko medijev je takrat objavljajo književne recenzije. Ne samo da so še zmeraj obstajali tudi Nova revija, Ampak in Razgledi; takrat je imel vsak spodoben medij tudi redno rubriko za književnost. Bile so revije, ki se jih danes nihče več ne spomni, ampak imele so to rubriko. Tisto, kar danes redno živi samo še v Delu in Mladini, je bilo takrat najnormalnejše tudi v Dnevniku, Večeru in različnih lokalnih časopisih. Si danes predstavljate Žurnal24 ali Reporter z rubriko za književno kritiko? Kaj je danes književna slava? Internetni forumi zlivanja gnojnice po »prisesancih na državni proračun«, »žejnih našega denarja« in občasno novico o mednarodnih uspehih in izredno trdoživih avtorjih, med katerimi sta Jančar in Pahor še kar v redu, Žižek pa je že problem, ker seslja in je imel nekaj z Golobičem. Ne pravim, da ravno pogrešam čase, ko je bila literatura tako resna stvar, da je Stalin osebno telefoniral Pasternaku in poizvedoval, kaj si misli o aretaciji Mandelštama; ko so slovenske avtorje zaradi tekstov zapirali ali pa so vsaj oblastniki hodili na premiere dram in zbadljivo žugali avtorjem, kako so poredni. (Si predstavljate danes Cerarja ali Pahorja ali Janšo na premieri nove slovenske drame?) Pogrešam čase, ko je knjiga naredila škandal, tudi če ni bila ravno o Trumpu in/ali Melaniji. Ko je nekaj lahko razburkala celo fikcija. Kako sem bil pred leti vesel tistega razburjenja od Goranovih Čefurjih; za trenutek je zavel veter, ki pa je potem spet hitro potihnil.

Vsekakor se jaz takrat vršanju tistega vetrca po medijih nisem mogel načuditi. Kot pravim – nisem imel posebnih ambicij niti literarnih prijateljev ali potrebe po druženju s kulturniškimi krogi. Ampak Ollie, Dave, Sveto, Hugh idr., pathetically disguised as (prosto po Judy Davis iz Deconstructing Harry) Danny, Brian, Izidor, Duane etc. (ne nujno v tem vrstnem redu), so se izkazali za take frajerje, da so mi (skupaj s prevodom Trainspottinga) prinesli celo nekakšen občutek slave. Še pred nedavnim sem naletel na neko forumsko mnenje, da je Grenki med moja najboljša knjiga, potem je šlo vse samo še navzdol. (Kar je po svoje simpatično, ker spominja na sodbe o Iron Maiden v Di’Annom ali Pink Floyd z Barrettom, po svoje pa tudi ne). Pravzaprav sem samo za potrebe tega teksta spet polistal po Grenkem medu: ne moram čisto doumeti – tisto sem napisal tako šlampasto, okorno, dolgovezno … Če bi samo stavke otrebil tistih grozljivih prislovov, členkov, pridevniških zaimkov in vrivkov … bi bil tekst krajši za kakšnih dvajset odstotkov in vsaj fokusiran. Pisal sem prenapeto, pubertetniško … Takrat pa sem imel priliko, da od nekih osebno neznanih, meni čisto tretjih oseb slišim, da sem napisal nekaj takega, kot ni še nihče drug, in odškrnil vrata v neki nov prostor. Da so te čisto tretje osebe mojemu delu naklonjene. Kako to vpliva na ego malega čudaka, kakršnega sem opisal v prejšnjih kolumnah? Življenje je postajalo lepo. Za konec pa še – češnja na torti.

S Klaro sva se že pozimi dogovorila za poroko za 24. junija. Večer prej, 23. junija, sem za prvo knjigo dobil kresnika. Poljubil sem se z Mišo Molk in se slikal z vencem cvetja na glavi ter čekom za milijon tolarjev v rokah. Na Rožniku je o mojih in Klarinih podatkih prijazno poizvedel Aleksander Lucu. Naslednje jutro me je (ko sem ravno ves mačkast lezel v poročno obleko) po telefonu poklicala ogorčena žena pesnika Jožeta Šmita, da sem za svoj roman ukradel naslov pesniške zbirke njenega moža. S Klaro sva imela svatbo na ljubljanskem Bellevueju, s katerega terase smo lahko gledali tudi ogromen ognjemet z gradu. Okej, bil je tudi predvečer dneva državnosti, ampak tega nekako nisva opazila. (To je bil mogoče celo zadnji žur na Bellevueju, ko je še obratoval. Ko sva leto pozneje do njega pririnila voziček z Lano, je bil že preraščen in razpadajoč.)

To so nekako okoliščine tistega trapastega vprašanja, ki ga včasih dobiš na literarnih večerih: »Kaj vam pomenijo literarne nagrade?« Torej, mogoče sem moral napisati vseh dosedanjih sedem kolumn, da sem prišel do nekega približka odgovoru.

Objektivno gledano: pomenijo predvsem promocijo knjig, in sicer take vrste, ki naravi in smislu literature sploh ni blizu. Pisanje ni košarkarska tekma: ni mogoče presoditi, ali je ena (dobra) knjiga boljša kot (dobra) druga, in to sploh ni namen knjig. Torej gre za neko razmerje med koristjo in škodo, vzbujanjem pozornosti (na žanr) in hkrati odvračanjem pozornosti (od vsebine celotne produkcije). Ene se znajdejo pod žarometom, druge zaradi načina delovanja žarometov – pogosto neupravičeno – v senci. Seveda bi bilo boljše, če bi se od nekod spet pojavila kultura objavljanja in branja recenzij v vsakdanjih, odmevnih medijih. A za minulimi časi je jalovo jokati.

Toda meni je nagrada v tistem trenutku pomenila potres, ki mi je ob istem času in na podoben način kot poroka zravnal življenjski teren za nekaj čisto novega. Bil sem star 32 let in presunjen izvedel: zdaj si umetnik in oženjen moški. Ne več očalar, piflarski kemik, praznilec steklenic najcenejšega vina z metalci in pankerji v Leninovem parku, garderober v FV, pevec thrash benda, ki nastopa na prikolici tovornjaka v Logatcu, tehnični prevajalec, prestrašen asistent stažist na prevajalstvu, ampak umetnik.

Ta evforija je privedla do nekega večera, ko sva s Klaro po mestnem žuranju ponoči pešačila od avta v Fužinah proti bloku (parkingi tam niso bili zmeraj najbolj ugodni). Klara je bila že noseča, jaz pa sem v postžurerskem, ne najbolj treznem navdušenju praktično s cmokom v grlu izpovedoval, da mi je tale univerzitetna kariera čisto brez veze, da bom šel za samozaposlenega v kulturi, ker bi rad bil pisatelj in bom takoj zdajle napisal Fužinski bluz. Ker ga imam že celega v glavi.

Klara, kot zmeraj bolj razsodna od mene, je svetovala samo: okej, edino če mogoče še prej dokončaš magisterij. Če si ga že začel.