Par kolumn nazaj sem omenil, kakšno danes težko predstavljivo število medijev za literarno kritiko je obstajalo v času izida moje prve knjige (niti dvajset let ni tega!). Če bodo komisije za štipendije avtorjem kot »objektivno merilo« za točkovanje še naprej uporabljale tudi število kritik, bi se spodobilo, da sofinancirajo še nekaj (vsaj glavnih nacionalnih) medijev, da bi ti še naprej spremljali tudi kakšno drugačno vrsto fikcije kot tisto, ki jo z njihovih naslovnic tržijo politiki in ekonomisti. Mogoče je ta vrsta fikcije kdaj tudi resničnejša in trajnejša.
Napisal sem tudi, da so bile ob prvi knjigi »skoraj vse« kritike pozitivne. Tudi edina izraziteje negativna se je osredotočala na očitek, s katerim sem lahko simpatiziral: zakaj predstavljam »kul« zahodne priseljence, ne pa kakih bolj preziranih in odrinjenih. Sicer se mi je zdela kot nesporazum: ravno takrat sem že pisal Bluz, Grenki med pa sem pisal prav zato, ker se mi je zdelo, da predstavljam ljudi, ki so bolj neopaženi kot na primer »južnjaki«. A pravim: argument sem lahko razumel.
Po kresniški nominaciji Bluza, tudi pretežno pozitivno recenziranega, mi je Milan Vogel z Dela prostodušno povedal, da sem med kolegi po službeni dolžnosti za intervju njemu pač pripadel jaz, in mi postavil vprašanje, češ da opisujem »zgodbe iz vsakdanjega življenja. Ali to pomeni, da ga živite zelo intenzivno?« Neizbežni zaključek je očitno bil, da avtor zgodbe, v kateri so dosti pije in kolne, verjetno »živi zelo intenzivno«, mogoče celo kot čisto pravcati Bukowski ali Miller. Mogoče bi za svojo street credibility to res moral početi, namesto da sem prav v času tega vprašanja imel precej naporno obdobje dela na faksu, študija za doktorat in skrbi za prvega otroka. To so bile moje prve izkušnje z bolj nepričakovanimi vrstami bralskih odzivov.
Vem, da tu iz teksta v tekst prodajam protislovja: po eni strani trdim, da so vsi moji junaki jaz, po drugi strani pa sem užaljen, če nekateri domnevajo, da je kateri od teh junakov jaz. Razlika je pravzaprav zelo težko opredeljiva, in k njej se kmalu vrnem.
Kritik je bilo odtlej še veliko; ko jih pridno zbiram v svojem klipingu za prošnje za štipendije, jih kot vsak delim na pozitivne in negativne. Znotraj obeh skupin pa sta še pomembni kategoriji: (pozitivni/negativni) kritik JE razumel, za kaj mi je šlo, ali pa NI razumel, za kaj mi je šlo. V tem okviru mojo izvedbo ali idejo pohvali ali kritizira, predlaga možna izboljšanja, se posmehuje, stoično povzema ali zapada v evforije.
Največje zadovoljstvo je bilo zmeraj predvsem videti, da je kritik razumel, kaj sem hotel narediti. Torej je sporočilo prispelo. Tudi če me potem sesuje, razloži, zakaj mi ni uspelo. To moram pač bridko vzeti v zakup. Po Igrah brez meja je bila praktično univerzalna pripomba, da so tekst in njegovi liki premalo razviti (isto mi je rekla že žena, prva bralka, a jaz sem vztrajal). To sem moral požreti. Vsemu svetu sem sicer hotel dopovedati, da TO BILO NI MIŠLJENO KOT FAKING ROMAN, da nisem imel motivacije za pisanje romana s takimi liki, da je to samo kratka zgodba, ki je nabrekla do obsega novele, da sem imel v glavi samo skico, risbo z ogljem, ne olja na platnu; a kaj morem, prepozno. Definitivno iz te zgodbe ne bi hotel delati romana; morda bi jo moral – že napisano – radikalno oklestiti za vsaj dve tretjini, nazaj v kratko zgodbo iz peščice grobo skiciranih prizorov; potem bi bila bliže učinku, ki sem ga hotel doseči. A kaj hočemo, priložnost je zamujena.
Seveda je najbolje, če kritik, ki te razume, delo za nameček še pohvali. Obstajajo pa tudi pohvalne kritike, pri katerih je od daleč jasno, da te nekdo sploh ni razumel; lahko se le čudiš, kaj vse je našel. Take lahko vzameš s ščepcem humorja in si rečeš: sploh nisem vedel, da sem tako pameten; mogoče pa tudi: okej, moja ideja očitno ni bila jasna, ampak vsaj nekoga sem kratkočasil. Na koncu pa je občutek vseeno nekako mučen. Človek bi bil vesel, a vidi, da je šel strel v prazno. Dejansko (mogoče ne preveč) negativna kritika, ki ti daje vedeti, da si bil razumljen, prinese več zadovoljstva.
Precej neprijeten občutek pa je, kadar se v negativni kritiki znajdejo očitki, ki kažejo, da nekdo ni doumel, kaj počenjaš. Pri praktično večini slovenskih kritik Iger brez meja me je na primer zamorila opazka, da je avtor »očitno dobro proučil aktualno situacijo in jo predstavil, toda to ni dovolj, želeli bi več zgodbe«. Ljudje božji, v knjigi ni opisana »resnična aktualna situacija«, ampak groteskna fantazija absurda, do katerega bi privedla ob soočanju s človeškimi krizami do konca izpeljana ekonomistična logika, kakršno nam (tudi danes) prodajajo. Bil sem navdušen nad (edino!) kritičarko, ki je podvomila v resničnost opisane situacije, šla na Google in ugotovila, da sem očitno imel namen napisati satiro. Druga, najbolj nenavadna kritika je šla dlje. Tudi tej zlahka odpustim negativne pridevnike, da je knjiga »napisana precej površno, liki papirnati, zgolj kot uvertura v neko drugo, kompleksnejšo zgodbo« – sem že rekel, da se kesam. Bolj zaskrbljujoče deluje opazka, ki napoveduje nesporazum: »šale, ki jih [glavni junak] pripoveduje samemu sebi, imajo (verjetno nenamerni) rasistični nadih«. Ojej, seveda imajo te šale namerni rasistični pridih. Namen tega pridiha je narediti iz glavnega junaka nezanesljivega pripovedovalca. In nato največji šok: »Skubic je na strani nacionalizma …« Od kod pa vendar to? Če glavni junak razmišlja ceneno rasistično, je iz tega razbrati avtorjevo držo? To je nenavadno podobno tisti policijski ovadbi Vojnovića. Skubic svoj nacionalizem »sicer razmehča z empatijo do priseljenke z otrokom, kar pa ni dovolj, da bi Fowsiyo spoznali kot človeško, kaj šele erotično bitje, kar je menda poanta te knjige – vdihniti duha razosebljenim nesrečnikom.« Uf, ne, to ni bila poanta te knjige. Poanta te knjige je v absurdni poziciji glavnega junaka Kastelica. Usaja se čez gastarbajterje Kitajce, čeprav je sam gastarbajter. Prezira konkurenta, a prav ta mu reši življenje. Stresa rasistične šale, a si je pripravljen gnoj iz vnetega očesa bolnega ilegalskega črnčka vtreti v oko, da bi mu uspelo dobiti legalen recept zanj. V imenu EU opravlja delo, ki trupla nesrečnikov dehumanizira v tržno blago, a za žive se je pripravljen bojevati – ne da bi vedel, zakaj. Migranti so zanj vir »dodane vrednosti«, a prav eden od njih ga ustreli. Prestreli njegovo nepremično, pasivno eksistenco, v kateri ženski sicer reši življenje, vendar jo nato pusti životariti, z njo se niti ne potrudi ustvariti iskrenega stika. Ker ni v stiku s samim sabo in lastnimi vzgibi – kako bi lahko nagovoril drugega? Skratka, zgodba je samo groteskna satira razčlovečujočega sistema in zgodba malega kolesca Kastelica v njem. Zato iz zgodbe nisem hotel delati romana: niso me zanimale usode migrantov ali drugih, zanimala me je človečnost izvrševalca, ki se prikaže v skici situacije. Moje prekletstvo, da ne znam pisati koncizno, je krivo, da je to nabreknilo v novelo – preveč detajlov, preveč mesa.
Daleč najhujše pa so negativne kritike tiste vrste, pri katerih sploh ne moreš razumeti, kaj te je doletelo. Opaziš lahko, da je nekdo razjarjen, ampak ne razumeš, kakšno zvezo ima to s tvojo knjigo, saj se zdi, da je sploh ni prebral. Ni opazil črno na belem eksplicitno povedanih stvari, zato sploh ne dojame, za kaj gre; izmisli si stvari, ki jih v knjigi pri najboljši volji ni. Bože moj, in to me je ravnokar doletelo. Huda kritika Permafrosta.
Kritičarki brez težav odpustim, ko se ji zdi, da pripovedovalec »javka kot stara baba«, govori, kot da je »ravnokar prišel z govorilnih ur v waldorfski šoli«, »šmrka«, skratka, producira »goro blebetanja«, »čvekanja in stokanja«. Glede na to, da so vsi moji liki bolj ali manj neke različice mene, v Permafrostu pa sem od vseh svojih tekstov morda uporabil še največ svojih resničnih izkušenj in strahov, sem pripravljen prostodušno priznati, da nisem ravno kakšna terna ali »skulirana oseba«, kakršno bi si kdo utegnil želeti. Prav tako lahko grenko pogoltnem ugotovitev, da v tekstu »ni sledu o eleganci« niti »stopnjevanja napetosti, (…) ritma, ki bi podpiral napetost postopnega razkrivanja«; prav, seveda ne morem jaz trditi, da to tukaj je, če za bralko ni. Onkraj tega pa pridemo do serije bizarnosti, ki jih lahko naštejem po faktičnih točkah.
Podobnost med pripovedovalcema enega domnevno »obsede do te mere, da začne svojega ne pretirano podobnega dvojnika zalezovati po internetu,« ker naj bi takrat »tehnologija … omogočala po mili volji brskati po tujih dnevnikih.« Od kod to? Na prvi strani romana eksplicitno piše, da pripovedovalec nikogar obsedeno ne zalezuje, ampak mu je komercialni programček za družinska drevesa iz arhivov prenesel podatke o njegovih prednikih – med katerimi ga je presenetil dosje, ki ga je obveščevalna služba Shin Bet delala o dedku. Vse je zloženo na njegov, no, »aparat«, že prevedeno (s strani Shin Beta, prav tako črno na belem povedano). On samo še bere. Zakaj so gradiva dostopna? Ker se Avishaijeva zgodba dogaja sedemdeset let kasneje, po odprtju arhivov, in ker bodo že v nekaj desetletjih vsi arhivi po svetu digitalizirani in dostopni, programi pa ti bodo za majhen denar olajševali ciljno usmerjeno iskanje dokumentov o, na primer, dedku. Dalje: »Razlog, zakaj se neki Bronfman tako silno zanima za nekega Potokarja, je namreč bakrenodobno truplo …« Od kod to? Bronfman nalašč trikrat ponovi, da se zanima za Potokarja, ker se je obema zgodilo, da jima je »včeraj umrl oče, in danes iz Rusije poklicala bivša žena«. Zanimajo ga razmišljanja ob očetovi smrti, odnos do njega in bivše žene. Bakrenodobno truplo se pojavi naknadno, ker se je zanj zanimal Potokar – zaradi očeta. »Skubic ni posebno spreten z namigi, da je zadeva prepomembna, da bi javnost zanjo izvedela«. Hm, kako bi bil spreten, če pa zadeva ni znana zato, ker je preveč nepomembna. Markov oče je ni omenjal, ker se mu je zdela pustolovščina preveč neverjetna in neuporabna, lahko pa bi ga kvečjemu spravila v zadrege; v Rusiji se je truplo enostavno založilo, Bronfman pa ga je imel kasneje za hobi. Šele kasneje, v Izraelu je zadeva poniknila v tajnost, česar pa prej ne sluti nihče. »Gilana (sic!, pravzaprav Gilada) … svojega fotra očitno (in le zakaj?) tako zelo sovraži, da raje živi v sibirskem Vladivostoku … (njen nenavadno močni odpor se, mimogrede, nikoli ne razjasni …)« Pustimo ob strani, da Vladivostok ni v Sibiriji; tudi meni se ne razjasni, zakaj naj bi Gilada očeta sovražila, kaj šele »nenavadno močno«. Avishai je celo ponosen na to, da hčerka – prek svojih pesmic – komunicira z njim, z mamo pa ne. Kvečjemu mu je odtujena, ker ga je nazadnje videla kot otrok; jaz bi kot bralec sklepal, da sovraži mamo. Iz maminih komentarjev bi tudi zlahka sklepal, zakaj. Če je že mama razdrla družino, je Gilada zadovoljna, da si je našla lastno življenje s partnerico. Dalje: člani »Kluba za zgodovino dednih dežel« naj bi bili »zagovorniki venetske teorije«. Pravzaprav ti v zgodbi eksplicitno omenjajo neko drugo »državo«: govorijo o Noriku, katerega teorija je danes dosti bolj politično primerna. »Marko tako obsedeno maha s svojim nenadejanim odkritjem judovskega porekla …« No ja, Marko za svoje poreklo povsem evidentno ve od rojstva; z njim mu pred nosom občasno »pomaha« kdo drug – sin, agenti (kar ni čudno, če pa se odpravlja v Izrael). On vsakokrat samo pove, da s tem delom svoje identitete ne čuti nobene povezanosti.
No, sledi pa še bizarni odstavek, da »Marko v vlogi varuške hodi po otroka vrtec, se skupaj z [njenim novim] trudi z otročadjo …, medtem ko gospa znanstvenica dela silno kariero … madame [si] službeno potovanje lahko omisli praktično kadarkoli«. To naj bi bilo menda znak, da ima »harem«, v katerem ji onadva »izražata moško ustrežljivost«. Izpod peresa Boštjana M. Zupančiča bi to razumel; da dogajanje tako vidi ženska, rojena po drugi vojni, pa težje. Kaj na svetu je bolj normalnega kot to, da gre v vrtec in za otroka poskrbi tisti od staršev, ki ima pač ravno čas? Kaj je bolj normalnega kot to, da gre ženska, tudi če ima otroka vrtčevske starosti, za nekaj dni na konferenco – ni to v enaindvajsetem stoletju nekako … samoumevno?
In končno še komentarja, ki sodita sem pogojno oziroma nista nujno znak nezmožnosti branja jasnih, preprostih stavkov, temveč morda res moje neuspešnosti pri prezentaciji žanra. Gre za izjavi, da je »resnobno predstavljeno teorijo zarote … sicer mogoče vzeti na sum kot precejšnjo neumnost« in da so »zagovorniki venetske teorije …, če še ne veste, pravcata mafija, sposobna pošiljati svoje agente še na druge celine … imamo nevarne fanatike, ki bi bili za dokaze, da Slovenci nismo Slovani, pripravljeni celo ubijati, vsekakor pa so sposobni vsepovsod razsipati podkupnine …« Permafrost se zaradi osebnih zgodb obeh pripovedovalcev od začetka res predstavlja bralcu kot realistična zgodba; ampak če ne že ob sami uvedbi »skrivnostnega trupla izpod Triglavskega ledenika«, sem predvideval, da bo vsaj takrat, ko se pojavijo ljubitelji Norika, najkasneje pa na točki, ko Bronfman razloži vpliv »slovenskega gena«, bralec doumel, da se gibljemo po področju satire. Saj veste, to so tisti teksti, v katerih živijo Liliputanci, dr. Strangelove in podobni karakterji. V njej živijo tudi naši resnični ljubitelji Norika, ki se izdatno financirajo na zelo skrivnostne načine, pišejo zgodovinske romane in v svojih strankarskih glasilih objavljajo zemljevide razporeditev gena, ki izvira iz današnje Slovenije (npr. tako) Mogoče sem bil premalo ekspliciten. Mogoče bi moral to dati v podnaslov. Namesto tega sem dobil sklepno sodbo kritičarke, da je to »(kako slovensko!) le še ena kriminalka, ki bi bila rada kaj več kot kriminalka«. Med raznimi žanrskimi oznakami (zgodovinska satira, satirična znanstvena fantastika, vohunska satira, satirični triler) menda edino na to nisem pomislil; če bi, bi verjetno skušal kje vriniti kakšen umor.
Kritika take vrste – ko je bes ob branju tvojega teksta nekoga tako zaslepil, da ni več videl črk, temveč je le še s slastjo bruhal nesramne pridevnike – vzbudi mešane, pretežno seveda slabe občutke. Nekega običajno gotovo povsem razumnega človeka si prignal čez rob. Ostane pa tudi neke druge vrste obžalovanje. Ker je bil tako skromen prostor, ki je danes na razpolago za literarno kritiko, vržen stran za – na razumem čisto, kaj, vsekakor pa nič, kaj bi imelo zvezo s kritičnim branjem. Škoda.