Moram priznati, da nisem imel prave predstave, kako daleč sežejo objave na AirBeletrini. Zaključek moje zadnje kolumne se je znašel tako v Modrijanovi najavi mojega romana kot v njegovi prvi recenziji. Zdaj je na žalost že prepozno, da bi umaknil izjave, da »samo umetniško drkam« in da »ne vem, kaj delam,« in pojasnil, da sem genij in da trikrat premislim vse, kar napišem. Je, kar je, in sam sem kriv. Se pravi, najbolje, da kar nadaljujem.
Res po tistih zavrnjenih rokopisih nisem kaj prida pisal ali razmišljal o objavljanju: žurali smo (kot je bolj ali manj zvesto opisano v Grenkem medu). Mislil sem si, da imam dobro plačan in prijeten poklic. Ko sem v 1995 zaprosil tedanje šefe na Amidasu, če mi doštipendirajo šolnino na Univerzi v Edinburgu za polletni tečaj Advanced Certificate in English Studies, je bilo to dejansko z namenom izpopolnjevanja angleščine za tehnično prevajanje. Čeprav – ja, malo sem pomislil tudi na možnost bolj kreativnega prostega časa. Vseeno me je še srbelo.
Na Škotsko sem se odpravil s kupčkom disket, na katerih so bili gonilnik za slovensko tipkovnico za DOS, Word za DOS in Wolfenstein 3D. Ena prvih stvari je bila, da sem se zakopal v oglase za prodajo rabljenih računalnikov (prenosniki so bili takrat še bolj znanstvena fantastika). Našel sem trgovinico v Leithu, kjer sem za 150 funtov dobil čisto delujoč AT 286 s trimesečno garancijo in obljubo, da ga lahko čez pol leta vrnem in dobim nekaj malega povrnjeno.
Glavni namen ni bilo pisanje tistih nekaj esejev za študij in pisem Klari in staršem (ki sem jih hodil printat na inštitut in pridno lepil v kuverte – mejla še ni bilo), ampak ambicija, da »če že drkam, bom drkal na veliko« in napisal roman. Imel sem tudi idejo. Zgodbo o alienaciji Slovenca, ki prebiva v Edinburgu. Zgleda, da sem šel tja praktično z namenom, da se alieniram. (In se zraven še učim angleško.)
Pravkar sem se zakopal v svoj računalnik in ugotovil, da tistega teksta nimam več; menda se je izgubil nekje med selitvami backupov na vedno nove diske. Niti naslova se več ne spomnim. Ampak je obstajal. Z njim sem se ponosno vrnil v Ljubljano in ga doma še nekaj časa pilil. Sprintan je bil impresiven snop papirja. Vsebinsko je bil, po moji današnji sodbi, brez veze. Načeloma sem sumničav do slovenskih romanov, ki se dogajajo v eksotičnih krajih, kjer je glavno gonilo protagonista, da prebiva v vznemirljivi tujini za razliko od bednega bralca, ki ždi na primer v BS3, na Teznem ali v Litiji. (Čeprav, prosim, Permafrost ne sodi v to kategorijo; ta se mora dogajati v Izraelu.) Imel je inspiracijo: zakompleksanega slovenskega moškega, ki med bivanjem v Edinburgu začne zvezo s seksi škotsko natakarico in … preživlja eksistencialne tegobe.
Imel pa je dobre pasaže. Z rokopisom sem priromal na DZS. Zakaj ravno tja, je tudi cel splet okoliščin.
Prav zadnje tedne študija za tisti Advanced Certificate nam je profesoricaposkusno dala v branje nekaj škotskih tekstov, med njimi Not Not While The Giro Jamesa Kelmana. Ko sem to prebral, sem padel dol. Kelmanov jezik, ta odnos – bil je čisti šok, česa takega nisem še nikoli bral. Profesorico sem spraševal, kako je mogoče, da nam je nekaj tako navdihujočega dala v branje čisto na koncu tečaja. Samo nasmehnila se je. »Na univerzi se študira angleščina,« je povedala, »od nas se pričakuje, da predavamo angleške avtorje. Tole s Škoti je bila moja mala provokacija.«
V tistih zadnjih dveh tednih sem si nakupil goro škotskih knjig, si na inštitutu fotokopiral debel kliping člankov o nekaj glavnih avtorjih, domov pa sem prinesel tudi Welshev Trainspotting. Ravno takrat je bila v Edinburgu namreč premiera Boylovega filma, ki ga je bilo težko spregledati, in po dolgem plahem ogledovanju knjige v knjigarni (»Ali ta jezik sploh lahko razumem?«) sem jo nazadnje kupil in tudi pogoltnil v dveh dnevih. Ves navdušen sem si zadal projekt, da za začetek prevedem ta roman, ker je pač najbolj razvpit in komercialen – sledili bodo tudi drugi, predvsem Kelman.
Naključje je naneslo, da se je najboljše mesto za Trainspotting našlo prav pri DZS, ki je takrat izdajala zbirko »Prvinski nagon« – romane, po katerih so bili posneti tudi filmi. In tako me je Welsh privedel do prijateljstva z urednikom Alešem Pogačnikom, s katerim sva – dokler niso »Drzni znanilci sprememb« obupali nad izdajanjem leposlovja – ušpičila še nekaj zanimivih prevodov. Priporočil pa mi je tudi, naj s svojim romanom poskusim naskočiti Mateja Bogataja. »Naskočiti« je treba vzeti razmeroma dobesedno: program izvirnega leposlovja je bil na DZS v zadnjih vzdihljajih in Matej je urejal knjige honorarno. Kar je pomenilo, da se je na uredništvu prikazal enkrat na teden: kdor ga je prvi začopatil, je imel z njim sestanek (se pravi: se z njim preselil na pivo k Mačku), drugi pa so pač morali poskusiti srečo spet naslednji teden. (Rekel sem že: takrat še ni bilo niti mejlov niti mobitelov.)
Začopatil sem ga.
Roman mu je bil všeč. »Prijavili ga bomo za subvencijo,« je oznanil. Čez par mesecev mi je enako sproščeno povedal: »Nisi dobil subvencije.« In še: »Bomo spet poskusili drugo leto. Razen če napišeš kaj novega.«
Leto dni čakanja je veliko. Poleg tega sem tudi pogledoval tisti tekst in ugotavljal, da mi gre ta eksistencializem »Slovenca v tujih krajih« na živce. Če kaj, je bila tista alienacija tako ali tako samo tista, o kateri sem pisal že v prejšnjih kolumnah: alienacija čudaka v razredu, čudaka na ulici, malega kemika med nogometaši, malega pisatelja med heavy metalci. Pomislil sem, kako imam pravzaprav čisto pred nosom dosti bolj zanimivo perspektivo: že nekaj let sem žural po Ljubljani s tujimi prevajalci in lektorji, ki so delali za Amidas. Ni to neskončno bolj zanimivo? Iznenada se mi je odprla podoba: naša dobra, stara, dolgočasna Ljubljana skozi outsiderja. Ljubljana kot eksotika. In nihče ni te tolpe čudakov, ki so bili Ljubljano pripravljeni doživljati kot eksotiko, poznal bolje kot jaz.
Naslednje mesece sem imel nenavaden bioritem, danes zame nepredstavljiv. Danes večino dela opravim, ko grejo otroci spat; pišem do kakšnih treh, štirih zjutraj. Spim do enajstih, potem pregledam mejle, pregledam umotvore prejšnjega dne, pripravim nastavke za novo večerno rundo. Takrat pa sem prihajal na Amidas med deveto in deseto dopoldne: in za namene pisanja sem bil pripravljen vstati še kakšni dve uri prej, kot bi bilo treba, tako da sem lahko še pred odhodom na avtobus napisal nekaj strani. Neusmiljeno sem razkosal tisti svoj edinburški tekst in ga predelal iz »Slovenca v Edinburgu« v »Angleža v Ljubljani«. Nenehno so padale ideje, anekdote. Grenki med je sestavljen iz kupa anekdot, ki so se dogajale Ollieju, Davu, Fergusu, Joelu, Petru, Danu, Rogerju in drugim »tujcem«, s katerimi smo takrat zabijali popoldneve in noči po Ambasadorju, Petit Cafeju, Kaktusu, kasneje Cutty Sarku in Rose & Crownu; vse pa cepljeno na tisti moj občutek alienacije, ki sem ga dve leti prej projiciral na Slovenca v Edinburgu.
Tudi novi tekst je bil Mateju všeč. In dobil je subvencijo. Grenki med je dobil subvencijo. Nepojmljiva novica.
Predstavljajte si: nisem bil iz literarnih krogov. Bogataja, Blatnika in Grafenauerja sem poznal samo iz nekaj bežnih stikov. Nisem »sodeloval« z nobeno literarno revijo – v smislu, da bi bil član kakšnih uredništev ali vseh gostilniških omizij. Moja omizja so bila – bili smo tehnični prevajalci z Amidasa, premišljevali smo o čisto drugih stvareh, kot je kakšna visoka kultura. Zdaj pa bom imel čisto svoj roman! Do njega me je prignala osebna obsesija s fantazijo, samospraševanjem, nekaj pa tudi tisto moje premišljevanje o »škotski literarni renesansi« osemdesetih in devetdesetih. Toda kakšen je bil dejansko ta občutek?
Spoznal sem še več starejših pisateljev, tudi akademikov, in od njih slišal opise vzhičenih občutkov, kako je, ko doživiš izid. »Tudi po vseh teh letih,« sem slišal govoriti sivolasega gospoda z ljubečim nasmehom, »nič ne diši tako čudovito kot nova knjiga, sveže iz tiskarne.« Zame ni bilo tako.
V svojih zgodbah sem opisal že kar nekaj prizorov uspešnih ali manj uspešnih porodov (Popkorn, Koliko si moja, Hura Nosferatu, Igre brez meja). Če primerjam izid knjige (ploda tvojega duha) z rojstvom živega otroka (plodom tvojega telesa), je nekaj vzporednic. Počutiš se, da moraš biti vzhičen, ekstatičen, zgodilo se je nekaj največjega. Toda recimo, ko se je rodila Lana, najina prva, sem bil seveda emocionalno skrajno angažiran, ampak … Ko me je mama zarotniško vzhičeno spraševala po občutkih, sem se zavedal samo to, da imam neznanski muskelfiber v stegenskih mišicah okrog kolkov (nevede sem ves čas rojevanja napenjal mišice skupaj s Klaro); in da je tisti čudoviti otrok, ki se je prikazal pred mano, imel stisnjeno, jajčasto glavo, z neko sirasto snovjo obloženo kožo po nogah in krvavkaste lase in da me ni mogel niti zbrano pogledati, ko sem se prvič nagnil nadenj na tisti tehtnici. Novorojenčki so presunljivi, fascinantni, šokantni s svojo navzočnostjo – niso pa ravno na prvo žogo.
Moja prva knjiga je imela grd ovitek in že na prvi strani kup tiskarskih napak, ki tudi skozi nadaljevanje knjige nikakor niso hotele izginiti. (Ker sem bil v zadnji fazi tiska knjige spet na Škotskem, ni na knjigi dejansko nihče delal korektur.) Ob predstavitvi knjige smo imeli tiskovko. Predme se je postavila kamera RTV Slovenija in Nina Jerman mi je porinila mikrofon pred obraz. Spomnim se samo njenih velikanskih vrtajočih modrih oči in tega, kako sem se dejansko upogibal nazaj, stran od tistega mikrofona. Menda je bil to eden od najbolj strašljivih trenutkov v mojem dotedanjem življenju.
Dejansko nisem občutil vzhičenja, ki bi ga moral. Tisti »čudoviti vonj« knjige, sveže iz tiskarne, ni imel name nobenega učinka. Bila je knjiga, ja, krasno, in celo objavljena pri veliki založbi. Ollie mi je kmalu po izidu postavil vprašanje: »So, are you a novelist now?«,ki me je zbegalo in pahnilo v pravo krizo identitete. Ne, jaz sem se v bistvu imel za prevajalca. Prevajalca predpisov Evropske unije, pretežno s področja veterine, farmacije in agronomije.
Knjiga je bila dejansko nekaj, kar je šele moralo zrasti z mano. Podobno kot Lana, ki je šele v naslednjih mesecih po rojstvu pokazala, kako zelo mi bo spremenila življenje in celoten pogled na svet. Ko sem gledal tisti bedni dizajn DZS-jeve leposlovne zbirke, sem bil zadovoljen, da je mimo, ampak dejansko tudi ob njej nisem čutil, kako zelo mi bo spremenila življenje.
Miniti je moralo še nekako eno leto.
