»Imeti lasten fizičen, pa tudi simbolni prostor, za ženske še danes ni nekaj samoumevnega«

Katja Mihurko Poniž

Katja Mihurko Poniž je raziskovalka ženske literarne ustvarjalnosti in predavateljica na Univerzi v Novi Gorici, avtorica in urednica več del o prezrtih, premalo poznanih in zamolčanih ženskih literarnih glasovih 19. in prve polovice 20. stoletja na Slovenskem. V svoji novi monografiji se je posvetila literarnim ustvarjalkam v svetovnem kontekstu. V knjigi Od lastnega glasu do lastne sobe: Literarne ustvarjalke od začetkov do modernizma, je, tako kot pove že podnaslov, kronološko osvetlila formalne, slogovne in vsebinske raznolikosti in posebnosti avtoric v različnih družbenih in kulturnih časih ter prostorih.

Knjiga o pregledu ženske svetovne literarne ustvarjalnosti je bila zaradi prezrtih ženskih glasov skozi zgodovino preprosto nekaj, kar ste morali narediti? Gre za knjigo, ki je do zdaj še ni bilo?

Sama na takšno knjigo res nisem naletela, na kar niti ne bi bila tako pozorna, če ne bi to v recenziji moje monografije izpostavil kolega Tone Smolej. Poleg tega sem že od svojega doktorata naprej želela ob bok Kosovem pregledu svetovne literature – študijske knjige na primerjalni književnosti, v katerem skorajda ni avtoric – postaviti delo, ki se bo posvečalo literarnim ustvarjalkam. Kakšen manko zeva na področju knjig o avtoricah v slovenščini, zasledujem že od diplome naprej. Znanja o ženskih literarnih ustvarjalkah na primerjalni književnosti praktično nisem dobila, nekaj avtoric sem spoznala na študiju dramaturgije in precej več na študiju nemščine, ker se je profesorica Neva Šribar s tem veliko ukvarjala. Ker mi je znanje na področju literarne ustvarjalnosti žensk manjkalo, sem pred več kot 20 leti začela sistematično zbirati gradivo o književnicah, kar je bila tudi osnova za knjigo Od lastnega glasu do lastne sobe. Pri čemer sem njeno leksikonsko zasnovo razširila z glasovi avtoric, torej odlomki iz njihovih del, kar sem nato dopolnila še s svojimi komentarji in interpretacijami. Zdelo se mi je namreč pomembno, da dam glas tudi sebi, saj je v znanstvenem pisanju osebni izraz sicer izrinjen.

V svoji knjigi opozarjate na ideološkost znanja – prezrte ženske glasove v literarnem kanonu, kar je odraz patriarhalne družbe.

Zelo zanimivo je primerjati, kako so bile številne avtorice, ki jih obravnavam v knjigi, v času svojega ustvarjanja brane in popularne, potem pa smo nanje pozabili. To se resda ne dogaja samo avtoricam, temveč tudi avtorjem, saj to, kar je blizu določeni dobi, prihodnji morda ni, a vendarle avtorice niso imele dostopa do položajev moči. Redkokdaj so bile urednice, kritičarke, direktorice založb in do 20. oz. 30. let 20. stoletja tudi niso bile profesorice na univerzah. Vsi mehanizmi moči so bili v rokah moških, s čimer so bile avtorice v še bolj podrejenem položaju in zato se je kanon oblikoval tako, da je v njem malo avtoric ali so, kot denimo Jane Austen, vanj prišle šele kasneje. Tiste, ki so bile vključene, pa so del kanona postale zato, ker so njihova dela ustrezala horizontu pričakovanja določenega časa. Od 19. stoletja naprej pa tudi zato, ker v družbi obstaja prepričanje, da je znak liberalnosti vključevanje žensk. Vendar so te vedno v manjšini, prav tako kot je tudi pomembno, katere avtorice vključujejo. Formalna, stilistična odličnost je pogosto prej predstavljala vstopnico za kanon, kot pa prebojnost, prelomnost avtorice na nekem tematskem področju. Tematska področja, kar pokažem tudi v knjigi, so bila pri literarnih ustvarjalkah velikokrat zvezana prav z ženskimi temami in žensko izkušnjo, če vseeno uporabim v feministični teoriji sicer problematiziran izraz.

Ob čemer se izpostavlja tudi vprašanje protagonistk v literaturi?

So veliki romani, ki na prvi pogled v ospredje postavljajo žensko, a v bistvu vsi nosijo enak motiv prešuštva. Naj si bo to Gospa Bovary ali Ana Karenina, gre za enak problem, in sicer, da ženska, ki prestopa meje svojih, vlog ne konča dobro. In ta svet žensk v velikih romanih, denimo Tolstoja in Flauberta, se je vedno odvijal okoli moških, saj je to tisto, kar jih je zanimalo. Pri avtoricah pa je zelo zanimiva tista literatura, ki izloči moške in se ne vrti vse okoli njih, temveč pišejo o drugih ženskah, torej tudi lezbična literatura. Vendar ta besedila niso bila zanimiva za širši krog. Kar danes slavimo kot velike romane o ženskah, so romani, ki se vrtijo okoli moških in tistega ozkega sveta intime, iz katerega protagonistke nikoli ne prodrejo.

V izboru avtoric v knjigi zaobjamete veliko formalno, slogovno in tematsko raznolikost glasov iz različnih prostorov in časov, izkušnja podrejenosti pa je tista, ki jim je skupna?

Ko pišem o literarnih ustvarjalkah, se vedno iskreno bojim, da bi ženske getoizirala. Da bi vsem pripisala neko identično skupno izkušnjo, na podlagi katere bi jih postavila v monolitno skupino. Seveda je vsak avtor ali avtorica, ki nas nagovarja in pušča sledove, edinstven oz. edinstvena, pa vendar vsaj do prelomne točke, ko ženske v zahodnem svetu dobijo vstop do izobrazbe, je ženskam izkušnja izključenosti in podrejenosti še bolj skupna. Ženske tako niso imele dostopa tudi do določenih prostorov, če pomislimo samo na izobraževanje. Prav tako so do 19. stoletja in tudi še takrat zelo redke ženske, ki so samostojno potovale. Kar se tiče vprašanja svobode, je bilo za ženske omejeno tudi izrekanje svobodnih odločitev, seksualnosti in razpolaganje z lastnim telesom ter lastnino. Zato je lastna soba, o kateri govori Virgina Woolf, tako pomembna. Že samo pojmovanje »lastna« ima pomembno družbeno konotacijo. Ta podrejeni družbeni položaj je tisti, ki ženske druži, pri čemer pa so v ustvarjanju med njimi seveda velike razlike. Pomembno se mi zdi, da nikoli ne pozabimo na raznolikost glasov. Pri nastajanju knjige sem bila na to zelo pozorna. Ne glede na to, da je spol, ki ga je kot kategorijo prav tako treba problematizirati, izhodišče izbora, je cilj knjige pokazati bogastvo, raznolikost in edinstvenost vsakega od glasov, ki ga predstavljam. Poleg tega sem želela tudi razširiti prostor in stopiti čez zahodnocentričnost književnosti in vključiti tudi avtorice iz vzhodnih okolij.

Knjigo ste zasnovali kronološko. V »dolgem 19. stoletju«, kot ga sami poimenujete, se zgodi bum avtoric, ki se podajo v različne literarne žanre, kar je povezano s spremembami položaja ženske v javnem življenju?

Pri 19. stoletju sem že skoraj obupala, ker sem si mislila, da bi to morda morala biti nova knjiga. Do tega obdobja sem namreč lahko vse skupaj peljala v jasni smeri. Družbeni položaj žensk je bil namreč podoben, kar se je nato v 19. stoletju z idejo naroda in na to vezanimi različnimi nacionalnimi književnostmi ter izbruhom žanrov med avtoricami začelo prelamljati. 19. stoletje je nova doba, je doba imperijev, čas revolucionarnih idej, kar spremljajo želje po razrahljanju avtoritarnih sistemov na vseh področjih. Težnje po demokratizaciji družbe tako do neke mere odprejo najprej prostor depriviligiranim skupinam, najprej moškim iz nižjih slojev in nato tudi ženskam.

Z raziskovanjem literarnega ustvarjanja žensk se ukvarjate že dolgo, na kakšne ovire ste pri tem naleteli?

S podobnimi, kot se srečujejo tudi druge raziskovalke tega področja, in sicer, da sem morala raziskovanje literarnega ustvarjanja žensk peljati vzporedno s svojo primarno zaposlitvijo in bila tako dodatno obremenjena z delom. Čeprav moram reči, da sem zaradi odprtosti Univerze v Novi Gorici, kjer sem imela priložnost zasnovati veliko novih predmetov, v predavanja lahko vključila tudi svoje tovrstno raziskovanje. Vendar pa je sicer ob delu na univerzah zelo pogosto, da predavateljice in raziskovalke, predavanja in raziskave o literarnih ustvarjalkah izvajajo ob drugih vsebinah predavanj in raziskav. Tako področje denimo literarne ustvarjalnosti žensk ni edino, s čimer bi se lahko kot raziskovalka ukvarjala, tega preboja v slovenskem prostoru še ni bilo. V tem smislu se moramo za ta svoj raziskovalni prostor boriti. V preteklosti se nam je ob prijavah projektov že dogajalo, da smo pri recenzentih naletele na očitke, zakaj samo ženske in ali bodo mlade ženske sposobne projekt izpeljati. Medtem ko se v obratnem primeru takšna vprašanja ne pojavljajo, čeprav se zadnje čase to nekoliko spreminja.

Vas je ob nastajanju knjige, ko ste še raziskovali to področje, kaj presenetilo, glede na to, da z zgodovino ženske literature ukvarjate že več kot 20 let?

Presenetilo me je, kako bogato je bilo ustvarjanje na t. i. periferijah ali v malih književnostih in kako nekatere avtorice v svojih okoljih nikoli niso bile pozabljene. Včasih so bile celo nacionalne ikone, kot je to Aspasia v latvijski književnosti. Vendar kljub vsemu avtorice povezuje neka izkušnja podrejenosti in posebne dinamike razmerij med spoloma. Me je pa ne glede na to, na kateri konec Evrope in sveta sem se odpravila v iskanju avtoric, najbolj fasciniralo bogastvo njihovih glasov. Čeprav se mi zdi, da se že celo poklicno življenje s tem ukvarjam, sem v zadnjih letih, ko sem se intenzivno ukvarjala s knjigo, spoznala še kup novih, zanimivih avtoric.

Na svojih knjižnih policah imate večinoma ženske avtorice?

Vsekakor. Sploh ko sem začela pisati pričujočo knjigo, sem začela z velikim zamahom  naročati knjige. Ker je bila marsikatera težje dostopna, sem jih kupovala tudi v antikvariatih. V zadnjem času res nisem kupila nobenega avtorja, sem pa veliko avtoric.

V knjigo ste vključili tudi starejše slovenske pisateljice, ko ste tekom let raziskovali njihovo delo, vas je tudi pri tem marsikaj prijetno presenetilo.

Res je. Logično in smiselno se mi je zdelo, da v knjigo vključim tudi slovenske avtorice, s katerimi sem se v preteklosti že veliko ukvarjala, pri čemer pa sem jih v tem delu umestila v širši kontekst. Ob Zofki Kveder, ki jo intenzivno raziskujem že od doktorata, se mi zdi zelo zanimiva avtorica Pavlina Pajk. Pri tem ne mislim le na njena literarna dela, saj je kot avtorica zanimiva tudi glede na njeno vlogo v literarnem sistemu. Bila je zelo plodna pisateljica, ki je bila v dialogu z drugimi evropskimi avtoricami in motivi svoje dobe, o čemer je tehtne ugotovitve prispevala že Katarina Bogataj Gradišnik. Pavlina Pajk je bila v slovenistični literarni vedi najprej predstavljena kot avtorica trivialne književnosti, vendar je več kot to. Zanjo je značilno bogastvo motivov in zelo različne podobe ženskosti. Prav tako govorimo o avtorici, ki je zelo zgodaj izrekla določene zahteve, saj pri njej ni šlo zgolj za lik Pepelke, kot je to razumel Miran Hladnik, ampak je šlo za zelo veliko odtenkov, ki so jih interpreti spregledali. Njeni ženski liki zahtevajo svojo srečo, če pa se ji odpovejo, to naredijo na podlagi premisleka, njihove odločitve so bolj kompleksne, kot se zdi na prvi pogled. Za svoj čas so to v bistvu emancipirani liki, kar pa seveda ne drži, če jih bereš s perspektive 20. stoletja. Kar me je še posebej presenetilo, je, kako je potem mlada generacija predvsem avtorjev, čemur so pritegnile tudi nekatere avtorice, na pobalinski način razvrednotila njeno delo. Ne smemo spregledati tudi tega, da je bila Pavlina Pajk vzornica drugim ustvarjalkam, Zofka Kveder je rekla, kako je bilo zanjo pomembno, da je bila pred njo Pavlina Pajk.

Kako vidite položaj ženske v literaturi danes?

Pri tem vedno raje besedo prepustim avtoricam. Sama se poskušam postaviti v vlogo razlagalke in zagovornice avtoric, ki niso več z nami. Ki ne morejo več spregovoriti o svoji izkušnji. Nedavno, ko sem s pisateljicama Ano Schnabl in Suzano Tratnik sodelovala na Beletrinini debati z naslovom Pisateljice nekoč in danes, sta zelo jasno povedali, da se avtorice še vedno soočajo z neenakostmi.

Tako je tudi esej Virgine Woolf Lastna soba, ki ga naslavljate v naslovu svoje knjige še vedno in vsakič znova aktualen?

Sploh obdobje korone je ponovno pokazalo, kako pomembna je lastna soba. Vsi potrebujemo te prostore. V času Virigine Woolf in na preštevilnih koncih sveta to velja še danes, ženske niso imele osnovnih elementov svobode. Niso imele denarja, s katerim bi svobodno razpolagale, kar je pogoj za svobodne odločitve, in prostora, kamor bi se lahko umaknile, delovna soba je bila namreč moški prostor. Jane Austen je recimo pisala v salonu in kadar koli je kdo prišel, je svoje pisanje hitro skrila. Ni se imela kam umakniti. Imeti lasten fizičen, pa tudi simbolni prostor, za ženske to še danes ni nekaj samoumevnega.

Knjigo Katje Mihurko Poniž Od lastnega glasu do lastne sobe lahko kupite na tej povezavi.