AirBeletrina - I solemnly swear that I am up to no good!*
Kritika 15. 8. 2016

I solemnly swear that I am up to no good!*

 

Ne premorem modrosti, ki pravi, da je treba odnehati na vrhuncu. Nadaljevanja, spin-offe, prirejanja literature in drugih umetniških form v filme, gledališke uprizoritve, serije (ali obratno) imam rada, saj tako razširjena dramaturgija spremljanja neke zgodbe z minevanjem realnega časa preseže fiktivno. Slabe adaptacije mi še nikoli niso pokvarile dobre prve bralske izkušnje. Pravzaprav je (poleg Harryja) še ena mojih najljubših knjig iz otroštva literarna serija: Anne of Green Gables Lucy Maud Montgomery, kanadske pisateljice s preloma stoletja, vsebuje devet knjig o življenju naslovne junakinje, od njenih enajstih (v to predpubertetno obdobje je postavljenih veliko otroških junakov, tudi Harry) do nekje šestdesetih let. V zadnjih štirih knjigah se fokus z Anne logično premakne na njene otroke, ki so ji bolj ali manj podobni. Zakaj torej ne bi imeli nadaljevanja Potter sage o odraslem Harryju in njegovih potomcih (za uprizoritev na West Endu)? Prosim, z veseljem!

Pripadam Potter generaciji, ki je, čeprav smo po letnicah rojstva mlajši (Harry je rojen julija 1980, leto 1997, ko je Kamen modrosti v našem svetu izšel pri Bloomsburyju, pa je v fiktivnem Potter vesolju že leto bitke za Bradavičarko in Mrlakensteinovega dokončnega poraza), z njim in njegovim uspehom zares odraščala: ob bienalnem izhajanju novih knjig smo bili stari dovolj, da smo lahko ponoči stali v vrsti v Konzorciju in naraščajoče zahteven jezik J. K. Rowling brali v izvirniku. Oziroma se z njim učili. Svoja prva izvirna Potterja (The Prisoner of Azkaban – Jetnik iz Azkabana in The Goblet of Fire – Ognjeni kelih) sem še z zamudo prebrala leta 2000, naslednjega (The Order of The Phoenix – Feniksov red) že tri dni po izidu, 24. junija 2003 ob desetih zjutraj, Polkrvnega princa (The Half-Blood Prince) pa na družinskem roadtripu po Grčiji leta 2005 (kupljen je bil dan po izidu v Atenah). Zadnjega, The Deathly Hallows – Svetinje smrti,sem prebrala med 21., ko je izšel, in 22. julijem 2007. Skoraj deset let je že. It’s been too long: izid novega dela sage na Harryjev šestintrideseti rojstni dan me je zato zelo osrečil in kljub razočaranjem sem kot pravi Harry potrošnik vesela, da sem se lahko v poletju 2016 cel dan in četrt vdajala blaženi Potter nostalgiji. Mission accomplished?

Harry Potter in Prekleti otrok, ki ga je po predlogi J. K. Rowling spisal angleški scenarist in dramatik Jack Thorne, se začne na peronu 9 3/4 leta 2017, ko se Albus Robaus Potter, Rose Granger Weasley in Scorpius Malfoy pripravljajo na svojo prvo vožnjo na Bradavičarko. Prizor na koncu Svetinj smrti začrta že Rowling: tudi Thornov dialog (kolikor je mogoče) zvesto sledi dialogu, ki ga je napisala že sama. Podobno se Thorne (kdo se ne bi?) skuša znajti tudi kasneje v dramskem tekstu: velik del fiktivnega časa predstavljajo flešbeki, tako da je za izposojo izvirne Rowling veliko priložnosti. Na žalost se Thorne njenega teksta spet ne drži povsem dobesedno, temveč vanj vpleta neposrečene avtorske domislice: tako na primer Ludo Bagman v flešbeku s Trišolskega turnirja tekmovalce kliče z neznanimi vzdevki: Krazy Krum? Harry Plucky Potter? Nikoli slišano. Thorne se s slogovno avtorskostjo znotraj vzpostavljenih logičnih pravil Potter vesolja giblje po zelo tankem ledu. Po septembru 2017 dogajanje naglo preskoči v Albusovo tretje leto na Bradavičarki, pri čemer je vmesni čas zasilno zapolnjen z okruški prizorčkov, ki ilustrirajo Albusov naraščajoče slab odnos z očetom in njegovo zanič počutje v slavni družini, v katero se je rodil. Didaskalija na začetku prizora štiri nas opozori, da vstopamo v območje časovnih sprememb, v katerem bomo skakali med svetovi: da gre samo za fragmente, ne pa cele prizore. Zdi se (o formi kasneje), da se Thorne na tem mestu zanaša na uprizoritev in West End efekte, ki bodo pokrpali luknje. Sama bi, če bi bila v uprizoritveni ekipi (kakšna drzna misel), raje priporočila konkretno črtanje.

Ko se končno usidramo v leto 2020, v katerem se dogaja glavnina dramskega teksta, postane Prekleti otrok obetaven v podobno brezsramni copy-paste maniri, kot je bilo lanskoletno četrto nadaljevanje Spielbergove megauspešne franšize Jurski park 4: Jurski svet. Tak tip sequela nima niti navidezne ambicije po razvijanju nečesa lastnega (likov, zgodbe, sporočila), temveč usmerjeno cilja na nostalgične občutke bralcev/gledalcev. Namesto da bi neznana zasedba s kakšnim primerkom iz originala že četrtič bežala pred vedno bolj mutiranimi dinozavri, Jurski park 4 postreže s praktično enako zgodbo kot legendarna enka ter prizori, ki so skoraj identični (beg pred tiranozavrom; človek, ki ga obkolijo raptorji; tuleči T-rex, na katerega pade banner z napisom Jurski park). Točno in iskreno: za to smo prišli in vsem nostalgičnim občutkom je zadoščeno.

Podobno nam nastavke izvirne zgodbe z drobnimi variacijami ob začetku fiktivnega leta 2020 ponudi tudi Prekleti otrok:

– ponavlja se setting: po dveh desetletjih miru se zdi, da je čarovniški svet ponovno na robu katastrofe (od kod točno prihaja zlo, je še nejasno). Harryja zaboli brazgotina, staro znamenje resne nevarnosti. Bitja teme, ki so dvajset let mirovala, se prebijajo iz ilegale, ministrstvo (ministrica za čaranje je Hermiona Granger) je zaskrbljeno zaradi nedavnih premikov volkodlakov, trolov in velikanov … Vzdušje je torej prijetno temačno in domače.

– ponavlja se antagonist: Širijo se govorice, da je Mrlakenstein zapustil potomca …Mrlakenstein kot spolno bitje je zaenkrat še povsem neraziskano področje, ki obljublja razburljiv nov pogled na Potter vesolje. Še vedno prijetno temačno.

– ponavlja se protagonist: Harryjev drugorojeni Albus Robaus, katerega splošno počutje v domu in svetu smo skozi mučne fragmente spoznali na prejšnjih straneh, je nov glavni junak, drugi Harry: kot mešanica Rawsa in Siriusa je v svoji nepriljubljenosti, akademski neuspešnosti in nesposobnosti za quiddich enako avtsajderski in obremenjen, kot je bil zaznamovan sirota Harry … Obetavno in aktualno! 

Na žalost Thorne po nekaj desetih straneh, na katerih omenjeni plot nastavi, za razvoj nima več na voljo sedmih romanov, temveč slabih tristo strani dramskega teksta, v katerega do zadnje strani panično tlači vedno bolj neverjetne zaplete in rešitve.

Najbolj priljubljeni zaplet in deus ex machina rešitev v enem je časotresk. Časotresk, magični izum, ki ima pomembno vlogo samo v tretjem delu sage, Harry Potter in Jetnik iz Azkabana, se mi je že pred Prekletim otrokom zdel ena redkih nekoliko slepih vej sicer izredno izdelanega in premišljenega magičnega vesolja. Časotresk ima celo za magični predmet neverjetno moč: sposobnost prevrteti čas nazaj in spremeniti dogajanje je nekaj, kar bi moralo biti za črno magijo med Mrlakensteinovim bojem za oblast strašno zanimivo orožje ̶  morda celo bolj zaželeno od Kamna vstajenja. Vendar časotresk po Feniksovem redu v Potter vesolju ni več na voljo: za to Rowling ponudi precej ad hoc razlago, da je bila celotna zaloga teh dragocenih predmetov razbita v spopadu med Harryjevo hordo in Jedci smrti na Ministrstvu. Vsekakor iznajdba, ki bi Rowling v Svetinjah smrti zakomplicirala življenje, za nov del sage (Prekletega otroka) pa bi lahko bila izredno uporabna. Na žalost Thorne časotresk uporablja povsem nepremišljeno. V Jetniku iz Azkabana Dumbledore pripomni, da se s časom, nevarno in kompleksno zadevo, ni priporočljivo preveč zapletati. Nasvet, ki ga Jack Thorne, Albus Potter in Scorpius Malfoy žal nikakor ne upoštevajo. Časotresk v Prekletem otroku je trapasta reč: izdelek, katerega zakoni delovanja so tako poljubni, da se vsiljuje misel o tem, kako papir resnično prenese vse; sredstvo, prek katerega frustrirani otroci spoznajo, da imajo vendarle radi svoje starše; učni pripomoček za družinske odnose. Albus in Scorpius sem in tja spreminjata preteklost svojih staršev in s tem svojo sedanjost, dokler nazadnje (kako poučno) ne spoznata, da bo izvirna sedanjost še najboljša. In jo s težavo dobita nazaj. Zgodba postane nevarno banalna.

Časotresk je samo najbolj očiten simptom težav Prekletega otroka. V resnici je največja pomanjkljivost teksta neprijeten občutek, da ves čas nekam hitimo, vmes ko se Thorne krčevito trudi, da bi z vpletanjem čim večjega števila prvin sveta knjig J. K. Rowling upravičil umestitev svojega teksta v Potter sago. Novih magičnih predmetov ni, stari so naenkrat brez nekdanje verjetnosti: neupravičeni, nelogični, skoraj zlorabljeni. Nerazumljivo vrednost dobivajo predmeti in dogodki, ki nikoli niso bili faktor. Liki so zgolj potenciali tega, kar bi lahko bili. Z izjemo Albusa in Scorpiusa, katerih odnos je, četudi še v zametku, obetaven, in Dreca Malfoyja, ki je spet dobro zastavljen, a za izpeljavo liku zmanjka prostora, nihče ne preseže klišeja. Ron Weasley je žalostno degradiran v šaljivega strica. Rose Granger Weasley je zoprno potencirana verzija svoje mame. Ginny Weasley Potter bi bila med bunkeljni naporna mama, ki nenehno pazi na zdravo prehrano. (Še en neprimeren in nerowlingovski izum so Thornove neupravičene reference na našo prozaično bunkeljsko sedanjost: Javkajoča Jane je po novem Elizabeth Warren? Zmagoslaf Levy je Krazy Krum? Scorpius Malfoy je Scorpion King? Harry Potter je currently off sugar? Prosim, ne.) Najhuje od vsega pa je, da v Prekletem otroku zmanjka časa tudi za kvalitetnega antagonista. SPOILER ALERT: Mrlakenstein JE IMEL otroka in to bi bil lahko krasen zaplet  ̶ če bi ga kdo dobro premislil. 

Na koncu še o formi. Prekleti otrok je prvo delo Potter sage v dramski obliki in prvo delo drugega avtorja, kar seveda sproža številna vprašanja in pomisleke. Thornov slog ni podoben slogu J. K. Rowling. To seveda niti ne bi bilo nujno (pri adaptacijah absolutno zagovarjam avtorsko svobodo prirejevalca), če si ne bi v resnici želel biti. Thorne v malenkostih morda poskuša biti avtorski, zares pa ne, in rezultat je čudno nestabilno delo. Izdana verzija je Special Rehearsal Edition, kar pomeni, da gre pravzaprav za uprizoritveni tekst, ta tip besedila pa je v primerjavi z dramskim tekstom še bližje gledališču kot literaturi. Ali uprizoritveni tekst Prekletega otroka sploh lahko sodimo kot delo iz Potter sage ali je bližje odnosu, ki ga imajo s svojimi literarnimi predlogami filmi? Je Thornovo avtorstvo bližje delu Steva Klovesa, avtorja scenarijev za večino filmov? Ali je Prekleti otrok samo delo z obrobja Potter vesolja, bližje Fantastičnim pošastim in kje jih najti in Zgodbam barda Beedla kot izvirnim romanom? Na kratko: ali je odvod ali je kanon? Ker nam manjka izvirna zgodba, po motivih katere naj bi uprizoritveni tekst (tako podnaslov) nastal, se zdi, da so kakršne koli definicije v največji meri odvisne od marketinga, ta pa tiskano verzijo Prekletega otroka odločno umešča med druge Potter romane. Tekst (čeprav s spremenjeno grafično podobo) je strateško izšel na Harryjev rojstni dan in povzročil podobno obsedno stanje kot prejšnje knjige, s prednaročili pa celo podrl rekord Svetinj smrti. Zdi se, da bi Prekleti otrok moral biti kanon  ̶ ki pa je v slogu in vsebinah nesrečno obvisel v nedefiniranem medprostoru filmskih adaptacij in fan fictiona.

Zaradi močne nostalgije niti nisem zelo slabe volje. Kljub temu pa si (prav klišejsko) želim, da bi namesto Thornovega brezglutenskega dramskega Harryja lahko prebrala tisto, kar omenja podnaslov: »an original new story by J.K. Rowling«. Še bolj pa, da bi Rowling namesto pisarjenj o likih po Pottermoru in twitterju, scenarijev za Fantastične pošasti in random informacij o Dumbledorjevi spolni usmerjenosti požrla besedo in ponudila konkreten, masten, kaloričen sequel. Ali spin-off. V več delih. Materiala je očitno še dovolj.

 

HARRY POTTER AND THE CURSED CHILD. Po izvirni zgodbi J.K. Rowling, Jacka Thorna in Johna Tiffanyja napisal Jack Thorne.

 

 V besedilu naslove, lastna imena in čarovniške izraze (večinoma) navajam po slovenskem prevodu Jakoba J. Kende.

*Svečano prisegam, da imam nekaj za bregom!